SLOVENIJA

V osmih dneh okoli Slovenije

Prvo nedeljo v juliju smo se z dvema avtoma s p. Krizostomom odpravili v hribe. Ustavili smo se na Brezjah in odpeli litanije (dopoldan pa je imel p. Bogdan novo mašo v Mošnjah, le streljaj od Brezij), potem pa se odpravili do prijetne koce na Španovem vrhu, nad Jesenicami. Takoj naslednji dan smo osvojili Golico, v torek Martuljkove slapove in krnico Za Akom. V sredo naj bi se povzpeli na Kepo v Karavankah, a smo se zaradi vremena in mojih trebušnih neprilik raje usmerili proti Vršicu in Mojstrovki. Med vožnjo mi je bilo vedno bolj slabo, v Kranjski Gori že neznosno. Ko so me drugi videli, kakšen sem, smo se takoj odlocili za zdravstveni dom v Jesenicah. Tam so me napotili v Jeseniško bolnico, kjer so ugotovili vnetje slepica ter me hoteli na licu mesta odpreti kot zajca. Nisem se jim pustil, zato so mi dovolili, da se takoj podam v bolnico v Maribor. Še isti popoldan, ko so v Kewju castili svoja zavetnika in ko je pater Metod najbrž rezal torto, sem krvavi pot potil - z vnetim slepicem šofiral na Štajersko. Kakšno minuto pred polnocjo sem v operacijski sobi že sladko spal. Poseg je bil uspešen in zelo hitro sem okreval. Najbolj pa me je potrlo to, da dva meseca nisem smel dvigati bremen, kar je vkljucevalo nošenje nahrbtnika. Zelo sem se veselil pocitnic, zdaj pa ne smem v hribe. Tako se je koncala sicer zelo obetavna sezona klatenja po gorah. Kaj storiti? Tri mesece sem prost, a vsakršni fizicni napori so mi prepovedani. Ležanje na plaži mi nekako ne gre od rok, pa tudi od hrbta in zadnje plati ne. Tujina odpade, saj je za potepanje po svetu potrebno kar precej energije. Ostane mi samo Slovenija, državica na soncni strani Alp, ali - kot jo predstavljamo v svetu - The Green Piece Of Europe. Se boste vprašali, kaj naj clovek vec tednov pocne v deželi, ki meri komaj 20.000 kvadratnih kilometrov. Marsikaj! Kljub majhnosti ima "vse": morje, vec kot dva tisoc metrov visoke gore, cudovite kraške jame, visokogorska in nižinska jezera, številne slapove in nepregledne gozdove, vinorodne grice in plodne prekmurske ravnice, srednjeveška mesta in gradove, celo ostanki antike in še starejših obdobij so zastopani pri nas. Zagotovo ni dežele pod soncem, na kateri bi na tako majhnem prostoru zasledili takšno pestrost. In ceprav smo prepricani, kako dobro poznamo Slovenijo, nam je v resnici zelo tuja. Že tistim, ki živimo pod Alpami, kako šele vam, ki ste vec tisoc kilometrov oddaljeni od nje. Saj: Bled, Piran, Soca, Triglav, Bohinjsko jezero, slap Savica, Postojnska jama, Lipica, Rogaška,... Potem pa se naše poznavanje Slovenije pocasi konca. Prav zato sem se pridružil zanimivi akciji, ki je bila objavljena v poljudnoznanstveni reviji z imenom Gea. Njen naslov se je glasil: V OSMIH DNEH OKOLI SLOVENIJE. V reviji je bilo predstavljenih osem izletov po obrobju Slovenije. Izletniške tocke so turisticno manj znani kraji, a zaradi svojih zanimivosti vsekakor vredni obiska in ogleda. Na kontrolnih tockah smo v posebno knjižico prejeli žig, ki je služil kot dokazilo o opravljenem izletu. Na koncu smo bili vsi "tekmovalci" udeleženi v nagradnem žrebanju. Po pricakovanjih nisem bil izžreban, kar pa konec koncev ni bistveno. Pomembno je, da sem spoznaval manj znane predele Slovenije. Prav te vam bom skušal v tem letu podrobneje predstaviti. Najbrž boste na zacetku nekoliko zmedeni, saj za mnoge kraje še slišali niste, kaj šele, da bi jih obiskali. Zato bom skušal pisati kar se da preprosto, besedilo pa dopolniti s fotografijami in kakšnim preglednim zemljevidom. Sem študent geografije in temu primerno tudi pišem. Zato boste naleteli tudi na kakšen strokovni izraz, ki pa naj vas ne moti. Važno je, da spoznate manj znane konce Slovenije. Seveda se nisem strogo držal "predpisanih" izletov, ampak sem si dneve krojil sam. Omenjene kontrolne tocke so bile samo za motivacijo - zato, da sem se podal v odmaknjene, ponekod celo pozabljene predele Slovenije. Mislil sem, da poznam Slovenijo kar dobro, a ti izleti so mi pokazali domovino v povsem drugacni luci. Neznano Slovenijo. Vabim vas, da jo skupaj doživimo! JAMA VILENICA, KRAS Osemdnevno potepanje po Sloveniji sem skrbno nacrtoval. Potrebno je bilo "zadeti" kar se da ugodno vreme, se izogniti neopisljivi gneci na naših cestah proti morju ob koncu tedna in še cemu. Zacetek je bil zelo obetaven. Tri tedne je dan za dnem deževalo, ko pa je bilo v zraku cutiti nekajdnevno izboljšanje, sva že bila na poti. Za prvo postajo sem si izbral jamo Vilenico, nedalec od svetovno znane kobilarne v Lipici, domovanja snežno belih konjev lipicancev. Za jamo ve le malokdo, ceprav je ni težko najti. Nic cudnega, ko pa vsi drvijo mimo, sledec smerokazom, na katerih piše "Postojnska jama". Da, res je najvecja pri nas in tudi njena "notranja oprema" je med najlepšimi na svetu. Žal pa so s tem povezane tudi