Ivanka Škof - Melbourne
Najino zadnje srečanje
Decembra, leta 1991 sem
obiskala Petra na njegovem domu. Našla sem ga v dobrem razpoloženju - zalival
je vrt. Res je izgubil nekaj kilogramov, a vendar tega ni bilo kaj dosti
videti. Izmenjala sva si novice. Povedala sem mu kaj je bilo v Tedenskih
novicah, namreč, da bodo 16. decembra priznali Slovenijo. Pokazala sem
mu video, ki prikazuje dogodke v Sloveniji in razna pogajanja izven nje.
Zvečer mi je pokazal video
od guruja Bagvana, Osha. Marsikaj mi je povedal o njem. Seveda mu ni sledil
slepo, vendar ga je spoštoval kot misleca, ki si je upal uperiti prst na
največje mogotce tega sveta od New Yorka, do Londona, Moskve, Vatikana,
Izraela, Bude, Kristusa in tako naprej. To je mislec, ki je proti vsaki
zasužnjenosti - bodisi v odnosu staršev do otroka ali enega naroda proti
drugemu, ali pa moža proti zeni.
V ponedeljek mi je Peter
pokazal kaj je napisal. Bili sta dve misli, ki sta povedali dovolj zgovorno
za dve knjigi:
Živel sem prekratko, da bi
storil kaj pametnega, a predolgo za neumnosti, ki sem jih počel! Nisem
se strinjala s tem, saj so tu njegove pesmi, ki dajo marsikomu misliti.
In tu so bili njegovi pacienti iz bolnišnice, katerim se je posvečal. Da
bi pa počenjal neumnosti, za to je bil preskromen in tih in preveč obziren
do sveta. To sem mu tudi povedala in rekla, da se mi zdi, da je že mlad
prisel do spoznanja sveta, ki ga je obdajal in do spoznanja samega sebe.
Misliti moramo s svojo glavo in ne sprejemati vse kar drugi govorijo in
pišejo, čeravno nam mnogi vsiljujejo njihovo resnico.
Prav ta pripomba ga je
vzpodbudila, da je pričel govoriti o svoji mladosti in družini...
Povedal mi je kako je
njegov oče spoznal in vzljubil dekle v Avstriji, bila je tajnica v nekem
uradu - poročil jo je! Pripeljal jo je v Slovenijo - takratno Jugoslavijo,
ki je bila proti vsemu kar je dišalo po Nemcih oziroma nemškem. Kako je
bilo njegovi mami sredi Maribora, ko ni znala slovensko. Ko se je rodil
Peter, mu je ljubeča mama pela nemške pesmi, ker drugih ni znala. Ko pa
je že oblekel hlače brez naramnic in s torbo zakorakal v šolo, so Nemci,
že premagani, zapustili deželo.
V šoli je poslušal učiteljice,
ki so pripovedovale o grozotah, ki so jih povzročili Nemci... a njegova
mama je bila tako dobra, nezna in ljubeča, rada je imela Petrovega očeta
in druge ljudi, čeravno se ni z njimi družila, ker se jih je kot nemško
govoreča bala in se čutila krivo za vsa dejanja, ki so jih Nemci storili.
Vse to je dalo Petru misliti
že v osnovni šoli, v svoji majhni glavici je pričel ločevati dobre in slabe
ljudi, ne glede na to kateri jezik govorijo. Večkrat ga je imelo, da bi
to povedal učiteljici, pa si ni upal. Bil je premajhen in pretih. Izogibal
se je drznih sošolcev, ki so mu metali v obraz, da je nemškutar! Raje je
šel za vogal ali se stiskal v kot, dokler ni zvonec oznanil konec odmora.
Ob obiskih, ki so jih
imeli doma, se je stisnil nekam in opazoval in poslušal kaj so govorili.
Najbolj je bil vesel, če so ga pustili pri miru in v njegovem otroškem
svetu, ki je bil nekam zaskrbljujoč. Koliko je trpel pove njegova pesem:
Ko sem bil majhen, velike so bile vse stvari, ko sem bil večji, povsod
sem videl volčje oči; ko sem bil še malo večji, od strahu sem tulil v noči,
ko sem bil še malo večji, povsod sem videl oči hudobnih ljudi...
Povedal mi je tudi, da
je v Avstriji kasneje delal na kmetiji in je bil ves srečen, toda mama
je temu nasprotovala. Kot vsaka mati je želela tudi ona, da bi bil njen
sin nekaj več - da bi delal v pisarni, morda da bi bil zdravnik ali kaj
podobnega - ne pa navaden kmet. To ga je potrlo in želel si je iti nekam
kjer ne bi nihče silil vanj in ga priganjal k temu ali onemu. Peter ni
imel velikih ambicij in pričakovanj. Hotel je biti PETER - to kar on sam
želi in zmore!
Govoriti s Petrom je bilo
kot ob odgrinjanju pajčolanov in zaves, ko nenadoma otipaš pravo svetlobo
in nepokvarjeno človeško bitje obenem pa tudi vse človeško zlo.
Ob koncu tega zadnjega
obiska mi je podaril nekaj knjig s posvetilom in zahvalo za lepe trenutke,
ki sva jih tokrat preživela.
