V osmih dneh okoli Slovenije
Izvirni del reke Lahinje s pritoki je občina Črnomelj leta 1988 zavarovala
kot krajinski park. V značilni belokranjski krajini se prepletata bogata
naravna in kulturna dediščina. Ugotovljeno je, da je bilo območje poseljeno
že v kameni dobi. V bližini je nekdaj stal mogočen grad, a ga je čas skoraj
povsem uničil. Zato pa je na rečnem polotoku dobro ohranjena cerkev Vseh
svetnikov. Pozornost pritegne Lahinja, ki prihaja iz zanimivih kraških
izvirov. Reka je raj za ogrožene vrste: ribe, ptice, želve; celo zelo
ogroženo vidro najdemo v skritih kotičkih. Velik del krajinskega parka
zavzemajo polja, ki pričajo o človekovi dejavnosti in so že dokaj osiromašena.
Ob sami reki pa so gozdovi, ki jih visoka voda redno poplavlja. Tu še
vedno uspeva vedno redkejše močvirsko rastlinstvo. Ta močvirja so prava
botanična zakladnica in ob visokih vodah dajejo vtis jezera. Reka Lahinja
se leno vleče čez Belo krajino. Njen tok je počasen, struga pa vsa zaraščena
in praktično nedostopna. Preproge ciproša so vijolično obarvale breg.
Vrbe stegujejo veje k reki, iz vode se bohoti lokvanj. Pozorno oko bo
mogoče uzrlo vodomca, redkega ptica, ki ja našel svoje mesto celo v grbu
krajinskega parka. Zelo lepo je tukaj, a naju tarejo neke skrbi. Pogled
v nebo ni nič kaj obetaven. Postavljanje šotora v nalivu je zoprno opravilo,
prav tako spanje; nikoli ne veš, kdaj bo začelo zamakati. Prijazni domačini
naju opogumijo in navdušijo. Menda so ob Kolpi čudoviti kampi. Voda je
topla, tako da se lahko v reki tudi kopaš.
6. ROGATEC - ŠTAJERSKA
Ponoči je zelo grmelo, deževalo pa ni prav veliko. Najbrž nas je nevihta
prešla, saj je jutro na obroke celo sončno. Sicer pa je Bela krajina znana
po bolj skromni količini padavin. Včeraj me je prehitela noč in nisem
se mogel "umiti" v Kolpi. Današnji dan je kot nalašč za to: topel zrak,
topla in čista voda, lahko dostopen breg,... Poležavanje na soncu in kopanje
v reki je bilo tako prijetno, da sva kar nekoliko pozabila na čas. Dolga
pot je še pred nama, saj morava priti iz skrajne južne točke Slovenije
v Štajersko metropolo. Marsikatero znamenitost bova morala izpustiti,
med njimi kartuzijo Pleterje, Kostanjeviško jamo, najstarejšo lekarno
v Evropi v Olimju,... Tudi ogledu Novega mesta se morava odreči. Kljub
vsemu pa najdeva toliko časa, da se za hip ustaviva v naselju blizu Metlike.
Vas slovi po Treh farah, treh cerkvah, zgrajenih druga zraven druge. V
12. stoletju so jih postavili templjarji, nekaj časa so dajale zavetje
celo frančiškanom, ki so pred Turki pribežali iz Bosne. Zanimivo je, da
- čeprav so cerkve kar tri - imajo samo en zvonik. Cerkve, ki so drugače
tudi cilj številnih romarjev, so svetoletne in v njih je mogoče prejeti
popolni odpustek. V Krški kotlini imava krajši postanek še na Otočcu,
ob istoimenskem gradu. Grad je nekoč stal na bregu Krke, a so tok reke
spremenili in znašel se je na otoku. Je edini ohranjeni otoški grad na
Slovenskem; danes sta v njem hotel in igralnica. Ob slikoviti stavbi je
na otoku park, na obeh bregovih pa prijetna sprehajališca, kamp, manjše
kopališče in podobno. Reka Sava označuje staro deželno mejo med Dolenjsko
in Štajersko. Prečiva jo v Brestanici, tik pod mogočnim gradom Rajhenburg.