množice vrešcecih turistov in jame ne moreš doživeti. Slednje lahko dosežeš v kakšni manj znani, a prav tako lepi jami, na primer v Vilenici. Vilenica je najstarejša turisticna jama v Sloveniji, morda tudi na svetu. Vstopnino so pobirali že v zacetku 17. stoletja, torej le petdeset let za tem, ko smo Slovenci dobili svojo prvo knjigo. Nato so jamo obiskovali predvsem popotniki, ki so se z ladjami ustavljali v Trstu. Jama je kar velika in cudovito okrašena s kapniškim bogastvom. Žal so ponekod vidne posledice vec stoletnega obiskovanja podzemlja - polomljeni in s sajami prekriti kapniki. V Plesni dvorani, ki jo dosežemo kmalu za vhodom, imajo vsako leto srecanje književniki. Jamski rov se nato strmo spusti v Zemljino drobovje. Kadar ni prevec ljudi, je najlepše postati v tišini vecne teme ali v soju svetilk in prisluhniti. Narava, deževna kapljica je ob sodelovanju še drugih prvin ustvarila droben kristal, blešcec diamant, množico raznobarvnih in raznoliko oblikovanih lesketajocih kapnikov, ki skladno povezani dajejo obcutek neizmerne ustvarjalnosti in bogastva narave. Ogled ene kraške jame na Krasu nikakor ni dovolj. Nedalec od Vilenice se kar same ponujajo Škocjanske jame. Tako pomembne so, da so vpisane celo na Unescov seznam svetovne dedišcine. Menda gre za najvecje podzemne dvorane v Evropi! Vsekakor pa je v Škocjanskih jamah najvecji znan podzemni kanjon na svetu... Ne, po velicini Škocjanske jame nimajo primerjave. Kaj je clovek v primerjavi z njimi? Kot muha enodnevnica. Mi smo samo popotniki na tem svetu, jama pa je tu že od nekdaj. In še dolgo bo. Koliko casa je voda glodala kamnino, da si je utrla pot proti Jadranskemu morju? Dimenzije kanjona so velicastne: dolg je dobrih petsto metrov in visok vec kot sto. Izdolbla ga je Notranjska Reka, ki zbira svoje vode na Snežniku, blizu Hrvaške meje. Svoj cas je bila Reka deležna številnih polemik, žal zaradi onesnaženja. Umazanija je mocno ogrožala Škocjanske jame. Stanje se je izboljšalo po osamosvojitvi, v zacetku devetdesetih. Zakaj? Zaradi propada industrije v Ilirski Bistrici. Je že tako, da je vse slabo za nekaj dobro... Danes se Kras pospešeno turisticno razvija, paradni konj pa so - razumljivo - kraške jame. Kako tudi ne bi bile, ko pa se je prav v teh krajih zacelo odkrivanje kraškega podzemlja in drugih kraških pojavov. Zakljucimo pripoved o Krasu z besedami Janeza Vajkarda Valvasorja, ki jih je napisal pred dobrimi tremi stoletji: "Jaz sam sem v razlicnih deželah in kraljestvih, ne le po Evropi, ampak tudi po Afriki mnogo edinstveno cudovitih jam videl, ampak najbrž nikjer tako posebno obcudovanja vrednih kot v moji ocetnjavi..." SECOVELJSKE SOLINE, OBALA Jutro je bilo vroce kot le kaj. Že noc je bila zelo topla, še pred deseto uro dopoldne je pritisnila pasja vrocina. Na soncu je bilo nevzdržno. Še sreca, da je nekaj metrov stran prijetno morje. 24 stopinj. Ravno prav, da se ohladiš in da te ne zebe, ce plavaš. Še veliko bolj poživljajoc je mrzel tuš na plaži. Potem pa spet v vodoraven položaj, uživat v prijetno senco borovega gozdicka. Popoldan se vrneva do franciškanskega dvorišca, kjer imava postavljen šotor. Na hribu stoji znana romarska cerkev, posvecena materi Mariji. Odpraviva se še na vrh vzpetine, do mogocnega križa, pod katerim se razprostira istoimenski zaliv. Imenujejo ga tudi Mesecev zaliv; najbrž zaradi oblike ali pa preprosto zato, ker je najlepši zaliv na naši obali. Križ nad njim so pred leti postavili mornarji, ki so se znašli sredi pobesnelega morja. Zaobljubili so se, da bodo na visoki pecini nad morjem postavili križ, ce bodo preživeli nevihto. Rešili so se in držali obljubo. Cas je za obisk druge znamenitosti, Secoveljskih solin. Izogneva se "umetnemu" in izkljucno komercialno usmerjenemu Portorožu in nadaljujeva pot ob Piranskem zalivu. Že dostop do Muzeja solinarstva kaže na neurejene zadeve s sosedi Hrvati, vsaj kar se tice državne meje. Ce si hoceš ogledati etnografski muzej, moraš prestopiti slovensko mejo, nato pa na nikogaršnjem ozemlju zaviti proti solinarski hiši. Eno izmed hiš na solinah so namrec preuredili v muzej, v katerem si je mogoce ogledati orodje nekdanjih solinarjev in spoznati postopek pridobivanja soli. Danes pridobivajo sol le še na manjšem delu nekoc 500 hektarjev velikih solin. S solinami je povezana tudi dolžina naše obale. Ravno kanali v solinah podaljšujejo dolžino naše obale za okoli deset kilometrov. V uradno dolžino sicer okoli 36 kilometrov dolge slovenske morske obale se prišteva tudi dolžina "obale" na obeh straneh kanalov. Tako meri naša obala skupno dobrih 46 kilometrov (torej dobra 2 cm za vsakega Slovenca). Secoveljske soline so danes krajinski park, v katerem se narava srecuje s tehniško in kulturno dedišcino. Še danes v njih po starem pridobivajo sol. Resda samo na dveh solnih enotah, ob katerih stojita obnovljeni solinarski