Ivanka Škof - Melbourne
Sedem let potem...
Peter, danes, sedem let
po najinem zadnjem srečanju in pet let po tvoji smrti, si še vedno tu,
z menoj. Pred menoj so pesmi, tvoje pesmi in vse besede, ki sva si
jih pred zadnjim srečanjem in po njem izmenjala po telefonu.
Spominjam se kako rad
si govoril o svojih sorodnikih... mamo, sestro in nečakinjo, staro mamo,
strica Hinkota in njegovo ženo Branko, bratranca Silvina, vse si ljubil
z vso dušo. V ljubezni do njih je nastalo tudi veliko tvojih pesmi. Morda
te je tuje, mrzlo okolje še bolj povezovalo z njimi. Bal si se jih vznemirjati
z novico, da ti ni dobro. Še posebej te je skrbelo za mamo, ker si vedel,
da ima šibko srce. Zažugal si mi, naj ne povem nikomur, ker če bo mama
zvedela, ne bo tega prenesla in bo umrla, še preden se boš ti poslovil
od nas. Bil si nekoliko nejevoljen, ko sem ti rekla, da mi je težko sami
prenašati to grozno novico o tvoji bolezni in da jo bom zaupala Bertu Pribcu,
pesniku iz Canberre, da mi bo lažje trpeti. Dejal si: če vesta dva, ve
že pol sveta!
Nikoli ne bom pozabila
septembra 1991, ko sem se vrnila iz Slovenije. Poklical si me po telefonu,
da bi zvedel, kako je potekala proglasitev samostojne Slovenije in kako
so Slovenci reagirali na napad. Bil si navdušen nad rojstvom nove samostojne
Slovenije, a kmalu sem zaslutila v tvojem glasu, da je nekaj narobe.
Vidiš, Slovenija se je rodila,
jaz pa bom moral umreti! je padlo kot z neba. Najprej sem mislila da se
šališ, ko si mi zaupal, da imaš raka in da so ti dali le še nekaj mesecev
življenja. Tvoja beseda po telefonu je zamrla in spustil si slušalko. Po
mojem licu so polzele solze. Še isti večer si me spet poklical in citiral
si mi preroka Gibrana: Ko se poslavljaš od svojega prijatelja, ne žaluj,
kajti to kar najbolj ljubiš v njem, lahko postane v njegovi odsotnosti
jasnejše, tako kot je hribolazca pogled na goro jasnejši iz ravnine...
Povedal si mi, da se bojiš
smrti, ker ta vzame le telo, duh pa se sprosti in zaživi v popolni prostosti.
Pogrešam, dolgo v noč
trajajoče telefonske pogovore s teboj. Že leta 1987, ko si bil premeščen
iz Melbourna v Ararat, te je skrbelo, ker se ne bova mogla več tako
dolgo pogovarjati zaradi dražjih medkrajevnih telefonskih klicev.
Toda razdalja ni prekinila najinih
stikov. Plačevala sva visoke telefonske stroške in to naju ni motilo. Govoril
si mi o Gandiju, gurujih, Bodidarnu in kako je prenesel budizem iz Indije
na Kitajsko. Citiral si mi antične grške filozofe in današnje svetovno
znane mislece. Poznal si svetovno književnost, jo vsrkaval in bogatil ter
oplajal s poezijo.
Danes, v času pred božičem
se te rada spomnim tudi zaradi tvoje predanosti delu in bolnim. Ob božičnih
praznikih si nisi privoščil dopusta, ker si se bal, da bodo tvoji pacienti
osamljeni in od svojcev zapuščeni prav v času, ko bi radi bili z njimi
v prijetnem domačem okolju. Tvoje srce je bilo vedno s tistimi, ki so jih
drugi pozabili. Posvetil si jim pesem Starčki...
