Pavla Gruden
Kot pesnik
Drobci iz mojih spominov na petra Ko¹aka
Peter Ko¹ak, clovek, ni
vec med nami. Peter Kosak, pesnik, zivi.
Pisem, kot mi je sam povedal,
ni zmogel. Pesem, njegova ptica, je (bila) njegov postni golob.
Z ozirom na ozek krog v katerem
sca prisla v stik, sva potom dopisovanja relativno dolgo prijateljevala.
Tri tedne pa sem prezivela v njegovem domu v Melbourneu.
Peter Kosak kot clovek in pesnik,
je bil samotar. Pod svoj krov je sprejel le kogar si je sam, izrecno sam,
izbral. Posrednikov ni maral - razen kadar je zelel obdarovati svoje bliznje
v Sloveniji in kadar si je zazelel knjig iz domovine. Ni mu bilo do hrupne
druzbe. Mlatenja prazne slame absolutno ni trpel. Veselil pa se je druzbe
kulturnikov iz Slovenije, ki so nas poredkoma obiskovali. Mnozicna kultura
ga ni zanimala. Njegova njavecja ljubezen, morda celo edina, je bila poezija,
posebno Kocbekova. Znal ga je skoraj na pamet. Bolela ga je krivica, ki
jo je Kocbek trpel. V tistih tednih, ko sem bila pri njemu sva ga brala,
izmenicno, pesem za pesmijo. Peter je bil totalen pesnik. Pesem za pesem
mu bom dal, si je obljubil v nekem svojem ekstaticnem trenutku. Upam, da
mu je uspelo. Dozivljal je momente, ko se je njegova pesniska dusa opotekala
od vznemirjenosti custev, vendar sentimentalnez ni bil.
O svoji sluzbi mi ni veliko
pripovedoval. Opravljala sva podobno delo. Le enkrat mi je omenil, da bolnikom
daje vso svojo neznost. Imam obcutek, da se je med svojimi starcki in starkami,
ki se jim je razdajal, dusevno pomirjeval. Ni mu zameriti, ce se mu je
razocarljiva zapadna civilizacija tako zamerila, da ji je tik pred smrtjo
obrnil hrbet in dostojanstveno odsel s tega sveta - brez teatra. Skrajni
cas je, da se clovestvo otrese skomercializiranih pogrebov. (Upam, da bom
tudi jaz odsla, kot da me ni bilo.)
Pesnik je clovek svobodnega
duha. Peter je zivel po svoje, odsel na zadnjo pot po svoje in po svoje
iskal Boga - tri pravice, ki jim Bog ne nasprotuje. Clovek, ne Bog odvzema
svobodo cloveku. Mocan clovek si ne sme dovoliti, da mu nekdo zapecati
pamet.
Peter je vztrajal pri
trditvi, da vsak clovek mora imeti vsakega cloveka enako rad. Pod svoj
krov pa je sprejemal le kogar si je sam izbral. Njegove prve besede, ko
mi je odprl vrata v svoje stanovanje so bile: “Bit moj gost je privilegij.”
Taksna kot sem, sem ga pac morala opozoriti na cas, ki je potekel in na
energijo, ki jo je uporabil za privilegij, da sem jaz prestopila njegov
prag. “Tigrica”, mi je skoraj sepnil, ko je zapiral vrata za nama.
Bil je dolicen, perfekten
gostitelj in absolutno zanesljiv prijatelj v slucaju potrebe. Ko sem bila
v Sloveniji odkoder sem prisla k njemu na ze omenjeni daljsi obisk, mi
je pretila amputacija sredinca na desni roki. Vse kar je imel pod palcem
je bil pripravljen dati, da bi mi zdravniki resili prst. Z vsemi mojimi
kontakti v Ljubljani je bil v telefonskem stiku - v strahu za moj sredinec,
ki je na zacudenje zdravnikov le ozdravel. Petru pa za njegov dober namen
ostajam za vedno hvalezna.
Ne morem se se sprijazniti
z dejstvom, da ga ni vec. Oci se mi vlazijo, v grlu me stiska in beseda
mi ne tece vec. Peter ni prenesel solz. Spomini naj, vsaj v meni, pa so
tako veseli in bogati, da jih ne smem zadrzati zase.