hiši, ampak vseeno: Muzej solinarstva je živeci, delujoci spomin na preteklost. Sol "zori" kot nekoc, ob skrbnem delu in s pomocjo domiselnih pripomockov in naprav, seveda brez elektrike. Le tisto vsakdanje življenje, ko so bile vse hiše obljudene, je šlo k pocitku. V solinarski hiši si ogledaš postopke in nacine pridobivanja soli ter skromno življenje solinarjev. Tako skromno, da je imela sol v hiši vec pravic kot oni sami. V velikem pritlicnem delu so shranjevali visoko cenjeno belo kristalno snov, družina pa je prebivala v majhnem in revno opremljenem prvem nadstropju. Skratka, muzejska zbirka prikazuje delovno in bivalno okolje v solinski hiši. Sledi raziskovanje na "terenu". Prosto se lahko gibaš med bazeni in odkrivaš skrivnosti pridobivanja soli. Od morske vode pa do soli je namrec zelo dolga pot. Voda gre skozi vec bazenov z razlicnimi stopnjami izparevanja. V zadnjem, šestem bazenu lahko koncno "žanjejo" sol. Zraven tega je treba skrbeti še za odpadno vodo, za crpanje deževnice in ne nazadnje za lacna usta družine. Sol je v preteklosti odigrala pomembno vlogo. Tako pomembna je bila, da so jo celo tihotapili po stari Avstriji. Spomnimo se samo Levstikovega junaka Martina Krpana. Sol je najpomembnejša in nepogrešljiva zacimba, zaradi katere so nastajali številni svetovni spori in celo vojne. Trgovina s soljo je odigrala neprecenljivo vlogo v razvoju obalnih mest. Za mesto Piran, na primer, se govori, da je "zraslo na soli". Potrebe po soli se dandanes niso zmanjšale, le postopki in nacini pridobivanja so se spremenili. Soline so danes pretežno opušcene in podvržene naravnim spremembam. Pomembne so zaradi številnih mocvirskih pticjih vrst in slanoljubne vegetacije. Polna vtisov se vracava na bolj trdno obalo. Sonce je še dovolj visoko, tako da si lahko ogledava še dolino Dragonje. Nekateri jo imenujejo tudi "dolina zastalih mlinov", saj je bila v preteklosti ta dejavnost zelo razvita. Danes je dolina zapušcena. Njive zarašcajo travniki, vinograde nasledijo gozdovi, naselja so skoraj prazna in pomaknjena na vrhove slemen nad dolino. Nekoliko višje je struga Dragonje suha! Ceprav je letošnje poletje kar precej namoceno, se je reka izsušila. Že spomladi sem se klatil po teh krajih in obcudoval številne slapice na Dragonji in njenih pritokih. Upal sem, da bom lahko danes nadaljeval zaceto, pa sem se uštel. Pragovi, preko katerih drugace tece voda in ustvarja številne majhne slapove, so tihi, tolmuni prazni. Morda pa tudi reka pociva na zasluženem oddihu... CERKNIŠKO JEZERO, NOTRANJSKA Kratek oddih na obali je zadostoval, baterije so napolnjene. V Ljubljano se bova vrnila preko Notranjske, dežele medvedov in prostranih gozdov. Pokrajina je vsa zelena, redko poseljena in popotniku malo znana, razen Postojnske jame. Mogoce se je kdo povzpel na Snežnik (1796 m), našo najvišjo ne alpsko goro ali obiskal Kocevski Rog, prizorišce povojnih pobojev. Vcasih smo v teh krajih nabirali mah za jaslice, drugace Notranjske prakticno ne poznam. Ena izmed znacilnosti Notranjske so tudi kraška polja, ki so v vrsti nanizana eno za drugim in ki v koncni fazi napajajo Ljubljanico. Najvišje ležece polje se imenuje Babno in se nahaja ob Hrvaški meji. Znano je po tem, da so na njem izmerili do sedaj najnižje temperature v Sloveniji, in sicer -34,5°C. Na robu polja voda ponikne in se ponovno pojavi na površju na naslednjem kraškem polju. Tukaj se spet izgubi v preluknjano notranjost zemlje ter se ponovno pojavi na Cerkniškem polju. Vsa stvar se do Vrhnike, kjer izvira Ljubljanica, še nekajkrat ponovi. Zato ima Ljubljanica prakticno kar sedem imen, na vsakem kraškem polju drugega, ceprav gre skoz za eno in isto reko! Cerkniško polje je najvecje izmed dinarskih kraških polj. Zaradi vododržnih kamnin se na njem obcasno ustvari jezero. V osnovi je zadeva preprosta: ob deževju se velika kolicina vode steka na Cerkniško polje. Mnogo vec je pritece, kot pa je lahko ponikne. Požiralniki in ponori se napolnijo z vodo, potok prestopi bregove in nastane jezero. Kakor hitro je dotok vode manjši od odtoka, zacne gladina jezera upadati in pokaže se dno. Voda ostaja v jezeru obicajno okoli pol leta, od pozne jeseni do pozne pomladi. Polno jezero je nad deset kilometrov dolgo in okoli pet široko in s tem najvecje slovensko nestalno jezero. Višina jezerske gladine se nenehno spreminja, zato kaže Cerkniško jezero ob vsakem obisku drugacno podobo. Šele vec ogledov v razlicnih letnih casih razkrije posebnosti in care izjemnega kraškega presihajocega jezera. Zaradi nenavadne narave polja oziroma jezera so se temu primerno prilagodili tudi domacini. V preteklosti je bilo jezero proslavljeno kot redkost, kjer lahko domacini na istih zemljišcih poleti kosijo, žanjejo in pasejo, po ojezeritvi pa lovijo ribe, vodne ptice in se drsajo po ledu. Cerkniško polje sva obiskala v zacetku avgusta, kakšen