Podporna skupina
V poročilu seje pastoralnega sveta v Merrylandsu, ki je bila februarja
2001, sem bral med drugim: "Potrebo Podporne skupine, za katero skrbi
Jože Košorok, premalo poznamo, zato jih je le nekaj, ki radi pridejo,
prisluhnejo in kaj povedo." Zaradi stigme (sramote bolezni) premalo poznamo
duševne bolezni, zaradi katerih trpi vsak četrti človek v Avstraliji.
Z bolnim pa trpi vsa družina, ki to bolezen skriva, ker je sramota biti
duševno bolan ali 'norec'. Odnos, ki jemlje takšno bolezen kot stigmo
ali sramotno znamenje, še povečuje trpljenje bolnikov in njihovih skrbnikov.
Namesto da bi mislili pozitivno in jim pomagali, jih skupnost izolira
kot gobavce. Tisti, ki zaradi takšne oblike bolezni trpite, razumete,
drugim pa bi rad zbudil vest s sledečo resnično zgodbo:
V družini s štirimi otroki je najmlajši doživel nenaden 'živčni zlom',
ko je imel 13 let. Odslej je bilo življenje v družini ena sama težka mora.
Pri štirinajstih je dobil slabo družbo na cesti in se znašel na sodiščču,
ki ga je kaznovalo za sto dolarjev kazni in stroške. Kmalu zatem je poskusil
s samomorom v pralnici. Policija ga je v njihovem vozilu odpeljala v Cumberland
Hospital. Njegov oče jim je sledil v kingswoodu in glasno jokal, misleč
da ga nihče ne sliši in ne vidi. Bilo je ob desetih zvečer. Skozi rešetke
policijskega vozila ga je videl sin in mu pozneje povedal: "Ata, ti si
se jokal v avtu…" V sprejemni pisarni bolnice so sledile formalnosti in
potem na oddelek 21, kjer je imela bolnike na skrbi mlada zdravnica Vietnamka.
Nekateri bolniki so hodili okrog kakor zombiji, najbrž drogirani in prosili
očeta za cigareto. Drugi so imeli boleč izraz, nekateri pa so zgledali
normalni ljudje in so se pametno pogovarjali. Preden je zapustil oddelek,
je oče še enkrat objel sina, pokleknil na tla in jih poljubil. Poljubil
je s tolikim trpljenjem posvečeni prostor z mislijo na sina, ki bo moral
iti skozi kalvarijo zdravljenja. Po nekaj tednih se je vrnil domov z zdravniškim
navodilom, da mora vsak dan jemati zdravila za zadrževanje bolezni. Toda
Karli je zmetal drage tablete v smeti in se po par tednih spet znašel
v bolnici zaradi nasilja, povzročitve škode, kričanja in preklinjanja.
Po nekaj dnevih je bila hiša kar pretiha in oče je pogledal v Karlijevo
sobo. Vse razmetano. Kitara naslonjena ob posteljo. Kasete razmetane po
tleh med nogavicami in cevlji. Temne majice potiskane z rokovskimi zvezdami,
šolske knjige in zvezki. Vse to je čakalo lastnika, ki ga ne bo. Naslonjen
na podobje je oče skozi zasolzene oči gledal popravljena vrata in stol,
ki ju je Karli v jezi razbil. Kdo je kriv za to trpljenje? Prejšnji Karl
ne živi več, je mrtev. O, da bi bil vsaj mrtev… tako je pa živi mrlič.
Stena med Karlom in življenjem zdravih ljudi je debela samo toliko, kolikor
meri na oddelku 21 v Cumberland Hospital. Za Karla pa je debela več kilometrov.
Za silo so ga pozdravili in spet se je vrnil. Kako so ga bili domači veseli!
Toda to ni več prejšnji Karl. Dokler je jemal zdravila je še šlo, toda
študirati ali delati ni mogel. V bolnici se je navadil kaditi. Tudi razna
mamila je od časa do časa užival. Zdravil ni redno jemal, zato se je znašel
v bolnici ali ječi, sodišče je zanj izdalo Restraining Order, nazadnje
Community Treatment Order, tudi od sodišča prisiljeno zdravljenje. Če
ni šel vsaka dva tedna po injekcijo, je prišel njegov psihiatrični bolnicar
na dom in mu jo dal, včasih tudi s pomočjo policije. Približno dve leti
je živel po raznih stanovanjih, nazadnje 16 mesecev v Cabramatti, kjer
so mu narkomani razbili vrata in ga oropali vsega. Moral se je vrniti
domov. Dvaindvajset let takega življenja vse do danes. Zgoraj sem prepisal
poročilo iz Rafaela: "Potrebo podporne skupine premalo poznamo, zato jih
je le nekaj, ki radi pridejo…" Morali bi pisati: "Zato jih je malo, ki
radi pridejo…" Vsak se boji sramote te bolezni, ali pa je skrbnik nekoga,
ki je bolan. Je zgoraj opisana bolečina sramota? Pisec tega članka je
imel dve srčni operaciji, bypass in letos popravno operacijo na prsih.
