SV. CIRIL & METOD MELBOURNE

ST. CYRIL & METHODIUS SLOVENIAN MISSION, BARAGA HOUSE, 19 A'BECKETT ST., KEW, VIC. 3101, TEL: (03) 9853 8118 IN (03) 9853 7787 MOBILE: 0412 555 840 FAX: (03) 9853 0811

POGREBI

Glavni del prispevka tega meseca so trije pogrebi. Neprimerno za velikonočno številko revije? Morda pa ne. Včasih bi radi imeli samo veliko noč, pozabljamo pa na to, da se veliki teden začne že s cvetno nedeljo in nadaljuje prek velikega četrtka, petka in sobote. Naš osebni veliki teden naj bi doživljali skupaj z Jezusovim. Domačim pokojnih izražamo iskreno sožalje, nam pa naj spregovorijo o najglobljih vprašanjih življenja. DR. FRANC MIHELČIČ je umrl 9. 3. 2001 v Caritas Christi hospicu. Rojen je bil 29. 3. 1920 v Celju kot predzadnji od sedmih otrok. Po osnovni šoli je šel najprej v Marijanišče v Ljubljani, potem pa na klasično gimnazijo. Z dvaindvajsetimi leti je postal eden najmlajših doktorjev prava v Sloveniji. Po vojni je zbežal v Vetrinje. Leta 1948 se je v Celovcu poročil z Gito, roj. Schubert (dve leti prej sta se spoznala v lagerju Kellerberg). Oba sta delala v Celovcu v IRO (International Refugee Organization). Leta 1949 se jima je rodil sin Mitja. Julija leta 1951 je šla družina z ladjo Castelbianco v Avstralijo. Iz Melbourna so šli takoj naprej v Sydney, kjer je Franc imel že vnaprej dogovorjeno službo pri IRI, čeprav samo do oktobra istega leta. Potem so se preselili v Melbourne, kjer so najprej živeli na Mt. Albert, potem v Prahranu in najdlje, 45 let, v Caulfieldu. Leta 1999 so se preselili v Hawthorn. V Melbournu je Franc dobil delo najprej na emigraciji v središču mesta na Elizabeth St. (devet let), potem je bil upravni direktor Sitmar Line (ladjedelništvo) - dvanajst let. Potem je z intenzivnim študijem v pol leta naredil vse potrebne izpite za pravo (vsaj dvoletno delo) in bil od leta 1971 zaposlen pri Plotkin Solicitors. Ko je Plotkin umrl, je Franc kupil to odvetniško pisarno in jo potem vodil s partnerjem. Leta 1953 sta z Gito sprejela hči Stello Marijo, 1955 pa še Tončka. Pokojni dr. Mihelčič je veliko pomagal posameznim Slovencem, marsikdaj je komu z odvetniškimi uslugami pomagal ne da bi mu zaračunal. Patru Baziliju je pomagal najprej z dovoljenji za vstop na ladje, ki so prihajale iz Evrope. Kasneje je urejal praktično vse odvetniške reči glede verskega središča: Baragov dom, cerkev, Slomškov dom za sestre, Dom matere Romane. Za versko središče je vse naredil prostovoljno, za 'boglonaj'. Upokojil se je leta 1992. Vse življenje je bil zdrav, rak, ki so ga potrdili šele 6. decembra lani, pa je končno pobral njegove moči. Poleg žene in otrok ga bo posebej pogrešalo pet vnukov: Michaelle, Lauren, David, Vitoria in Olivia. Rožni venec in pogrebna sv. maša je bila v župnijski cerkvi v Hawthornu, potem pa je bil upepeljen. Ko to pišem še ni znano, kje bo pokopan. ELIZABETA CAR, rojena Greisch, je umrla v Domu matere Romane 12. marca 2001. Rojena je bila 30. Oktobra 1914 v Češki Ostrovi na Češkem kot najmlajša od osmih otrok. Tja se je njena družina umaknila, ker so starši menili, da bo zaradi prve svetovne vojne varneje. Po vojni so se vrnili v Kočevje. Stara osemnajst let se je v Kočevju poročila z Ivanom Carom iz Idrije. Iz Kočevja se je z možem preselila najprej na Koroško Belo, kasneje pa na Jesenice in med drugo svetovno vojno na Javornik. Mož Ivan je delal kot mesar, Elizabeta pa se je posvetila otrokom. Rodilo se jima je šest otrok: John, Pavla, Inge, Alojz, Elizabeta in Adolf. Decembra leta 1945 je na vrata prišla policija in družina je imela petnajst minut časa, da vse spakirajo in gredo z njimi. Najprej so jih spravili na Jesenice v Sokolski dom, potem pa so se napotili skozi predor v Karavankah, vendar so jih Angleži, ki so stražili na drugi strani, vrnili nazaj. Kasneje so jih hoteli spraviti v Italijo, vendar so bili prav tako zavrnjeni. Končno so jih spravili na vlak in v Ljubljano ter potem naprej v Maribor. Od tam so njih in nekatere druge ponoči strpali na tovornjak in jih odpeljali proti Avstriji. Naenkrat se je tovornjak ustavil in povedali so jim, da jim je zmanjkalo bencina in bodo morali peš nadaljevati pot proti Avstriji in čez mejo. Za slovo so jim spremljevalci dejali, naj gredo kamor hočejo, vendar če se bodo vrnili v Jugoslavijo, jih bodo postrelili kot zajce. Uvideli so, da so jih komunisti pretihotapili čez mejo. Približno štiri mesece je bila družina v kampu v Leibnitzu. Oče je dobil delo pri predoru med avstrijsko Štajersko in Gornjo Avstrijo in živeli so v baraki ob predoru. Tam so ostali eno leto, potem pa so se spet selili, ker je mož dobil delo v tovarni jekla. Septembra 1950 je družina iz pristanišča v Bremnu po petih tednih vožnje pripotovala z ladjo M.S. Nelly v Melbourne. Najprej so morali v kamp Bonegilla, od koder je bil oče po nekaj tednih poslan na delo v Sheparton, mama Elizabeta z otroci pa v Milduro, prav tako na obiranje sadja. V času dvoletne pogodbe, ko je moral oče delati, kamor ga je avstralska oblast poslala, je delal še v Garfieldu, kjer je obrezoval asparagus (pomagal mu je že sin John) in kasneje pri SEC (State Electricity Comission). Poleg tega dela se je oče sočasno zaposlil v tovarni limonade v Footscrayu. Prihranili so denar in si kupili kos zemlje in na njem postavili bungalov v St. Albansu, kjer so bili eni prvih naseljencev. Oce je tam delal za različne mesarje, mama Elizabeta prav tako. Sčasoma so že imeli svojo mesarijo. Iz bungalova je na isti parceli nastala zidana hiša. Oče je umrl že leta 1973, Elizabeta pa je v tej hiši živela vse do leta 1995, ko je prišla v Dom matere Romane. Poleg otrok Elizabeta zapušča šestnajst vnukov (dva pa sta umrla) in enajst pravnukov. Sin John, ki mi je povedal življenjepis njihove družine, še posebej v zvezi z mamo, zaključuje: "To, da smo bili vrženi iz Jugoslavije, je bila najbrž naboljša stvar, ki se nam je kot družini zgodila." Povedal je tudi, da so bili zelo srečni, da je mama lahko zadnja leta preživela v Dom matere Romane, kjer je bila odlično oskrbovana in posebno zadovoljni so, da je smela tam ostati tudi v zadnjem času, ko je bila že zelo bolna. Rožni venec je bil v naši cerkvi, pogrebna sv. maša pa v cerkvi Sacred Heart v St. Albansu. Pokopana je poleg moža na Keilorju. FRANČIŠKA POTOČNIK, rojena Nastran, je umrla 18. marca 2001 V Royal Women's Hospital v Melbournu. Rojena je bila 11. 2. 1932 v Selcah pri Škofji Loki. Brat Jože in sestra Jožica živita v Sloveniji, ena sestra pa je umrla. Doma se je Frančiška zaposlila v trgovini. Leta 1952 je šla v Avstrijo, kjer je nekaj let delala na kmetiji, potem pa v raznih gostiščih. Triindvajsetega septembra 1957 je prišla v Avstralijo - v McLeod, Melbourne, kjer je živela pri Jožetu, porocenem bratu bodočega moža Marjana. Z njim se je poročila 20. septembra 1958. Rodila sta se jima hči Marianda in sin Robert. Družina si je zgradila hišo prav tako v McLeodu. Franciška je nekaj časa delala v Repatriation Hospital, kasneje pa je opravljala pisarniška dela za moža, ki je delal kot pleskar. V najvišjem vzponu delovnega življenja sta imela zaposlenih dvajset delavcev. Frančiška je imela veliko željo po potovanju in družina je velik del Avstralije in sveta prepotovala skupaj. Pred tremi leti so se pojavili znaki bolezni, ki so se v septembru leta 1998 izjasnili kot rakovo obolenje. Ta je nazadnje izpil Franckine življenske moči. Rožni venec zanjo in pogrebna sv. maša je bila iz naše cerkve, potem pa je bila upepeljena. Kje bo pokopana, zdaj ko to pišem, še ni znano. Polovico pepela bodo prepeljali v Slovenijo.