teden po tem, ko je odteklo. Najprej se ustaviva v majhnem naselju na severnem robu jezera. Dolenje jezero je najboljše izhodišce za ogled okolice. V vasi imajo tudi zanimivo reliefno maketo Cerkniškega polja, ki se polni in prazni z vodo tako kot v naravi. Po tej izkušnji postane utrip polja - jezera nekoliko jasnejši. Pravi cas sva prišla. Ravno prejšnji teden so na robu vasi pogledali iz vode požiralniki. Steza še ni uhojena; najbrž sva ena izmed prvih obiskovalcev po povodnji. Med umazanim, blatnim rastlinjem si utirava pot proti požiralnikom. To so nekakšne kamnite luknje na dnu polja, v katere izginja voda. Obdane so z blatom, tako da se jim cist težko približaš. Prav nic me ne mika, da bi padel v blato ali si umazal bele športne copate. Zadovoljim se z opazovanjem z razdalje nekaj metrov. Kar težko verjamem, da lahko te luknje požrejo tolikšno kolicino vode! Nedalec stran odkrijeva v manjši kotanji cel kup ribjih mladic. Zatekle so se vanjo pred usihajoco vodo. Ko se je tudi kotanja izsušila so žalostno poginile; sedaj so hrana številnim pticam in drugim živalim. Nekaj sto metrov višje naletiva na mlako, ostanek mogocnega jezera. Bregovi so zarašceni s trsticjem in drugim mocvirskim rastlinjem. Med njim je tudi cudovita roža z vijolicastimi cvetovi, ciproš. Z avtom se zapeljeva na drug konec polja, do Jamskega zaliva. Jamski zato, ker so na njegovem robu številne jame v katere izginja voda. Podava se še v vas Otok, ki se nahaja na manjši vzpetini sredi polja. Ob visoki vodi je to najvecji slovenski jezerski otok. Na drugem koncu si ogledava še potok Stržen, glavno vodno žilo polja. Ujameva še cudovit soncni zahod in dan skleneva s preprosto vecerjo v študentskem domu v Ljubljani. AJDNA NAD POTOKI, GORENJSKA Zjutraj zelo težko vstanem, še posebno, ker je dan tako turoben. Odgrnem rolete in pogledam ven: težki sivi oblaki napolnjujejo nebo. Najraje bi zlezel nazaj pod odejo... A potem ne bom obkrožil Slovenije v osmih dneh. Zato hitro pograbim nekaj krame in grem proti avtu. Na ramenih cutim prve težke dežne kaplje. Nic dobrega se ne obeta. Nekaj trenutkov kasneje že zapušcava Ljubljano in se po stari cesti usmeriva na Gorenjsko. Današnji cilj je poznoanticna naselbina na Ajdni nad Potoki. To je zanimiv hrib na pobocju Stola v Karavankah. Visok je dobrih tisoc metrov, a ima presenetljivo prepadne stene. Ajdna je raj za vse tiste, ki jih pritegneta lep razgled in slikovito gorsko okolje, dopolnjeno z izjemnim kulturnim spomenikom. Ko pri Lescah, takoj za športnim letališcem zavijeva z glavne ceste, se usmeriva proti Jesenicam. V Žirovnici se zazreva v pobocje Stola. Nic. Ajdne ni! No, Ajdna že je, a je zaradi megle ne vidiva. V dežju mi debela ura pešacenja prav nic ne diši, zato se z avtom podava po gozdni cesti proti hribu. V bližnji koci se okrepcava s toplim cajem nato pa se peš odpraviva skozi premocen gozd cilju naproti. Zrak je tako nasicen z vlago, da komaj diham. Kot bi dihal skozi gobo. Sprva je pot precej strma in kmalu se znajdeva na sedlu pod Ajdno. Tukaj najdemo tudi ostanke tovorne žicnice; z njeno pomocjo so spravljali arheologi na goro pripomocke za izkopavanje. Ko clovek stoji na sedlu, ne more verjeti svojim ocem. Kako so lahko na tem prepadnem hribu nad nami prebivali ljudje pred 1500 leti? Vrh obdajajo trideset metrov visoke, izredno težko prehodne stene. Saj pravijo: težko osvojljiva, lahko branljiva! In kaj je napeljalo ljudi, da so se naseljevali v tako ekstremnih krajih? V tretjem stoletju našega štetja je bila rimska država že v razsulu. Vojska je razpadla in tako ni bilo nikogar, ki bi ustavil velike selitve germanskih in drugih ljudstev. Sredi vseh teh vojnih viher, ropanja in požiganja je bilo prebivalstvo prepušceno samo sebi. Tisti, ki so preživeli, so se umaknili v naravno dobro zavarovane kraje. Tako so nekje v 5. in 6. stoletju na težko dostopnih in odmaknjenih vzpetinah zacele nastajati naselbine. V Sloveniji jih je bilo odkritih vec deset. Najvišjo in najbolj prepoznavno lego med vsemi pa ima nedvomno Ajdna. Tedanje prebivalstvo je bilo že kršcansko, zato so osrednji položaj v naselbinah zavzemale cerkve. Poleg cerkve je bilo ugotovljenih še nekaj drugih objektov. Strokovnjaki predvidevajo, da je v naselbini živelo kakih sto prebivalcev. Vecina teh višinskih naselbin je živela nekako do zacetka 7. stoletja, obcasno so bile poseljene do devetega. Takrat je bila cerkev na silo porušena in izropana. Zanimivo je to, da so jo unicili Slovani, torej naši predniki, ki takrat še niso prevzeli kršcanstva. Staroselsko prebivalstvo (potomci Rimljanov) je bilo deloma fizicno uniceno, preostanek pa se je postopoma zlil (asimiliral) s slovanskim svetom. Spomin nanje je še danes živ. Spomnimo se na povesti o Ajdih, na vile rojenice in sojenice, pa tudi imena krajev in rek spominjajo nanje. Še nedavno so v ljudskem