Uvodna beseda Alfreda Brežnika AM častnega generalnega konzula Republike Slovenije za NSW
Za to knjigo, Od sanj do resničnosti, kroniko delovanja Slovencev v Avstraliji v času osamosvojitve, avtorice in urednice gospe Drage Gelt OAM, sem dal pobudo novembra lani, ko smo se pogovarjali, kako prihodnje leto ob proslavljanju 20. obletnice samostojne države Republike Slovenije, najbolje označiti ta pomemben dogodek tukaj v Avstraliji.
Ta, za nas Slovence eden najpomembnejših mejnikov v naši narodni zgodovini, za avstralske Slovence ni nič manj pomemben, kot je za naše rojake v rodni domovini. To pa prav gotovo velja tudi za ostalo po svetu razkropljeno slovensko diasporo.
Dejstvo je, da je veliko število Slovencev prva leta po drugi svetovni vojni zapustilo svojo rodno domovino. V veliki meri so zbežali čez mejo, ker so pač bili v to primorani. Eni zato, da so si rešili življenje in drugi iz strahu pred negotovostjo. Odšli so najprej v Avstrijo in Italijo in od tam naprej v druge evropske in prekomorske države: ZDA, Argentino, Kanado, Avstralijo, itn. V teh državah so se počutili varne in v njih videli večje možnosti za dostojno življenje. V teh državah ni bilo pomembno, kako si ideološko nastrojen, pomembno je le bilo, da si marljiv delavec in da si pošten. Da so pa Slovenci imeli obe te lastnosti, so kmalu spoznali tudi delodajalci v državah, kamor so se naseljevali. Slovenci so ravno zaradi tega bili povsod spoštovani in uspešni. So pa v teh državah tudi spoznali, kaj pravzaprav pomeni svoboda v pravem pomenu besede, kaj je prava demokracija in kaj so pravzaprav človekove pravice ter vrednote družbe. V svojih društvih in organizacijah, ki so jih povsod pridno ustanavljali, so delovali po the načelih. Bili in ostali so še naprej veliki rodoljubi in gojili ljubezen do rodne domovine. Upanja in sanj, da bo prišel čas, ko bo tudi njihova rodna domovina postala samostojna in demokratična država in kjer bodo človeške vrednote vodilo družbe, niso nikoli opustili. Zato nič čudnega, da so se Slovenci po svetu ob prvih pojavih demokratičnega in osamosvojitvenega gibanja v domovini tako hitro tudi sami vključili vanj.
Slovenci smo trdoživ narod, ki kljub tisočletni tuji nadvladi ni izgubil svoje narodne identitete in jezika. Karantanska država tam v daljnem šestem stoletju je še vedno simbol naše državnosti. Ustoličevanje karantanskih vojvod vse tja do leta 1414, in to v slovenskem jeziku, je dokaz, da smo obstajali kot narod v takratni “multikulturni” Evropi”, čeprav kot del Avstro-Ogarske monarhije. Žal pa so bile slovenske pokrajine v teh dolgih stoletjih razdeljene na manjše regije in tako smo kot narod izgubili moč in vpliv. Šele v času Ilirske province pod Francozi, katere glavno mesto je bila Ljubljana, od 1809 do 1813, se je naša narodna zavest nekoliko okrepila. Marčna revolucija leta 1848 nam je prinesla politični program Zedinjene Slovenije – zahteva po združitvi vseh Slovencev v enotnem kraljestvu znotraj avstrijskega cesarstva. Kljub temu, da se ta program takrat ni uresničil, je Slovencem uspelo zagotoviti svojo identiteto in priznanje kot narod. Do delne uresničitve programa Zedinjene Slovenije je prišlo po razpadu Avstro-Ogarske, po 1. svetovni vojni. Najprej z ustanovitvijo prve slovenske narodne vlade oz. Deželne vlade (v letih 1918 – 1921), ki je popolnoma ustrezala državnosti. Ustanovljena je bila 29. oktobra 1918 in je obstajala do 1. decembra 1918 - do združitve v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, poznejšo Jugoslavijo - v kateri je pa precejšen del slovenskega ozemlja ostal izven te nove državne tvorbe. V Kraljevini Jugoslaviji so se Slovenci gospodarsko in kulturno okrepili in dobili univerzo, niso pa dobili politične avtonomije. Šele ob koncu druge svetovne vojne je prišlo do pomembnih državnotvornih sprememb, vključno zahodne meje. Slovenija je dobila status republike v jugoslovanski socialistični federaciji, svojo skupščino, vlado in predsedstvo. Imela je svojo ustavo in od leta 1946 dalje tudi pravico do samoodločbe in pravico odcepitve.