Obiski so mu v bolnico prinesli rože in vošcilnice Get Well. Zakaj duševni
bolniki ne dobijo takšnih voščilnic, ko duševno veliko bolj trpijo kot
mi, srčni bolniki? Kaj je narobe? To, da po splošnem mnenju fizične bolezni
niso sramota, duševne pa so. Prvo srečanje Podporne skupine za duševno
bolne in njihove skrbnike je bilo v Merrylandsu 27. marca 2000. Na drugem
srečanju nam je gospodična Lilijana Mikuletič predavala o duševnih boleznih
in odgovarjala na vprašanja. Gospa Teresa Petrič je bila druga gostja,
predavateljica z Trancultural Mental Health Centra(TMHC). Pozneje je bila
gostja govornica dr. Lidija Kovač iz zdravstvenega centra Hurlstone Park
in Dr. Ross iz Callan Parka. Tudi ti dve sta nam lepo razlagali o problemu
duševnih bolezni. Na žalost je bilo zaradi stigme na predavanju Lilijane
štirinajst ljudi, z njenimi starši vred, pri dr. Lidiji pa samo devet.
Rad bi povabil gospoda Carlosta Suareza od TMHC Cumberland; prišel bi,
če bi se zbralo vsaj dvajset ljudi. Sam je bolnik (consumer), jemlje zdravila
in je polno zaposlen kot Consumer Project Officer pri TMHC. Piše članke
v zdravstveno revijo Synergy ter druge. Zelo zanimivo bi ga bilo slišati,
ker je sam bolnik in se tega ne sramuje. O bolezni je že predaval na raznih
forumih in se uspešno bori proti stigmi. Tudi gospa Mariza Ličan je podprla
naši Podporno skupino, obenem pa izrazila željo, da bi potrebovali tudi
podporno skupino za razne kronične bolezni, ker tudi ti ljudje potrebujejo
moralno podporo, da lažje prenašajo svoje težave.
Prvi Veneti v Avstraliji - tujci v tujem
svetu
Prek širnih in s soncem ožganih avstralskih planjav, od severozahodne
do vzhodne Viktorije, prek vse Južne Avstralije do prelepe doline Barossa
Valley , obstaja možnost navzočnosti zgodnjih 'nemških' priseljencev.
Znani kot 'Germani' radi ponosno pripomnijo, da so pravzaprav Vindischi
ali Veneti iz Šlezije, pa tudi Lužiški Sorbi, katerih predniki so prišli
v Avstralijo pred vec kot 150 leti. Ta razlaga narodnosti je za mnoge
popolna neznanka, saj jih Avstralci z veliko mero spoštovanja imenujejo
kar 'dobri stari nemški priseljenci', kot bi se naj uradno imenovali.
V mojih več kot tridesetih letih bivanja v Avstraliji sem srečala mnogo
teh nenavadnih Venetov, s katerimi sem hitro vzpostavila prijateljstvo;
nekako spontano smo čutili našo zgodovinsko sorodnost, ne da bi se zavedali
naše tisočletne skupne preteklosti. Lani sem v Avstriji srecala p. Ivana
Tomažiča in slišala o njegovem izrednem življenjskem delu, o študiji Venetske
zgodovine, o njegovem soavtorstvu številnih knjig na temo Venetov in tudi
o finančnem prispevku za žrtve Vzhodnega Timorja. Po branju knjige Veneti
- začetniki evropske kulture me je silno pritegnila teorija Venetov in
sem se končno znašla med prepričanimi. Pater Tomažič pravi: "Moj namen
je na jasen in dosegljiv način predstaviti pomembne dokaze, da smo Slovenci
ljudje, ki izhajamo iz Centralne Evrope od pravekov. Naši predniki so
imeli svoj lastni socialni sistem in prvo obliko države že pred rimskim
časom (pred Noriškim kraljestvom). Spet smo ga vzpostavili v Srednjem
veku in obdržali osnovne socialne in pravne organizacije v tradiciji naših
vaških skupnosti, do današnjih modernih časov…" Navzočnost Venetov na
območju, ki se razteza od Baltika do Jadranskega morja, od področja reke
Podalje do Apeninov na jugu, množična slovenska in slovanska imena vzbujajo
pozornost jezikoslovcev in raznih raziskovalcev v zadnjem stoletju. Arheologi
so dokazali, da nosilci žarne kulture (Urnfield culture) izvirajo iz Lusatije
(Lužije) in po dokazih so bili to praslovanski Veneti. Poljski znanstveniki
pa opozarjajo na nadaljnje študije pretežno na področju današnje Poljske
in sosednjih območij; dokazali so dve osnovni dejstvi: lužiška kultura
je upoštevana kot osnovno izhodišče, iz katerega so se razvijali Veneti
ali pra-Slovani; Veneti so priznani nosilci kulture žarnih grobišč, ki
se je razprostirala prek različnih predelov Evrope, vključno Mediterana.