izrocilu živeli velikani, Ajdje, in znano je bilo, da je Ajdovska deklica sedela na vrhu Ajdne in namakala noge v Savi. Spomin na ajdovske case pa ni le v mitologiji. Na Ajdni najdemo tudi materialne dokaze: ostanke cerkve, bivališc, orodja in drugih pripomockov. Prizadevni arheologi so naselbino raziskali in delno obnovili ter najdišce uredili za ogled. Temelje in zidove so zašcitili in preko njih zgradili streho, da niso izpostavljeni ostremu gorskemu podnebju. Del naselbine pa še caka na raziskovanje in obnovo. Kljub vsemu Ajdno obišce le malokdo. Danes na primer razen naju v naselbini ni žive duše. Resda je vreme neugodno, a vendar je najdišce vredno ogleda. Ob lepem vremenu seže pogled tja do Bohinja; celotne Julijske Alpe so kot na dlani, pod nami se odpira dolina Save, za našim hrbtom pa mogocno pobocje Stola. Za konec se ustaviva še pri cudovitem gradu Kamen. Grad se nahaja ob potoku nad naseljem Begunje, kjer ima svoje obrate svetovno znana tovarna športne opreme Elan. Zanimivo je, da je Kamen zelo malo obiskan, ceprav stoji nedalec od glavnih prometnih in turisticnih poti. Moje mnenje je, da je to eden najlepših gradov na naših tleh. Med lastniki gradu so bili tudi Lambergi, ki so zaradi junaštev prišli celo v ljudske pesmi (Pegam in Lambergar). Kamen je bil opušcen pred skoraj tristo leti in je nezadržno propadal, tako da je danes pretežno v ruševinah. V zadnjih letih so se pricela obnovitvena dela, s katerimi skušajo gradu vrniti vsaj delcek njegove slave. KRAJINSKI PARK LAHINJA, BELA KRAJINA (DOLENJSKA) Nebo še vedno polnijo sivi deževni oblaki, a zagretih to ne moti. Tako kot vceraj v zgodnjih jutranjih urah zapušcava prestolnico. Usmerila sva se na jug, proti Beli krajini. Med Ljubljano in Belo krajino pa je zanimiva dežela, vsa odeta v gozdove - Notranjska. Njena glavna vodna žila je reka Krka, med kulturnimi znamenitostmi pa izstopajo številni gradovi. V Sticni, znani po cistercijanskem samostanu, in v Muljavi, rojstnem kraju pisatelja Jurcica se danes ne bova ustavila. Raje se bova posvetila reki Krki in gradovom ob njej. Bogenšperk, Ortnek, Otocec, Soteska,Turjak, Žužemberk so le najbolj znani gradovi na Dolenjskem. Ogledali si bomo le dva med njimi. Izvir Krke je danes - kljub obilnemu deževju - komaj omembe vreden. Znacilen kraški izvir je pod strmo steno, kjer najdemo tudi vhod v nekaj sto metrov dolgo jamo. Jama je trenutno v celoti suha, ob obilnih padavinah pa voda silovito bruha iz jame. Nic ne pomaga, prišla bova drugic, ko bo padlo vec dežja. Lahko pa si po bližje ogledava dolino nekaj kilometrov nižje. Pravijo, da je Krka v zgornjem delu ustvarila eno najlepših slovenskih recnih dolin. Pri Žužemberku so zaradi pregrad iz lehnjaka nastali slikoviti slapovi, brzice in jezerca. Ob robu naselja najdemo na skalnem robu nad reko razvaline gradu. Njegove gole stene se še vedno odslikavajo na gladini bližnje Krke. Srednjeveško jedro med vojno požganega gradu je uniceno, ohranjeno in obnovljeno je renesancno obzidje. Manj kot deset kilometrov nižje naletiva na nekaj podobnega: nekdaj cudovit grad, ki pa je danes v ruševinah. Grad Soteska so leta 1943 požgali partizani, da se ne bi v njem nastanila nemška vojska. Ce bi nadaljevala pot ob Krki, bi prispela v Novo mesto, središce Dolenjske. Usmeriva se na jug in cez pol ure doseževa Belo krajino. Strokovnjaki se še danes prepirajo, od kod pokrajini takšno ime. Morda so k temu botrovale bele narodne noše, morda bela debla brez, morda pa bi morali vzrok iskati kje drugje. Naj bo tako ali drugace, Bela Krajina je eden najbolj odmaknjenih kotickov naše male domovine. Najjužnejša pokrajina Slovenije je zaprta proti njenemu osrednjemu delu in na tak nacin "naravno izolirana". Da je Bela krajina še bolj pestra, so poskrbeli Turki v srednjem veku: ko so vdirali na Balkanski polotok, so se tukaj naselili srbski in hrvaški begunci. Ti so se zlasti po drugi svetovni vojni precej pomešali z avtohtonim prebivalstvom. Izmed naravnih lepot clovek nikakor ne sme prezreti reke Kolpe, cudovitega izvira Krupe in seveda Krajinskega parka Lahinja. Izvirni del reke Lahinje s pritoki je obcina Crnomelj leta 1988 zavarovala kot krajinski park. V znacilni belokranjski krajini se prepletata bogata naravna in kulturna dedišcina. Ugotovljeno je, da je bilo obmocje poseljeno že v kameni dobi. V bližini je nekdaj stal mogocen grad, a ga je cas skoraj povsem unicil. Zato pa je na recnem polotoku dobro ohranjena cerkev Vseh svetnikov. Pozornost pritegne Lahinja, ki prihaja iz zanimivih kraških izvirov. Reka je raj za ogrožene vrste: ribe, ptice, želve; celo zelo ogroženo vidro najdemo v skritih kotickih. Velik del krajinskega parka zavzemajo polja, ki pricajo o clovekovi dejavnosti in so že dokaj osiromašena. Ob sami reki pa so gozdovi, ki jih visoka voda redno poplavlja. Tu še vedno uspeva vedno redkejše mocvirsko