Res pa je, da v prvih letih te nove države, Federativne Ljudske Republike Jugoslavije (FLRJ), nihče ni razmišljal o kakšni odcepitvi. Sicer pa takrat in dolgo pozneje, skorajda polnih 45 let, to ni bilo niti priporočljivo, niti varno. Marsikdo je za manjše dejanje odšel v zapor ali pa se mu je pripetilo še kaj hujšega. Misel in želja po samostojni Sloveniji ni popolnoma zamrla, nadaljevala se je v diaspori, kamor je odšel tudi precejšen del predvojnih politikov in vlade. Slovenski narodni odbor, nekakšna “vlada v senci”, je obstajal vse do osamosvojitve. Član Narodnega odbora je bil tudi avstralski odvetnik slovenskega porekla Vladimir Menart. Konkretno v Avstraliji je bilo gibanje za samostojno Slovenijo zelo razgibano. Ta knjiga, ki sicer predvsem opisuje dogajanja v Avstraliji v času osamosvajanja v Slovenji, se tudi deloma dotakne tega gibanja tukaj.
Že kar kmalu ob prihodu prvih slovenskih emigrantov v Avstralijo okrog leta 1949 so se naši rojaki pričeli zbirati in družiti, najprej po privatnih domovih in, ko jih je bilo že več, v raznih dvoranah in cerkvah. Že leta 1953 so ustanovili Predstavništvo zveze Slovencev v Sydneyu. V poznejših letih je bilo ustanovljenih več društev, postavili so si tudi lastno cerkev in se zbirali in družili na različnih mestih in krajih. Kljub temu, da je večina takratnih emigrantov prišla v Avstralijo zaradi političnih razmer doma, so vsa ta društva bila nepolitčna – v prvi vrsti je pač šlo za preživetje. Vendar je bila skrb za domovino vedno prisotna. O samostojni in demokratični Sloveniji se je razpravljalo in pisalo že dosti prej. V Sydneyu se je ustanovila Zveza slovenske akcije, katere ustanovitelj in predsednik je bil pokojni Ivan Kobal. Poleg tega je v Sydneyu obstajalo še Slovensko narodno društvo. To društvo je uradno štelo okoli 80 članov, je pa na njihove prireditve prihajalo mnogo več ljudi. Večkrat so se zbirali na posestvu Ljenka Urbančiča, na Mt. Mileni (Kurrajong Heights) v Modrih Gorah (Blue Mountains), kakih 80 km zahodno od Sydneya. Že pri vhodu na posestvo je ob cesti obiskovalca pozdravil velik napis, vklesan v kamen, Cesta svobodne Slovenije, ki je vodila na sam vrh gore - imenovane Mt. Milena, po Ljenkovi materi. Večji del posestva je bil poraščen s čudovito avstralsko floro in visokimi evkaliptusi. Z vrha je bil čudovit pogled daleč na okrog, na lep dan vse do Sydneya. Prirejali smo piknike in večkrat so tam taborili učenci slovenske Slomškove šole iz Merrylandsa. Glavna letna prireditev pa je bila proslava slovenske državnosti, 29. oktober 1918, ko je Slovenija dobila svojo prvo vlado. Te proslave so bile v glavnem v kakšnem večjem hotelu v Sydneyu.