To je najstarejši na Slovenskem izpričani grad, saj je omenjen že v 9.
stoletju. Svoj čas so ga preuredili v samostan, potem je bila v njem tovarna
čokolade, najbolj kruta zgodovina pa se je pisala v njem med drugo svetovno
vojno. V Rajhenburgu je bilo zbirno taborišče, skozenj je šlo kar 45000
Slovencev v izgnanstvu v Nemčijo, Srbijo, Bosno in na Hrvaško. Danes je
našel v gradu svoje prostore muzej izgnancev. V neposredni bližini Zdravilišča
Rogaška Slatina, ob vznožju Donačke gore prispeva na "kontrolno točko"
šestega dne. Muzej na prostem v Rogatcu je menda najbolj obiskana znamenitost
tega dela Štajerske. V njem je ohranjena stavbna dediščina in oživljeno
kulturno izročilo naših prednikov. Stavbe, ki predstavljajo kmečko arhitekturo
na "srednještajerskem" območju, so prizadevni domačini prenesli na ta
prostor, jih obnovili in poskrbeli, da se življenje v njih nadaljuje.
Tako je muzej na prostem pravzaprav sprehod po štajerski kmetiji, kjer
spoznamo utrip življenja slovenskega kmeta v 19. in začetku 20. stoletja.
Jedro muzeja je - tako kot je bilo nekoč jedro kmetije - stanovanjska
hiša. V celoti je zgrajena iz lesa, prekrita pa s slamo. Tla so ilovnata,
stene ometane z blatom in prebeljene z apnom. Tudi razporeditev prostorov
je tradicionalna: naravnost vhodna veža in črna kuhinja, na desni dnevni
prostor in manjša soba, na levo pa dekliška soba in shramba. Zakaj se
kuhinja imenuje črna, ti postane jasno takoj, ko jo vidiš. Kuhali so na
odprtem ognjišcu, dimnikov pa niso imeli. Zato se je dim zadrževal v kuhinji
in počrnil vse stene in strop. Razstavljeni so tudi glinasti lonci, v
katerih je gospodinja pripravljala hrano, ročni mlin za zrnje in drugi
pripomočki, ki sodijo v kuhinjo. "Hiša" je bila osrednji bivalni prostor:
ob času obeda je bila okoli mize pod "bogkovim kotom" zbrana vsa družina.
V drugem kotu sobe sta v ozki postelji spala gospodar in gospodinja. Starim
staršem so namenili miren in topel kotiček za pečjo v manjši sobi, kjer
so spali tudi otroci. Slednjih je bilo pri hiši vedno veliko, zato se
je bilo treba znajti pri iskanju pomožnih ležišč. Fantje so morali spati
ne seniku, medtem ko so imela dekleta svojo sobo, vse dokler se niso omožile.
Dekleta je bilo treba obvarovati pred pohujšanjem in slabo družbo, zato
so na okencih njihove sobe nameščeni železni križi, pa tudi tečajev vrat
baje niso nikoli podmazali, tako da je njihovo škripanje ponoči zagotovo
prebudilo ata in mamo. Stanovanjska hiša pa seveda ni edini objekt v muzeju.
Zraven najdemo še gospodarsko poslopje, ki je služilo različnim namenom
(vinska klet, hlev), zadaj poljsko stranišče, svinjak, čebelnjak, vodnjak,
kovačnica, majhna trgovina z mešanim blagom in seveda kozolec, slovenska
posebnost. V muzeju je predstavljen njegov najpopolnejši arhitekturni
tip - dvojni vezani kozolec ali toplar. Uporabljali so ga predvsem za
spravilo in sušenje sena in drugih poljskih pridelkov. Pod kozolcem so
spravljali še posamezna orodja, pomemben pa je tudi njegov simbolni pomen.
Veljal je namreč za simbol trdnosti kmetije.
Bojan Erhartič
|