rastlinstvo. Ta mocvirja so prava botanicna zakladnica in ob visokih vodah dajejo vtis jezera. Reka Lahinja se leno vlece cez Belo krajino. Njen tok je pocasen, struga pa vsa zarašcena in prakticno nedostopna. Preproge ciproša so vijolicno obarvale breg. Vrbe stegujejo veje k reki, iz vode se bohoti lokvanj. Pozorno oko bo mogoce uzrlo vodomca, redkega ptica, ki ja našel svoje mesto celo v grbu krajinskega parka. Zelo lepo je tukaj, a naju tarejo neke skrbi. Pogled v nebo ni nic kaj obetaven. Postavljanje šotora v nalivu je zoprno opravilo, prav tako spanje; nikoli ne veš, kdaj bo zacelo zamakati. Prijazni domacini naju opogumijo in navdušijo. Menda so ob Kolpi cudoviti kampi. Voda je topla, tako da se lahko v reki tudi kopaš. ROGATEC, ŠTAJERSKA Ponoci je zelo grmelo, deževalo pa ni prav veliko. Najbrž nas je nevihta prešla, saj je jutro na obroke celo soncno. Sicer pa je Bela krajina znana po bolj skromni kolicini padavin. Vceraj me je prehitela noc in nisem se mogel "umiti" v Kolpi. Današnji dan je kot nalašc za to: topel zrak, topla in cista voda, lahko dostopen breg,... Poležavanje na soncu in kopanje v reki je bilo tako prijetno, da sva kar nekoliko pozabila na cas. Dolga pot je še pred nama, saj morava priti iz skrajne južne tocke Slovenije v Štajersko metropolo. Marsikatero znamenitost bova morala izpustiti, med njimi kartuzijo Pleterje, Kostanjeviško jamo, najstarejšo lekarno v Evropi v Olimju,... Tudi ogledu Novega mesta se morava odreci. Kljub vsemu pa najdeva toliko casa, da se za hip ustaviva v naselju blizu Metlike. Vas slovi po Treh farah, treh cerkvah, zgrajenih druga zraven druge. V 12. stoletju so jih postavili templjarji, nekaj casa so dajale zavetje celo franciškanom, ki so pred Turki pribežali iz Bosne. Zanimivo je, da - ceprav so cerkve kar tri - imajo samo en zvonik. Cerkve, ki so drugace tudi cilj številnih romarjev, so svetoletne in v njih je mogoce prejeti popolni odpustek. V Krški kotlini imava krajši postanek še na Otoccu, ob istoimenskem gradu. Grad je nekoc stal na bregu Krke, a so tok reke spremenili in znašel se je na otoku. Je edini ohranjeni otoški grad na Slovenskem; danes sta v njem hotel in igralnica. Ob slikoviti stavbi je na otoku park, na obeh bregovih pa prijetna sprehajališca, kamp, manjše kopališce in podobno. Reka Sava oznacuje staro deželno mejo med Dolenjsko in Štajersko. Preciva jo v Brestanici, tik pod mogocnim gradom Rajhenburg. To je najstarejši na Slovenskem izpricani grad, saj je omenjen že v 9. stoletju. Svoj cas so ga preuredili v samostan, potem je bila v njem tovarna cokolade, najbolj kruta zgodovina pa se je pisala v njem med drugo svetovno vojno. V Rajhenburgu je bilo zbirno taborišce, skozenj je šlo kar 45000 Slovencev v izgnanstvu v Nemcijo, Srbijo, Bosno in na Hrvaško. Danes je našel v gradu svoje prostore muzej izgnancev. V neposredni bližini Zdravilišca Rogaška Slatina, ob vznožju Donacke gore prispeva na "kontrolno tocko" šestega dne. Muzej na prostem v Rogatcu je menda najbolj obiskana znamenitost tega dela Štajerske. V njem je ohranjena stavbna dedišcina in oživljeno kulturno izrocilo naših prednikov. Stavbe, ki predstavljajo kmecko arhitekturo na "srednještajerskem" obmocju, so prizadevni domacini prenesli na ta prostor, jih obnovili in poskrbeli, da se življenje v njih nadaljuje. Tako je muzej na prostem pravzaprav sprehod po štajerski kmetiji, kjer spoznamo utrip življenja slovenskega kmeta v 19. in zacetku 20. stoletja. Jedro muzeja je - tako kot je bilo nekoc jedro kmetije - stanovanjska hiša. V celoti je zgrajena iz lesa, prekrita pa s slamo. Tla so ilovnata, stene ometane z blatom in prebeljene z apnom. Tudi razporeditev prostorov je tradicionalna: naravnost vhodna veža in crna kuhinja, na desni dnevni prostor in manjša soba, na levo pa dekliška soba in shramba. Zakaj se kuhinja imenuje crna, ti postane jasno takoj, ko jo vidiš. Kuhali so na odprtem ognjišcu, dimnikov pa niso imeli. Zato se je dim zadrževal v kuhinji in pocrnil vse stene in strop. Razstavljeni so tudi glinasti lonci, v katerih je gospodinja pripravljala hrano, rocni mlin za zrnje in drugi pripomocki, ki sodijo v kuhinjo. "Hiša" je bila osrednji bivalni prostor: ob casu obeda je bila okoli mize pod "bogkovim kotom" zbrana vsa družina. V drugem kotu sobe sta v ozki postelji spala gospodar in gospodinja. Starim staršem so namenili miren in topel koticek za pecjo v manjši sobi, kjer so spali tudi otroci. Slednjih je bilo pri hiši vedno veliko, zato se je bilo treba znajti pri iskanju pomožnih ležišc. Fantje so morali spati ne seniku, medtem ko so imela dekleta svojo sobo, vse dokler se niso omožile. Dekleta je bilo treba obvarovati pred pohujšanjem in slabo družbo, zato so na okencih njihove sobe namešceni železni križi, pa tudi tecajev vrat baje niso nikoli podmazali, tako da je njihovo škripanje ponoci zagotovo