Vzhodna Evropa je v osemdesetih letih doživljala velike politične spremembe. Slovenija ni bila izvzeta. Na Poljskem se pojavi Lech Walesa - ustanovi Solidarnost. Na Češkoslovaškem intelektualci zahtevajo spoštovanje človekovih pravic in demokratizacijo družbe. Leta 1986 se pojavi Gorbačov in napove novo družbeno gibanje, leta 1989 sovjetska vojska zapusti Poljsko, Češko, Madžarsko in Nemško demokratično republiko. V istem letu je tudi padel berlinski zid. V Sloveniji, šele tri leta po Titovi smrti, leta 1983 Slovenska matica organizira simpozij zoper uvedbo “skupnih učnih jeder” za celotno področje SFRJ. Leta 1987 izide 57. številka Nove Revije z naslovom Prispevki za slovenski nacionalni program. Avtorji poudarjajo nujnost demokratičnih sprememb v državi in družbi ter pojmovanje izvirne suverenosti, ki pripada narodom in ne federaciji. V Litostroju ustanovijo neodvisne sindikate in pobudo za ustanovitev socialdemokratske stranke. Sledi aretacija Janeza Janše, Ivana Borštnerja, Davida Tasiča in Francija Zavrla. 3. junija 1988 v Ljubljani ustanovijo Odbor za varstvo človekovih pravic. 21. junija se na Kongresnem trgu zbere v podporo četverici 50.000 ljudi. Republiška SZDL Slovenije 27. junija 1989 sprejme Temeljno listino Slovenije 1989, ki med drugim izjavlja: Hočemo živeti v demokratični državi suverenega slovenskega naroda in vseh državljanov Slovenije, utemeljeni na človekovih pravicah in državljanskih svoboščinah. Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratična zveza, Slovenska kmečka zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje, Socialnodemokratska zveza Slovenije 8. maja 1989 v svoji Majniški deklaraciji sporoča, med drugim, … da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda in, da bomo kot suverena država sami odločali o povezavah z jugoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope.
Avstralski Slovenci so med prvimi, ki hočejo pomagati domovini: V Canberri so ustanovili Društvo za zaščito človekovih pravic, ki je zbralo lepo vsoto denarja za pomoč ‘četverici’.
V Sydneyu se 10. decembra 1989 ustanovi Društvo za podporo Slovenske demokratične opozicije. Med prisotnimi je gost iz Slovenije, mladi Erik Modic, tajnik dr. Jožeta Pučnika, ki prisotne nagovori. Razloži nam situacijo v Sloveniji - ustanovitev koalicije strank, združenih v DEMOS in njihove finančne potrebe za zmago na volitvah. Obe društvi: Sydney-sko in Melbourne-ško, ki se je ustanovilo 18. februarja 1990, pričneta z intenzivno nabirko za pomoč demokratični opoziciji v Sloveniji. Najprej kar na hitrico zberejo okoli 4000 avstralskih dolarjev za tehnično opremo pisarne (telefaks in drugo), takrat še v Munchenu. Avstralski Slovenci še pred volitvami zberejo 64.425 dolarjev. Pri DEMOS-u je ob času volitev avstralska društva za podporo demokracije zastopal Alfred Brežnik. Na volitvah zmaga DEMOS. Predsednik vlade je postal Lojze Peterle, predsednik skupščine France Bučar. Predsednik Republike je postal Milan Kučan. S tem pa stvar še ni bila končana. To je šele začetek konca . . .: najprej ven iz jugoslovanske federacije in potem priznanje samostojne države - je končni cilj. Ko avstralski društvi za podporo demokracije v Slovenji opravita svojo nalogo, se po volitvah v Sloveniji reorganizirata – preimenujejo se oz. ustanovijo se Slovenski narodni sveti (SNS), ki se 28. julija 1990 združijo v Avstralsko slovensko konferenco (ASK) za Svetovni slovenski kongres (SSK). Prvi predsednik postane zdaj že pokojni Marjan Kovač. Na povabilo ASK 23. novembra 1990 v Avstralijo prispe prvi minister za Slovence po svetu v prvi demokratično izvoljeni slovenski vladi, dr. Janez Dular.
V Sydneyu Alfred Brežnik z odobritvijo Slovenskih narodnih svetov (SNS), dr. Dularja in ministra za informiranje, gospoda Staniča, ustanovi in vodi Slovenski informacijski urad. Urad dnevno razpošilja informacije od STA, Ministrstva za informiranje in drugih državnih ustanov na naslove slovenskih organizacij in medijev, posameznikom ter avstralskim medijem, ministrstvu za zunanje zadeve in raznim politikom. Avstralski Slovenci smo ostali v tesnem stiku s Slovenijo in ves čas dobro obveščeni o dogajanjih tam. Nenehno politično in gospodarsko slabšanje v Jugoslaviji je pospešilo priprave za plebiscit, ki je napovedan za 23. december 1990. Avstralski Slovenci podprejo plebiscit. Ker ni bilo dovolj časa in zaradi velikih razdalj Slovenski informacijski urad zbere 27 izjav slovenskih organizacij, ki podpirajo plebiscitarno odločitev o suvereni in samostojni Sloveniji. Uradni podatki: 88.5% volivcev glasuje ZA. Razmere na Slovenskem in Hrvaškem so prispele okoli 25. januarja 1991 na rob državljanske vojne. JLA je v stanju najvišje vojaške pripravljenosti na področju Slovenije in Hrvaške. 25. januarja smo Slovenci v Avstraliji prejeli od dr. Dularja obvestilo o situaciji v Sloveniji, svetuje nam, da tudi mi povzdignemo svoj glas in na svoj način obvestimo o dogodkih vlade držav, v katerih živimo, seveda v mejah zakonov naših novih domovin. Vsi Slovenski narodni sveti, mnoga društva in posamezniki se 27. januarja pridružijo Hrvatom na protestnih shodih širom Avstralije.