Razvaline trdnjav in naselij v predelu lužijske kulture kažejo, da so
nosilci te kulture posedovali močno vojaško organizacijo in se pogostokrat
borili s sosednjimi Siti (Scythian) in nemškimi plemeni…(*3. str.78) V
zadnjih letih se vse pogosteje srečujem s podobnimi študijami in tudi
dejansko z ljudmi, ki so živ dokaz o naši skupni preteklosti. Žal je ta
izredno dobro raziskana in logična teorija ovržena ali celo zasmehovana
brez utemeljitve od uradnih slovenskih in evroposkih zgodovinskih krogov.
Če površno pomislimo, se nekako da razumeti, da noben narod, ki zaseda
svoje danajšnje ozemlje in ga smatra za svojega, ne želi priznati, da
njegovo prebivalstvo ni avtohtono. Resnica pa je, da mnoge evropske skupnosti
vsebujejo številno populacijo stare venetske kulture. Toda v čigavo škodo
takšno sprenevedanje? Šola Gustava Kosine "lex kossina" je imela temeljit
vpliv ne samo na nemško histografijo, temveč na celotno evropsko zapisano
zgodovino. Po Kosinovi teoriji so bili predniki Nemcev indo-germansko
ljudstvo indo-evropskega izvora. Le Kelti, Romani in Germani naj bi bili
nosilci evropske kulture. Po njegovi trditvi so Slovani prišli iz Pripjatskega
močvirja v šestem stoletju; iz tega sledi, da smo nižja stopnja civilizacije,
ki smo si prisvojili kulturo nosilcev srednje evropske kulture. Pod pretvezo
prinašanja kulture in napredka nehistoričnim in primitivnim Slovanom,
so Germani opravičevali svojo nacistično protivzhodno razširitev do tako
imenovanega Jadranskega morja. (*3. str.73) Pred nedavnim sem knjigo Veneti
- First Builders of European Community ponudila v branje uglednemu pastorju
g. Noelu Ubergangu iz Mildure, ki se je že v preteklosti veliko zanimal
za venetsko zgodovino. Noel pa mi je v zameno predstavil njegov cenjeni
Nowy Zakon - Sveto pismo Nove zaveze v venetskem-Sorbskem jeziku; obenem
pa mi je ponudil v branje dva obširna družinska zbornika svojih prednikov,
ki so prišli v Avstralijo pred 150 leti, z naslovi Mirtschin Family in
Australia od leta 1851 - 1990, ter A Little Leaven the Peuker History
od leta 1853 - 1984. Ti veliki in ponosni družinski rodbini sta vedno
odkrito in zvesto izpovedovali zgodovinski izvor svoje venetske preteklosti.