prebudilo ata in mamo. Stanovanjska hiša pa seveda ni edini objekt v muzeju. Zraven najdemo še gospodarsko poslopje, ki je služilo razlicnim namenom (vinska klet, hlev), zadaj poljsko stranišce, svinjak, cebelnjak, vodnjak, kovacnica, majhna trgovina z mešanim blagom in seveda kozolec, slovenska posebnost. V muzeju je predstavljen njegov najpopolnejši arhitekturni tip - dvojni vezani kozolec ali toplar. Uporabljali so ga predvsem za spravilo in sušenje sena in drugih poljskih pridelkov. Pod kozolcem so spravljali še posamezna orodja, pomemben pa je tudi njegov simbolni pomen. Veljal je namrec za simbol trdnosti kmetije. GRAD, GORICKO (PREKMURJE) Le uro vožnje iz Maribora naletimo na pocasen tok reke Mure in znacilno pokrajino ob njej - Pomurje. Poleg plodne ravnine na obeh straneh Mure prištevamo k Pomurju tudi gricevnato Goricko. Prav tukaj se stikajo in mešajo slovenska, madžarska, hrvaška in avstrijska kultura. Onstran Mure pa leži najbolj vzhodna in najbolj severna slovenska pokrajina, Prekmurje. Dolga stoletja je bilo pod Ogrsko (preostala Slovenija pod Avstrijo), zato velja Prekmurje za slovensko posebnost. V Prekmurju so nam zagotovo najbolj znani termalni in mineralni vrelci in z njimi povezana zdravilišca in toplice. Dan je sicer kot nalašc za kopanje, a tudi spoznavanje Prekmurja nama najbrž ne bo delalo težav. Prvic se ustaviva šele v Bogojini, v cerkvi Gospodovega vnebohoda. Zasnoval jo je arhitekt Jože Plecnik, ki je v zacetku tega stoletja temeljito preuredil Ljubljano (Tromostovje, cerkev Sv. Franciška v Šiški, Narodna in univerzitetna knjižnica, Žale,...) in Prago. Na krajevno loncarsko izrocilo v cerkvi opozarjajo keramicne posode na stropu in glavnem oltarju. Zvonik v obliki valja z mogocnimi stebri in ravno streho se vidi dalec naokoli. Danes še toliko lepše, saj je videti, kot da se beli zvonik dotika cudovito modrega neba. Nato se peljeva še skozi Filovce, znane po loncarski tradiciji, pa skozi Strehovce, Žitkovce,... Prav zabavno se je voziti po Prekmurju in brati imena naselij. Dalec najvec se jih konca na "-fci", kakor jih izgovarjamo po domace; na primer Kancevci, Crenšovci, Radovci, Brezovci in še in še. Nekaj pa je pravih "poslastic" - takšnih, da se ti nasmeh razleze do ušes. Selo v Prekmurju pokvari tradicijo "fcijev". Naselje je zelo razpršeno po slemenih Gorickega. Pravega središca sploh nima. Vrh razglednega grica stoji evangelicanska cerkev, v dolini pa je na samem kapela sv. Nikolaja, torej Miklavža. Zanimivo je zlasti to, da je kapela okrogle oblike; pravimo ji rotunda. Najbrž je bila zgrajena že v 13. stoletju, njena narava pa še danes ni v celoti pojasnjena. Še v enem netipicnem naselju se ustaviva. Ženavlje. In kaj lahko danes clovek vidi v tej majhni vasi dalec od razvitega sveta? Danes nic, pred okoli 70 leti, pa se je tukaj zgodila senzacija. Pristal je balon! Danes pristanek balona na topli zrak ni nic posebnega, v tistih casih pa je polnil prve strani casopisov. Seveda ne gre za obicajen balon, ampak za balon belgijskih znanstvenikov, ki so proucevali ozracje in vreme. Dva Belgijca sta se s svoji domovini dvignila v zrak, na višino kar okoli 15 kilometrov. Ugodni vetrovi so ju nesli proti jugozahodu in pristala sta nikjer drugje kot v Ženavljah. Vas je na ta dogodek še danes ponosna: v cast nenavadnemu dogodku so postavili celo spomenik! Grad v Prekmurju je ime najvecjega naselja na Gorickem. Prav majhno je, saj šteje komaj 800 duš. Ime je dobilo po gradu, okoli katerega se je razvilo. Na vzpetini nad naseljem kraljuje sredi gozda mogocen kompleks, najvecji grad v Sloveniji. Baje je v njem toliko soban, kolikor je dni v letu. Pravijo tudi, da je tisto, kar je nad zemljo, le del grajske velicine. Še do nedavnega je bil Grad vecidel opušcen in deloma v razvalinah. Zadnje case pa je opaziti spremembo na bolje: grad pospešeno obnavljajo. Streha je pretežno že obnovljena, sedaj se bodo strokovnjaki lotili še fasade in notranjosti. Pri Veržeju preciva Muro - znajdeva se v Prlekiji. V bližini plava na vodi Babicev mlin, edini ohranjeni tovrstni mlin v Sloveniji. Nekdaj je bilo na Muri teh mlinov veliko, danes vztraja le še Babicev. Posebnost mlina je, da vodno kolo plava na Muri in da je pritrjeno na dva colna. Ta svojevrstna posebnost prica, kako iznajdljivi so bili ljudje v preteklosti. Mura je namrec zelo muhasta reka: njena gladina stalno niha. Ce bi imel mlin fiksno kolo, bi bilo le to ob nizki vodi na suhem, ob visoki vodi pa bi bilo v celoti poplavljeno - tako mlin ne bi mogel delovati. Ker pa vodno kolo plava na vodi, niha skupaj z gladino in energija, ki poganja mlinske kamne, je zagotovljena! Dan zakljuciva z ogledom dveh znamenitosti v bližini najstarejšega mesta na Slovenskem, Ptuja. Dvorec Dornava je ena najlepših barocnih stavb pri nas in najlepši ravninski dvorec na Štajerskem. Zelo lep je