V Melbournu je na demonstracijah na City Square množico nagovorila Elica Rizmal, v Canberri Marjan Kovač in Cvetko Falež ter v Sydneyu pred jugoslovanskim konzulatom Alfred Brežnik.
21. februarja 1991 je v Avstralijo pripotoval predsednik sveta DEMOS-a, dr. Jože Pučnik. Na sydneyskem letališču ga je pričakalo okoli 80 rojakov. Dr. Pučnik je obiskal, poleg Sydneya, še Gold Coast, Melbourne, Geelong, Adelaide in Canberro. Od Avstralije se je dr. Jože Pučnik poslovil 7. Marca 1991.
Na podlagi plebiscitne odločitve ZA je skupščina Republike Slovenije 25. junija 1991 sprejela Temeljno ustavno listino o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji – Slovenija postane samostojna država.
Razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti na Trgu republike je prisostvovala 10 članska delegacija iz Avstralije - prišla je na SSK, ki je bil tiste dni v Ljubljani. Tudi sam sem imel srečo biti priča temu zgodovinskemu dogodku. Svečano vzdušje – dvig te neizmerno dolge nove slovenske zastave med zvoki nove slovenske himne, postrojeni slovenski vojaki (TO) …, vse to me je emocionalno popolnoma obvladalo. Solze sreče je bilo nemogoče zatajiti. In že naslednji dan, 26. junija 1991, se je vojna za Slovenijo dejansko začela. SSK je bil na hitrico skrajšan in zaključen. Med podanimi poročili je bilo tudi poročilo v Avstraliji ustanovljenega združenja Mednarodni razvojni partnerji Slovenije. Napad na Slovenijo je ljudi in politiko med sabo še bolj povezal v skupnem odporu. Dobro organizirani TO in slovenski milici je uspelo onemogočiti namene JLA. Po desetih dneh vojne je ob pritisku evropskih držav prišlo do premirja. Avstralski Slovenci takoj po vojni pristopimo k zbiralni akciji in za pomoč Sloveniji zberemo okrog 266.000 avstralskih dolarjev. Naj tukaj še omenim, da so poleg te akcije in drugih manjših (nekaj 10.000 dolarjev za pomoč bolnišnicam v Sloveniji), avstralski Slovenci zbrali še okrog 90.000 dolarjev za prizadete v poplavah v Sloveniji.
25. oktobra 1991 zadnji vojak JLA zapusti Slovenijo. Pričel se je boj za mednarodno priznanje. V Avstraliji se v boj za priznanje vklučijo vsi SNS-i, ASK, Slovenski informacijski urad, slovenska društva širom Avstralije in mnogi posamezniki. Lobirajo pri politikih, članih parlamenta, neposredno pri ministru za zunanje zadeve in predsedniku vlade. 15. januarja 1992 je Slovenijo uradno priznala Evropska unija. Takoj naslednji dan, 16. januarja 1992, pa Avstralija in Nova Zelandija. Prvi prekomorski državi, ki sta uradno priznali Slovenijo – v Avstraliji prav gotovo po zaslugi zgoraj omenjenih lobistov. Nova Zelandija je sledila Avstraliji po zaslugi Dušana Lajovica. Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije je 17. julija 1991 pooblastilo Dušana Lajovica, da v svojstvu posebnega svetovalca ministra vzpostavlja stike s predstavniki političnih, ekonomskih in drugih institucij Nove Zelandije. Zunanje ministrstvo je 7. novembra 1991 poslalo pismo tudi Alfredu Brežniku, v katerem dr. Dimitrij Rupel izraža, da so njegove dejavnosti, namenjene vzpostavitvi stikov z Ministrstvom za zunanje zadeve Avstralije in drugimi državnimi institucijami ter predstavniki političnega in javnega življenja Avstralije, deležne vse podpore in pomoči Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije. V tem svojstvu je dr. Rupel obvestil o zadevi tudi avstralskega zunanjega ministra Garetha Evansa.