Tako bogat zgodovinski dokument me je presenetil in prevzel, da se je
tudi v meni prebudila močna zavest in spoštovanje do te "majhne skupine
tujcev v tem popolnoma tujem svetu". Danes se več ne čudim, zakaj med
nemškimi prebivalci v Avstraliji ni čutiti narodne zavesti, slišati nemškega
jezika ali videti plapolati nemških zastav. Njihov ponos je namreč v venetski
kulturni preteklosti. Noelov prapraded Johan Mercin z družino je bil eden
od mnogih pionirskih družin na Taboru in v Gnadentalu v Zahodni Viktoriji,
ki jih je Avstralija smatrala za nemške priseljence; v resnici pa so bili
Veneti slovanskega porekla, oziroma Sorbi. Johan se je rodil v popolnoma
drugačni deželi kot njegovi potomci, leta 1809 v vasi Steindorfel, ki
je spadala pod Kraljestvo Saksonov, in se v mladosti oženil z Marijo Gude
iz Saxonyja. Zgradila sta si dom v Doehlenu ob reki Spree; to je bilo
pradavno skrivno zavetje Venetov v času vojn. Politični prevrati po vsej
Evropi pa so imeli vpliv tudi na Saxony med Napoleonovo okupacijo in pod
njegovo osvajalno vojsko. Neustaljenost na političnem področju je trajala
vse do leta 1840 in se stopnjevala z zaporednimi sezonami suše, zaradi
česar je prišlo do lakote. Vse to je vodilo v splošno depresijo naroda
in k hrepenenju po bolj umirjenem življenju v Avstraliji, v deželi upanja
in prihodnosti. V Saxonyju je bilo takrat vse uradno v nemškem jeziku.
Sorbski Veneti so bili manjšina, ki ni dobro obvladala nemškega jezika.
Imena mest in vasi so imela svoja venetska imena poleg nemških uradnih
imen. Johann Mirtchin je bil v domačem okolju imenovan Jan Mercin. Veneti
so bili bogaboječi ljudje, ki so visoko cenili osebno svobodo. Krivica
storjena posamezniku, družini ali plemenu je bila strogo kaznovana. Zakonska
zveza je bila visoko spoštovana in sveta. Pogostokrat imenovani 'trmasti'
so bili Veneti trdoživi ljudje, ki so branili sebe in svoj rod za vsako
ceno. Veneti so bili cokati in močnih kosti. Njihova značilnost se kaže
tudi v rjavih valovitih laseh. Bili so silno odporni in vzdržali veliko
mero bolečin in težav. Težko jih je bilo odvrniti od njihovega namena,
še večja zagrizenost pa se je odražala v soočenju z nasprotnikom. Ljubili
so drevesa, umetnost in petje. Bili so globoko čuteči, njihova zvestoba
je bila trajna. Bili so polni življenjske moči in prizadevnosti; skrivnostni
ljudje, ki so se nagibali k duhovnosti in prerokovanju. Imeli so velike
družine in dolgo življenje. Leta 1848 so germanske dežele doživljale politični
pretres. Veneti so se veselili, ko so uvideli propad fevdalnega sistema.
Prvič so izpostavili svojo zastavo na panslovanskem kongresu, ki je bil
tega leta v Pragi. V deželi Saxony so Veneti predložili peticijo na Royal
Saxony Assembly. Njihova zahteva za priznanje ni bila uspešna, le nekaj
zahtev je bilo uslišanih. Veliko upanje in veselje se je kmalu razblinilo,
ko so ugotovili, da je zemlja, ki so jo obdelovali, predraga zanje. Nezaposlenost
je bila vsesplošna. V letu 1849 je bila vstaja v Dresdenu, glavnem mestu
Saxonyja, in v deželo je vkorakala Pruska vojska. Jan in Marija Mercin
sta imela dober vzrok za preselitev v Avstralijo. Barka Helene je z večjo
skupino Sorbov končno zapustila Hamburg 19. avgusta 1851. Potnike je družila
močna kuturna in narodna zveza v odporu proti Germanom. Skupaj so našli
tolažbo ob prepevanju dragocenih narodnih pesmi, drug drugega so spodbujali
in opominjali na neskončno Božjo milost. Barka Helene je prispela v adelaidsko
pristanišče za božič leta 1851, po dobrih štirih mesecih neugodnega potovanja.
Johan in Marija sta s svojimi tremi preživelimi otroki (dva sta preminula
na potovanju) potovala naprej v Rosenthal, kjer so že bili Sorbi in drugi
Windischi v okolici naselja Lyndoch v Barossa Valley. Leto pozneje so
se preselili v Portland, ki ga je želela vlada poseliti z novimi evropskimi
priseljenci; Portlandu je pretila gospodarska kriza in le novi priseljenci
bi mu vrnili življenje. Casopis Guardian je zapisal: "Pridite, dobri Germani,
pridite, obdelujte našo zemljo in drobite našo koruzo!" Pričakovali so
namreč tristo družin, prispelo pa jih je le za enajst vozov. Družina Mitschin
se je končno ustalila in si v času zlate mrzlice v Viktoriji na območju
Ballarata zgradila dom. Svoje naselje so poimenovali Gnadenthal, kar pomeni
Dolina Milosti. Življenje v prvih letih ni bilo lahko, vendar je tesna
sorbsko-venetska povezanost premostila razne težave. Mnogi so bili v medsebojnem
sorodstvu, drugi so bili dobri prijatelji in znanci še iz stare dežele.