POTOK TREH IZVIROV je naslov knjige Ivana Lapuha, ki je bila predstavljena v naši dvorani v nedeljo, 18. marca. Več o sami knjigi in predstavitvi lahko preberete na drugem mestu.

POSTNO ROMANJE smo imeli v soboto, 24. marca na romarski kraj Our Lady of the Ta Pinu pri Bacchus Marshu. Na griču proti vrhu so postavljene postaje križevega pota v naravni velikosti, na vrhu pa je cerkvica, kapela, narejena po vzoru prvotne kapele kakršna je stala na Marijini božji poti na Malti, preden so zgradili veličastno cerkev. Okrepčilu 'iz romarske torbe' je sledil priložnosten ogled mesta, za presenečenje pa je poskrbela Ana Špacapan s prijatelji, ki je ves avtobus povabila na popoldanski čaj.

SLOMŠKOVA ŠOLA slovenskega dopolnilnega pouka za otroke je v novo šolsko leto odprla vrata zadnjo nedeljo v marcu. Teden kasneje je imel sestanek odbor staršev.

TEČAJ SLOVENŠČINE ZA ODRASLE bo potekal na prvo, drugo in tretjo nedeljo v mesecu po maši. O spremembah bodo tecajniki obveščeni.

VELIKONOČNI RAZPORED boste dobili z velikonočnim pismom. Želim vam blagoslovljene praznike in upam, da se kaj vidimo v Kewju (vsaj od daleč).

p. Metod