PRAZNOVANJE UTRJUJE NAŠO SAMOPODOBO
"Slóves moža namreč izvira iz spoštovanja do očeta, kakor je otrokom
v sramoto, če ne spoštujejo matere" (Sir 3, 11). "Domovina je v kraju,
h kateremu je priklenjena duša" (Voltaire).
Kje je pravzaprav človek doma? V kraju, v katerem se je rodil? So njegova
domovina tiste podobe, ki so se v prvih letih njegovega življenja zarisovale
pred njegovimi očmi in se neizbrisno globoko vtisnile v njegovo zavest?
Je človekov dom dobro znani vonj rojstne hiše in okus kruha, ki ga je
pekla njegova mati? So morda domovina tisti obrazi njegovega otroštva,
na katerih je razpoznaval dobroto in pristno naklonjenost ljudi? Ali je
domovina tisti jezik, v katerem sem prvič poklical ženo, ki me je rodila,
kot mamo, in moža, ki mi je dal življenje, kot očeta? Tisti jezik, v katerem
sem jecljaje molil k Bogu in otroško zaupno prosil za varstvo svetega
angela.
Morda pa je domovina kraj, kateremu sem podaril najboljše moči svojega
življenja; tisto okolje, ki sem ga zaznamoval s svojimi sposobnostmi in
ga pomagal oblikovati z žulji svojih rok? So to tista polja, ki sem jih
zalival s potom svojega obraza in tiste hiše, ob katerih se je utrudilo
moje telo? Je moj dom tam, kjer živijo otroci, po katerih se pretaka moja
kri in ki so rasli v mojem naročju?
Kdo bi mogel na to odgovoriti zgolj z enim stavkom, z eno samo trditvijo?
Vprašanje je zapleteno, kakor je zapleteno naše življenje. Mislim, da
bi mogli pritrditi Voltairu, da je domovina v kraju, h kateremu je priklenjena
duša. Ta pa je z nevidnimi, kot kri močnimi nitmi pripeta na kraje, v
katerih so se oblikovali naši spomini in v katerih smo se z ljudmi in
dogodki prepletali mi sami.
Slovenci v Avstraliji letos praznujejo 50-letnico prihoda prvih frančiškovih
bratov. Iz ZDA sta leta 1951 prišla p. Beno Korbič in p. Klavdij Okorn.
Kakor je sv. Frančišek brate pošiljal po dva in dva, tako sta tudi onadva
odšla k ljudem, k Slovencem, da bi z njimi delila radosti in bremena življenja
in da bi jim približevala veselo oznanilo Jezusa Kristusa, da je Bog ljubezen.
Njima so kasneje sledili drugi, vse do današnjega dne.
Praznujemo zato, da se zavemo, kdo smo. Praznovanje nas postavi pred
nas same, da moremo uzreti svojo lastno podobo, videti njeno oblikovanje
skozi čas in se zahvaliti tistim, ki so nam stali ob strani, ko smo dozorevali
za življenje in praznovanje. Če se danes pogledamo v ogledalo našega praznika,
potem spoznavamo, da smo Slovenci in da smo kristjani - katoličani. Spoznavamo
pa tudi, da kot Slovenci živimo v Avstraliji, ki smo jo skozi generacije
pomagali graditi in oblikovati do njene današnje podobe.
Za vse to smo hvaležni in vsega tega se s ponosom spominjamo. Naše korenine
so pognale v deželi med Muro in Triglavom, med Kamniškimi planinami in
obalo Jadranskega morja, kasneje pa so globoko prepredle prst in kulturo
petega kontinenta. Boga prosimo, naj blagoslavja oba, raj pod Triglavom
in celino Južnega križa, saj smo v obeh doma.
|