Tone Kuntner
SPOMINI NA PESNIKA
Petra Košaka
Ti si bil ena sama luč
in ena sama srčna dobrota.
Tak si zgorel,
odšel brez slovesa.
In s tabo je zginil
skrivnostni ključ:
kako biti ena sama luč
in ena sama srčna dobrota!
Res je
bil ena sama luč in ena sama srčna dobrota, ko sem se prvic srečal z njim
in bil gost na njegovem domovanju januarja leta 1987 v Melbournu. Tudi
vsa naslednja srečanja so mi to potrdila. In tak mi je ostal v spominu.
Obsijan z neko posebno lučjo pesnika in dobroto altruista. Oboje ga je
v tem materialističnem svetu označevalo kot čudaka. Jaz sem bil njegovega
prijetnega čudaštva v kratkem času najinega druženja deležen v polni meri.
Lahko bi rekel, da sva postala prijatelja.
Takrat
sem prišel v Avstralijo zaradi svoje v angleščino prevedene pesniske zbirke
My House, ki jo je pripravljal SALUK (Slovensko-avstralski literarno- umetniski
klub), katerega član je bil tudi Peter Košak.
Redki
so na svetu ljudje, ki sijejo toliko luči in dobrote, da si ob njih takoj
domač in se v njihovem domu resnično počutiš kot v svojem domu in z njihovimi
prijatelji kot s svojimi prijatelji. V toliki meri se mi to še nikoli prej
ni zgodilo. Prvič ob srečanju s Petrom.
V njegovem
domovanju, ki je bilo precej raztreseno, kakršen je bil tudi sam, sem se
nenadoma znašel v množici slovenskih knjig, kakor da so pripotovale z menoj,
saj so bile vmes najaktualnejše, komaj izdane. Tako sem se v tej daljni
tujini počutil še bolj domače. S Petrom sva hitela govoriti o vsem mogočem,
vznemirjena ob slutnji nove slovenske prihodnosti, o razmerah doma in zlasti
o literaturi. O svojih pesmih nisva veliko govorila, le s kakšnim verzom
sva kdaj potrdila svoje trditve ali poglede.
Začudil
sem se zato pozneje, koliko je pravzaprav napisal. In kar je še pomembneje,
kako zares mu je šlo, kljub neredkemu pesniškemu eksperimentiranju, za
resnično in prizadeto človeško izpoved.
