IZPOD TRIGLAVA

UTRINKI S POČITNIC

V mesecu maju sva se z Marijo po šestnajstih letih podala na pocitnice v Slovenijo. Tam naju je cakala Lidija, ki je prišla v Slovenijo na seminar že decembra. Pocitnice smo nadaljevali skupaj kot družina.

Prvo ganljivo doživetje je bila sv. maša v Kocevskem Rogu. Daroval jo je beograjski nadškof Franc Perko (Slovenec) s številnimi duhovniki. Pretresljivi so bili opisi nekaterih preživetih iz takratnega pekla. Ob poteh je gorelo na stotine svec in kljub množici ljudi je bila na tem mestu popolna tišina. Vsa ta tišina pa je zgovorno kazala spoštovanje do žrtev, ki pocivajo pod tistimi koreninami dreves ali pod gomilo kamenja. Tudi novo zgrajena kapela to vidno potrjuje.

Zatem je bila v domacem kraju Bistrica ob Sotli predstavitev moje knjige z naslovom Potok treh izvirov. Ta zaželeni trenutek sem dolgo skrito nosil v srcu. Predstavitev je bila na obcinski praznik, na god sv. Petra, 29. junija. Dvorana kulturnega doma je bila polna do zadnjega koticka. Organizirana je bila s pomocjo obcine, kulturnih delavcev, sorodnikov in prijateljev. Tocke so bile tako živo podane, da se je marsikatero oko zarosilo. V programu sta tudi glasbeno sodelovala Cita in Jože Galic. Knjige so šle hitro v prodajo, ker je za to poskrbela obcina. Osebno s prodajo knjig nisem imel nicesar, še manj pa s prodanimi. (V vednost nekaterim, ki mislijo, da je vse šlo v moj žep).

Vrstile so se razne prireditve na vseh koncih Slovenije. Mnogih smo se udeležili in kar nekolikokrat sva z Lidijo imela priložnost sodelovanja. Lidija s solo petjem ob lastni spremljavi - enkrat celo ob spremljavi citer s Cito Galic. Moja malenkost pa z recitacijo iz svoje knjige in tudi z orglicami. Žal je bilo vec priložnosti na isti datum v razlicnih krajih. Na "Srecanju v moji deželi" v Ljubljani smo se tudi sestali z nekaterimi avstralskimi Slovenci. Danica Petric iz Sydneya je prav tako imela svojo tocko. Iz prireditev, kjer smo bili udeleženi, pa smo odnesli obcutek spoštovanja do izseljencev - ce je le vidno, da ti je materina beseda še vedno draga.

V septembru smo se udeležili skupinskega romanja v Lurd. Organiziral ga je Dom sv. Jožef Celje. Z nami je bil duhovnik Rok Metlicar iz Sladke Gore. Med potjo do Lurda smo si ogledali dosti znamenitih krajev, kot so: San Remo, Monte Carlo, Nice, Avignon in druge. V Lurdu smo si prvi vecer v svetišcu ogledali procesijo s svecami. Drugi dan je bila v baziliki sv. Pija X. maša narodov, ki jo je daroval španski kardinal. To je podzemna Bazilika, ki je bila polna romarjev in invalidov. Bazilika pa je zelo velika; meri 1200 kv. m. in je dolga 201m ter široka 81m, sprejme pa 27.000 ljudi. Posvecena je bila 25. marca, 1958 leta. Posvetil jo je kardinal Roncalli, ki je pozneje postal papež Janez XXIII. Bazilika Brezmadežne in bazilika Rožnega venca sta grajeni v gotskem slogu, medtem ko je bazilika sv. Pija X. in cerkev sv. Bernardke novejše dobe. Po sv. maši narodov smo imeli Slovenci svojo mašo v prvotni kapeli Crypt (Kripta), ker je težko priti na vrsto za sv. mašo med ogromno množico raznih narodnosti.