Februarja 1992 Avstralijo obišče obrambni minister Janez Janša. V desetih dneh bivanja v Avstraliji je
obiskal Melbourne, Adelaide, Canberro, Brisbane in Sydney. Povsod je bil sprejet z navdušenjem. Avstralijo in Novo Zealandijo maja meseca 1992 uradno obišče minister za zunanje zadeve Republike Slovenije dr. Dimitrij Rupel. V Avstraliji ga spremlja Alfred Brežnik, v Novi Zelandiji pa Dušan Lajovic. V obeh državah ima uradne razgovore z zunanjima ministroma obeh držav in drugimi ministri ter visokimi državnimi uradniki.
Vlada Republike Slovenije izda 18. junija 1992 Odlok o odprtju Konzulata Republike Slovenije v Sydneyu, na čelu s častnim konzulom Alfredom Brežnikom in o odprtju Konzulata Republike Slovenije v Wellingtonu, na čelu s častnim konzulom Dušanom Lajovicem.
V septembru mesecu 1992 Avstralijo obišče tedaj že bivši predsednik vlade Lojze Peterle. Obišče rojake v Sydneyu, Brisbanu, Canberri, Adelaidi, Melbournu in Perthu.
Aprila 1993 se v Canberri odpre prvo Veleposlaništvo Republike Slovenije v Avstraliji. Za odpravnika poslov je imenovan Aljaž Gosnar, za upravno konzularno referentko pa Tina Omahen. Junija meseca 1993 nas obišče minister za Slovence po svetu, dr. Peter Vencelj. Leta 1994 Združenje mednarodni razvojni partnerji Slovenije, ustanovljeno v Avstraliji, tokrat že z uradom v Ljubljani, sodeluje v Sydneyu na WTO konferenci in razstavi z 52 slovenskimi podjetji – slovenski paviljon je bil eden največjih. Slovenija je v dvajsetih letih svoje lastne državnosti postala ugledna in spoštovana članica svetovne družine narodov, je članica vseh glavnih mednarodnih organizacij, kot so: NATO (29. marca 2004), EU (1. maja 2004), uvedla EVRO (1. januarja 2007), predsedovala EU (od 1. januarja do 30. junija 2008), 32.
članica Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj – OECD (21. julija 2010). Avstralijo in Novo Zealandijo leta 1998 obišče takratni predsednik vlade, dr. Janez Drnovšek, leta 2000 ob za Slovenijo zelo uspešnih olimpijskih igrah pa takratni predsednik države Milan Kučan.
Knjiga Od sanj do resničnosti pokriva kronološko obdobje osamosvojitve v letih 1989 do 1993, ko smo v Avstraliji dobili prvo Veleposlaništvo Republike Slovenije. Poudarek je seveda na doprinosu avstralskih Slovencev k osamosvojitvi Slovenije in njenega priznanja s strani avstralske države. Knjiga je pomemben zgodovinski dokument izredne arhivske vredosti. Je zbirka dokumentov, fotografij, korespondenc, izrezkov iz avstralskih in slovenskih časnikov ter spominov mnogih avstralskih Slovencev, ki so bili aktivno prisotni v eni ali drugi organizaciji ali pa so pomagali kot posamezniki, ko je šlo za uresničitev stoletnih sanj nas vseh.
Draga Gelt OAM zasluži najvišjo pohvalo in čestitke, da se je sploh upala lotiti tega velikanskega dela – preko 800 strani knjige, za katero je imela slabe štiri mesece, da jo dokonča. V to iskreno hvaležnost njej pa je seveda položena tudi hvaležnost vsem, ki ste takrat neustrašeno delali za samostojno Slovenijo in jo še danes nosite v svojem srcu.
Še posebej pa bi se želel zahvaliti Stanki Gregorič za njeno neprecenljivo zavzetost, s katero se je popolnoma predala za samostojno Slovenijo.
Alfred Brežnik AM, častni generalni konzul Republike Slovenije za NSW Sydney, 8. maja 2011