tudi grajski park, katerega krasijo kipi anticnih osebnosti. V dvorcu je že lep cas psihiatricna bolnica, tako da notranjost žal ni za ogled. Druga zanimivost blizu Ptuja je ogromna sekvoja. No, s tistimi v Kaliforniji, skozi katere lahko pelje celo osebni avto, se ne more primerjati. Kljub temu pa doseže spoštljivo višino 43 metrov in obseg okoli osem metrov. Njeno starost pa cenijo na 130 do 140 let. Zavidanja vredno, mar ne? PODZEMLJE PECE, KOROŠKA Reka Drava. Ujeta med Pohorje in Kozjak. Nekdaj deroco reko je niz elektrarn spremenil v pocasi tekoco rjavo gmoto. Vzkliki splavarjev so v teh krajih že davno utihnili. Nekoc so les po drcah spravljali s Pohorja v Dravo, nato pa so ga s splavi vozili tja do Beograda in še naprej proti Crnemu morju. Z gradnjo elektrarn je bilo vsega konec. Reka je izgubila svoj car, se ujela v delo cloveških rok. Dolina je povecini ozka. Tako tesna je, da je komaj prostora za cesto in železnico. Mestoma se razširi in tam najdejo svoj prostor pod soncem manjša naselja. Eno vecjih med njimi je Muta, nekdaj meja med Štajersko in Koroško. V njej stoji cerkev Janeza Krstnika; nekoliko spominja na tisto v Selu v Prekmurju, ceprav je narejena po koroških vzorih. Tudi podobno stara je (700 in vec let) in upraviceno sodi med najstarejše kultne spomenike na Slovenskem. Ozka dolina se kaj kmalu razširi, prispeli smo v Dravograd, prometno vozlišce Koroške. Koroška je za Slovence zelo pomembna dežela, ceprav je danes njen vecji del onstran državne meje. Pokrajina je bila poseljena že v kameni dobi, v antiki je bila sestavni del mogocnega rimskega imperija. Za nas je Koroška zlasti pomembna z zgodovinskega vidika: tukaj je že v 7. stoletju obstajala samostojna in najstarejša znana trajnejša slovanska država, kneževina Karantanija, nekakšna predhodnica samostojne Slovenije. Na Avstrijski strani Koroške spominjata na tiste case knežji kamen in vojvodski prestol. Avstrijska Koroška je znana predvsem kot turisticna regija: poleti vabijo številna jezera, pozimi pa dobro opremljena smucišca. Slovenska Koroška žal nima jezer, ima pa goro kralja Matjaža - Peco in številne druge znamenitosti. V Dravogradu zapustiva Dravo in se pridruživa reki Meži v osrcje gora. Mežiška dolina sega v zgornjem delu z Olševo in Peco v Karavanke, z Raduho in Smrekovcem na obmocje Savinjskih Alp, v spodnjem delu do vznožja Pohorja. Osnovni gospodarski dejavnosti sta bili v dolini že od nekdaj rudarjenje in fužinarstvo. Med Peco in Uršljo goro so že od nekdaj poznana nahajališca rude, ki so jo odkrili že Rimljani. Prvi pisni viri o izkorišcanju rude so iz leta 1665. To leto beležimo kot zacetek rudarjenja v teh krajih. Dolga leta rudarjenja in razvoj rudnika ter predelava rude so svojevrstno zaznamovali življenje ljudi in pokrajino v tem delu Slovenije ob vznožju Karavank. Svinceve in cinkove rude je bilo po vec kot 300 letih intenzivnega izkorišcanja vse manj in rudnik so postopno zaprli. Da pa podzemlje Pece ne bi šlo v pozabo, so del rudnika preuredili v turisticne namene in opremili tudi muzej. Danes skozi vhodni rov vsak dan vsaj dvakrat odropota vlak z rudarji drugacne vrste - z nami turisti. S pravim rudarskim vlakom smo se popeljali po sledeh rudarjenja v osrcje Pece. Po nekaj kilometrih vožnje po vodoravnem rovu, smo izstopili v rudišcu v drobovju zemlje. Nato smo peš odšli po rovih, kjer smo se ob razstavljenih eksponatih seznanili z zgodovino rudarjenja od zacetka do zadnjih dni. Ob napravah spoznavamo izredno naporno življenje rudarjev, sprva v le okoli meter visokih rovih. V tistih zgodnjih casih so izkopali le okoli 3 centimetre rova na dan. Pred dobrim desetletjem pa so s sodobno tehnologijo kopali prave podzemne avtoceste: vec metrov visoke in 15 metrov široke! Naš ogled traja okoli 2 uri in v tem casu smo si pogledali manj kot 1% rovov. Rudarji so namrec od leta 1665 do danes izkopali kar 800 kilometrov rovov. Ce bi kopali v ravni crti en rov, potem bi lahko pod zemljo prišli celo do Berlina ali Frankfurta! Zanimiva je tudi nadmorska višina rovov: najvišji je tik pod vrhom Pece, 2060 metrov nad morjem, najnižji pa na višini okoli 270 metrov. V teh dolgih stoletjih rudarjenja so izkopali okrog 19 milijonov ton rude in pridobili 1 milijon ton svinca in pol milijona ton cinka. Takšnih in podobnih osupljivih številk nam zaupajo cel kup, a sem jih vecinoma že pozabil. Nekaj pa jih podajam samo za orientacijo, da si lahko predstavljate dimenzije Rudnika svinca in cinka Mežica. Nekoliko višje nad dolino, v obmocju samotnih kmetij leži majhna vas Ludranski Vrh. Sama po sebi ni nic posebnega; le okoli sto ljudi prebiva v njej. Vas je znana po mogocni lipi z obsegom debla kar 1080 centimetrov. S temi spoštljivimi merami velja za najdebelejše drevo v Sloveniji. Najevska lipa je simbol slovenstva in ob njej imajo vsako leto srecanje tudi slovenski politiki.