Kapela je v gotskem slogu, zgrajena 1866. leta med dvema bazilikama. Po maši smo imeli križev pot, ki ga upodabljajo kipi v velikosti dveh metrov. Prva postaja je bila narejena 5.10.1901, posvetitev celega križevega pota pa je bila 14.9.1912. leta. Križev pot se vije po hribu v sami bližini bazilik.

Potem smo šli k votlini, kjer se je Marija 18. prikazala sv. Bernardki. Natocili smo si žegnano vodo in jo tudi pili. Voda je iz izvira, ki ga je Bernardka po narocilu Marije razkopala v zemljo pri votlini in je speljana po ceveh do pip. Iz izvira pritece dnevno 122.400 litrov vode. Tudi na 15. avgusta, ko pride okrog 50.000 romarjev, je vode vedno dovolj. Ogledali smo si tudi muzej vidkinje sv. Bernardke v rojstni hiši.

Zvecer smo se v svetišcu na trgu Kronane Brezmadežne udeležili procesije s svecami. Molil se je rožni venec in pela Lurška himna v razlicnih jezikih. Tudi slovenski del se je slišal med ostalimi. Ko je odmevala Lurška himna po celem svetišcu v slovenskem jeziku, je pri srcu postalo še topleje. Zapelo jo je nekaj izbranih pevcev, med njimi tudi Lidija.

Ko si prisoten nekje v sredini vec tisocere množice in ne glede v katerem jeziku se moli ali poje, zacutiš Marijino bližino, takrat se zaveš, kako lepo je biti Marijin otrok - kristjan. Lurd je potrebno doživeti z dušo in telesom.

Pot nas je vodila v Bearceau, rojstni kraj sv. Vincencija Pavelskega, kjer smo imeli sv. mašo. Tudi muzej smo si ogledali ob njegovi cerkvi. V Parizu smo si pogledali katedralo Notre Dame, Eifflov stolp (na vrhu) in vec zanimivosti. V romarskem kraju Reu du Back smo v kapeli (obsežna kot velika cerkev) Brezmadežne, cudodelne svetinje imeli slovensko sv. mašo, kar je tudi redko kdaj na tem mestu. Srecali smo se z dvema sestrama, ki tam delujeta. Pot se je nadaljevala cez Luxemburg, Nemcijo, Avstrijo in nazaj v Celje.

V casu naših pocitnic v Sloveniji smo obiskali sestro Maksimiljano in sestro Hilarjevo na Brezjah. Na Sveti Gori smo obiskali patra Bernarda Golicnika in pri Novi Štifti patra Nikota Žvokelj. Pater Ciril pa je bil obakrat ob našem obisku odsoten. Vsi pa so narocili: "Lep pozdrav vsem slovenskim rojakom v Avstraliji."

Dnevi pocitnic so se hitro pomikali h kraju. Videli in doživeli smo veliko, kar bo ostalo v lepem spominu. Kot ob prihodu, tako se je tudi za odhod na Brniku zbrala velika skupina (najvecja), sorodnikov in prijateljev, kar je dalo še dodatno toplino za dolgo pot in obcutek, da smo bili na pocitnicah zares doma.

Ivan Lapuh Hampton Park, Melbourne

JESEN V SLOVENIJI

Pred kratkim sem se z družino šestih otrok vrnila domov v Avstralijo. Z nami ostajajo spomini obcutkov in doživetja šesttedenskega življenja med nihajocimi grici zlatordecih barv jesenske Slovenije. Tako vinogradi, kjer smo tudi obirali grozdje, kot sadovnjaki kjer smo trgali sadje za izdelavo dobrega domacega mošta in prisosotvovali pri kuhi žganja, so nas ocarali s svojim bogatim doprinosnom pridnih rok.

