IZ NAŠIH MISIJONOV

Misijonar pater Pepi piše

NERODNOST: MED JOKOM IN SMEHOM

En najbolj gorecih kristjanov naše župnije je izgubil svojega brata, ki je živel in delal v Lomeju. Slednji ni bil le dober uslužbenec, marvec tudi odlicen katehist v metodisticni Cerkvi. Pokojnikovi domaci so zvesti izrocilu Tamberma zahtevali, da ga pokopljejo v rojstni vasi, se pravi v Nadobi.

 

Pokojnika so nekaj dni zadržali v hladilniku v Lomeju, da bi njegovi domaci mogli pripraviti vse potrebno za pogreb. Pokojni je iz ugledne družine, zato so se odlocili, da mu naredijo betonsko grobnico. Na misijonu so si izposodili za to potrebni cement in so na prostoru ne dalec od rojstnega tata-ja (tata je njihova tradicionalna bivanjska hiša) dolocili prostor za kopanje groba. Kot je tukaj v navadi, se je veliko nespametnih vašcanov zbralo na kraju kopanja. Pred zacetkom kopanja so modrovali o dolžini in širini groba. Odlocilna beseda je naposled pripadala pokojnikovim domacim. Njihove želje se niso pokrivale z denarno mocjo, zato so odlocili, da grobnica ne sme biti prevelika.

 

Njena obsežnost bi pogoltnila ne le pokojnika, marvec tudi njihove skrbno zbrane prihranke. V precepu vseh teh možnosti in skrbi so "demokraticno" dolocili, s katero dolžino in širino groba bodo ovekovecili pokojnikovo "betonsko domovanje" med njimi. Za betoniranje grobnice so zaprosili mizarja iz pokojnikove družine, ceprav imajo v isti družini izucenega tudi zidarja. Toda slednji je premlad in ni primerno niti dostojno, da sodeluje pri izgradnji grobnice za castitljivega pokojnika.

 

Prišel je dan pogreba. Precej prijateljev pokojnika in hvaležnih vernikov iz metodisticne Cerkve je prišlo na sever države v majhno Nadobo, da dostojno pospremijo njihovega pokojnega katehista in na sploh zelo dejavnega kristjana. Vse se je odvijalo spoštljivo in ganljivo velicastno do trenutka, ko so krsto hoteli spustiti v grobnico. Takrat pa so ugotovili, da je krsta prevelika. Na vse nacine so jo poskušali stlaciti v grobnico, a njena velikost ni in ni hotela v grobno ozkost in kratkost. V glavi enega od najožjih se je vendarle preblisnila misel, da je potrebno grobnico po dolžini razbiti in razširiti. Domišljeno, receno, torej skoraj storjeno! Ceprav je bilo vse skupaj nerodno in so nekateri mladi pogrebci s posmehljivim obrazom odhajali, so zaceli s potrebno širitvijo grobnice. Majhna nerodnost, pa kaj za to: po nekaj urnem delu in ponovnem cementiranju so jo uspešno rešili. Pokojni odslej mirno in udobno pocivajo v senci tata-ja njegove domace vasi.

 

Slednji dogodek ni osamljenec tukajšnje stvarnosti in okolja. Govori o snovni revšcini, pa tudi o pomanjkanju cuta za stvarnost in za zdravo presojo. A življenje gre naprej in se po prestanem vznemirjenju mirno kotali po kolesju vecstoletne tradicije...