Zeleni gozdovi so se bohotili in nas vabili na nabiro polnih košar dobrih gozdnih sadežev vsakovrstnih gob in v domaci mlekarni - je iz štale ob hiši na gricku curljajlo sladko bogato mleko in za površico se je tam še rodil mladi telicek. Ne morem vam povedati, dragi rojaki, kaj vse, kar smo mi doživljali v dnevnem poteku našega otroštva, je danes v tem plasticnem svetu v tem tisocletju pomenilo mladim potomcem našega izseljenskega življenja. Ko sem jim ponudila izlet v mesto, Ljubljano, Maribor, Trst, je bil njihov odgovor: "No noni, pojdimo na gmajno".

S temi toplimi željami, moja-naša draga družina izseljencev, tukaj na tem petem kontinentu, kjer nam prijateljstvo zamenjuje krvno sorodstvo, vam vsem želim zdravja, razumevanja in medsebojnega spoštovanja v casu praznicnega Božica in v novem letu.

Helena Leber in moji

Seminar novinarjev in urednikov slovenskih medijev iz tujine Ljubljana, 3 - 8. september 2001

Udeleženca seminarja slovenskih novinarjev iz tujine, pripadnika druge generacije Slovencev v Avstraliji, Evelyn Kojc in Lenti Lenko, želiva opisati seminarsko srecanje.

Oba živiva v Melbournu in sva aktivna clana slovenske mladinske radijske oddaje na postaji 3zzz. Vcasih pa sodelujeva tudi pri slovenskih oddajah državnega etnicnega radia SBS (Special Broadcasting Service) Melbourne.

Oba sva bila zelo prijetno presenecena, ko sva izvedela, da sva izbrana za seminar, ki sta ga organizirala Urad vlade za informiranje in Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. Vabilo je bilo seveda poslano vsem slovenskim organizacijam in medijem. Morala sva napisati prošnjo in dodati najine osebne podatke in to poslati na Veleposlaništvo RS v Canberro. Koncno izbiro kandidatov pa so opravili na Uradu za Slovence po svetu. Iz Avstralije je bilo izbranih osem oseb. To smo bili Evelyn Kojc, Lenti Lenko, Elica Rizmal, Tania Smrdel, Rosemary Poklar, Meta Lenarcic, Stanka Gregoric in Florjan Auser. Vseh skupaj nas je bilo štiriindvajset in sicer iz Nemcije, Švedske, Kanade, ZDA, Švice, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Argentine in seveda iz Avstralije.

V nedeljo zvecer, 2. septembra 2001, smo se vsi zbrali k skupni vecerji v M Hotelu v Šiški, kjer smo tudi stanovali. Med vecerjo smo izvedeli, kako bo potekal seminar. Imeli smo cast in veselje spoznati dva voditelja našega seminarja, Tatjano Lesjak in dr. Zvoneta Žigona. Že prvi vecer so se med nami, udeleženci seminarja, porajala prijateljska custva.

V ponedeljek zjutraj, prvi dan seminarja, sta nas pozdravili dr. Alja Brglez, direktorica Urada vlade za informiranje in njena namestnica Tatjana Lesjak. Vsi prisotni smo se na kratko predstavili, povedali smo, kaj delamo in kakšne so naše želje in pogledi na seminar, ki je pred nami. Za tem so spregovorili še nekaj besed Janja Božic-Marolt, Grega Repovž, predsednik Društva slovenskih novinarjev ter Tomaž Perovic s POP TV. Seznanili so nas s svojim delom, za kaj so odgovorni in kaj predstavljajo pred slovensko publiko. Popoldne smo obiskali glavne prostore dnevnika Delo. Tam so nas lepo sprejeli Mitja Meršol, glavni in odgovorni urednik, Vlado Schlamberger, Lada Zei, urednica internetnega Delofax-a ter izseljencem dobro znana novinarka Dragica Bošnjak. Tu smo dobili razno gradivo in casopise. Zvecer smo nekateri v središcu Ljubljane obiskali koncert slovenskih glasbenih skupin. Koncertu je prisostvovalo vec tisoc mladih in mi smo se med njimi odlicno pocutili.

V torek zjutraj smo obiskali prostore Radia Slovenija. Ta dan je bil za nas najbolj poucen, saj smo se lahko seznanili z delom, ki ga opravljamo tudi mi doma v Melbournu. Njihov nacin dela namrec precej razlikuje od našega. Na primer, mi imamo eno radijsko postajo na eni valovni dolžini, pri Radiu Slovenija pa oddajajo vec programov na raznih valovnih dolžinah; na eni dolžini oddajajo novice in imajo razgovore in tako imenovano 'talk back' oddajo, na drugi valovni dolžini oddajajo glasbo in tako naprej. Zelo zanimivo za nas, ki smo rojeni izven Slovenije, je bilo slišati nekaj o slovenskem pravopisu in izgovorjavi besed. Popoldne smo se razdelili na dve skupini; eni so obiskali TV Slovenijo, drugi radijsko postajo Ognjišce. Lenti je obiskal Ognjišce. Evelyn pa RTV Slovenijo. Pokazali so nam prostore in opremo, kako pripravljajo programe in kdo so njihovi zvesti poslušalci. Radio Ognjišce ni državna postaja, je pa zelo priljubljena po vsej Sloveniji. Lahko jo slišimo tudi preko interneta. Radio Ognjišce je velikokrat v financnih problemih, vendar jo zavedni Slovenci vedno podprejo. Ta postaja je popularna zato, ker se ukvarja in rešuje probleme, ki jih druge postaje ne vkljucujejo v svoje oddaje. Predvajajo razlicno glasbo in ne samo tisto, ki je na drugih postajah ta cas popularna. Franci Trstenjak je glavni urednik. Naj omenim da je pred leti obiskal Melbourne in v mojem (Lentijevem) studiu posnel intervju z nami za ta isti Radio Ognjišce. Imeli smo tudi intervju za program konec tedna, in to na temo kako doživljamo naš seminar. Izvedeli smo tudi da je casopis Delo objavilo clanek o poteku našega seminarja. Zvecer smo se zopet vsi zbrali v hotelu in imeli zelo okusno vecerjo. Izmenjali smo svoja mnenja, si pripovedovali kako živimo vsak v svojem okolju in tako so se med nami spletala nova prijateljstva .

Sreda je bila za nas vse zopet zelo zanimiv pa tudi naporen dan. Obiskali smo dvorano Državnega zbora, Ministrstvo za obrambo, Slovensko tiskovno agencijo (STA), Urad za informiranje, Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu in Ministrstvo za zunanje zadeve. Bili smo tudi v Narodni univerzitetni knjiznici. Dobili smo veliko gradiva o tem kaj delajo v parlamentu in na splošno v slovenskem politicnem in gospodarskem življenju v casu desetih let, odkar je Slovenija samostojna država. Popoldne smo imeli predavanje o vkljucitvi Slovenije v Evropsko unijo. Slovenska vlada je zelo navdušena za pristop v EU in NATO. Je pa drugo in veliko vprašanje, ce si državljani Slovenije to zares želijo ali ne. Nam so bile predstavljene dobre in slabe strani pristopa.

Posebej smo bili ponosni, da so nas sprejeli dr. Dimitrij Rupel, minister za zunanje zadeve, dr. Anton Grizold, minister za obrambo, Magdalena Tovornik, državna sekretarka za Slovence v zamejstvu in po svetu ter druge pomembne osebnosti slovenskega politicnega življenja.

Cetrtek zjutraj! Evelyn je zaspala! Morala se je zahvaliti Martini, prijaznemu dekletu iz Nemcije, da jo je zbudila in da ni zamudila avtobusa, ki nas je popeljal na eno in pol ure dolgo pot na Primorsko. Prišli smo na uredništvo Primorskih novic, kjer so nam pokazali kako oni oskrbijo za ta del Slovenije. Zatem smo obiskali RTV Koper, kjer so nas zopet seznanili s svojim delom. Pogovarjali smo se o tem kaj in kako mi delamo in kaj bi lahko izboljšali. Obiskali smo tudi katedralo v Kopru, ki je ena iz med najlepših cerkva v Sloveniji. Škof Metod Pirih, ki nas je že dvakrat obiskal v Avstraliji, je opisal zgodovino cerkve. Organizatorji seminarja so nas zatem povabili na ladjo in nas popeljali ob celotni slovenski obali od Kopra do hrvaške meje. Bilo je zelo lepo, imeli smo dobro kosilo in jaz (Lenti) sem ga bil še posebej vesel. Zapeli smo celo našo slovensko himno! V Piranu smo dobili stanovanje v lepem hotelu. Bili smo še povabljeni v farno cerkev, kjer nas je prijazno sprejel domaci župnik in med drugim nam je opisal zanimivosti Pirana. Zatem smo bili povabljeni na okusno ribjo vecerjo na Trg 1. maja, kjer smo se lahko veselili pozno v noc. Tudi vreme nam je bilo naklonjeno in zato je bil ta vecer za nas še lepši.

V petek zjutraj smo se odpeljali v Trst (Italijo), kjer smo obiskali uredništvo Primorskega dnevnika. Posebej zanimivo je bilo srecanje z direktorjem Bojanom Brezigarjem (bil je prvi predsednik Svetovnega slovenskega kongresa) ter s Sergijem Pahorjem, predsednikom Sveta slovenskih organizacij v Trstu. Pozdravila nas je tudi Jadranka Šturm Kocjan, veleposlanica RS v Italiji.

Izvedeli smo, kako urejajo slovenski casopis in kako držijo potrebno sožitje med slovensko manjšino v Italiji. Zanimivo, ceprav smo bili v Italiji, smo nekako cutili, da je slovenstvo mocno prisotno na vsakem koraku. Obiskali smo tudi slovensko radijsko in TV postajo. Povabljeni smo bili na okusno kosilo v restavracijo Repentabor. Tam nas je pozdravil župan tega kraja. Ogledali smo si lepo okolico, zatem so nas peljali do znane Kraške hiše, ki je zgrajena iz kraškega kamna, dobro poznanega v tem delu sveta.

Cas je mineval prehitro in že smo se morali z avtobusom spet zapeljati nazaj v Ljubljano. Ustavili smo se na slovensko-italijanski meji v Duty Free trgovini in si kupili kar nam je želelo srce.

V soboto je bil poslovilni dan. V hotelu smo se vsi zbrali in bili zelo pocašceni, da so z nami delili svoj dragoceni cas tudi Magdalena Tovornik, dr. Alja Brglez in Dragica Bošnjak pa še Ivan Cimerman iz SIM. Glavni poslovilni govor je imela gospa Tovornikova. Pogovarjali smo se o seminarju in drugih receh in se na koncu vsi po vrsti zahvalili organizatorjema za tako uspešni seminar. Zatem smo imeli pravo pojedino. Po enem tednu skupnega bivanja smo si izmenjali naslove, zaželeli sreco drug drugemu in si obljubili, da se bomo pri svojem delu za ohranjanje slovenskega jezika potrudili po svojih najboljših moceh. Tatjana Lesjak in dr. Zvone Žigon, ki sta bila z nami ves cas seminarja, zaslužita vse naše priznanje in spoštovanje za skrb in delo z nami. Moramo reci, da so se vsi res potrudili in zaslužijo 200 odstotno zahvalo. Mi pa bomo delili nabrane izkušnje z našo slovensko skupnostjo, naj bo to na radiu, televiziji ali v casopisih.

Na seminarju smo nekako pridobili obcutek odgovornosti in srece, da smo tudi mi v izseljenstvu bogat del slovenskega sveta.

Nikoli ne bomo pozabili na vas, ki ste žrtvovali cas in delo za nas izseljence. Hvala še enkrat organizatorjema! Vse vas prisrcno pozdravljamo in upamo …še kdaj na snidenje!

Lenti Lenko, Evelyn Kojc

PS.: Oba bi se rada iskreno zahvalila gospe Tilki Lenko in gospe Stanki Gregoric za vso pomoc pri prevodu v slovenski jezik!