Tesno so bili povezani kar se tiče kulturne identitete, v želji po boljšem
življenju pa so se oklenili Luteranske vere. Jan in Marija sta imela trinajst
otrok in od sedmih preživelih si jih je kar pet našlo sorbsko-venetsko
življenjsko družico. Današnji številni rod Mirtschin s ponosom gleda nazaj
na svoje prednike, ki so preživeli nepopisno trpljenje v potovanju prek
kontinentov. Posmrtno posvetilo "Blagoslovjen, ki umrje v Gospodu" ne
velja le za starosta Johanna Mirtschina, (+1878), temveč za celotni patriarhat
in matriarhat tega ponosnega rodu. (*1, str. 10-12) Rodovne korenine družine
Peuker tudi segajo v Šlezijo (Prusija), kjer se je rodil Edvard leta 1791
v Kowaryju in umrl leta 1876 v Berlinu. Ime Peuker pomeni slovensko 'pekar'
in je venetsko. Tudi njihova številna družina je imela podbno zgodovino
in izkušnje priseljenstva v Avstralijo. V večji skupini Venetov so potovali
iz Južne Avstralije, prek Mount Gambierja v Portland, na Tabor, prek Gnadentala
do Penhursta v Viktoriji. Viktorijska vlada je sprejela dobre in delovne
'Germane' z odprtimi rokami, jim nudila financno podporo za nakup zemlje,
njihove cerkve in šole in plačo pastorjem in uciteljem. Leta 1871 je vlada
izdala Victorian Selection Act o poselitvi podeželske Viktorije in mnogi
novi evropski priseljenci so to priložnost izkoristili ter naselili žitorodno
področje Wimmera v severovzhodni Viktoriji do Riverine v Južni Avstraliji;
nekaj družin se je selilo celo do Pertha in v Qeensland. Pred 150 leti
njihovo pionirsko življenje ni bilo lahko: težaško delo na polju, dolga
sušna obdobja in pekoča vročina, primitivno poljsko orodje, pomanjkanje
izobrazbe… vendar je bilo kljub temu lažje kot v stari domovini Prusiji.
Okrog trideset tisoč Venetov se je v tem času izselilo po svetu. Ob hudih
življenjskih preizkušnjah so drug drugega vedno znova opominjali na težke
čase, ki so jih prestajali v stari deželi. Sklonili so od sonca ožgane
hrbte, se uprli v pluge in orali novo življenje; zidali so cerkve in hvalili
Boga za novo priložnost, za boljše življenje.
JOŽICA GERDEN, MILDURA, VICTORIA
Viri: 1. Mirtschin Family in Australia from 1851 - 1990; 2. A Little
Leaven The Peucker History from 1853 - 1984, published in Australia in1990;
3. Veneti - First Builders of European Community by Jožko Šavli, Matej
Bor and Ivan Tomažic, published in Austria in 1996.
Stoletnica federacije Avstralije
V letošnje praznovanje tega velikega rojstnega dne naše nove domovine
smo vključeni tudi Slovenci kot živi ud te multikulturne dežele, ki nas
je v svojem zgodovinskem razvoju prej ali slej posvojila. Postali smo
enakopravni člani te velike mnogobarvne, večjezikovne in širokogrudne
družine. Ni veliko prostora na zemeljski obli, kjer bi bila tujcem v potrebi
široko odprta vrata, v roke položeno pero ali lopata in ne glede na to,
da nismo razumeli jezika ali kulture, dana možnost sodelovanja v sklopu
avstralske federacije. Kako smo to izkoristili, je bilo odvisno od nas
samih. Pred skoraj ali že več kot pol stoletja smo dosegli ta prostrani
rdeči kontinent, da zidamo svojo in s tem prihodnost te federacije. Danes
večina takratnih slovenskih prišlekov potuje k počitku po končanem ustvarjanju
lastne zgodovine. Ko nas misel zapelje v današnji dosežek naše avstralske
federacije, smo lahko ponosni na dejstvo, da smo skozi desetletja z roko
v roki ustvarjalno korakali v letošnjo stoletnico avstralske federacije.
HELENA LEBER, MELBOURNE, VIC.
Teden upokojencev
V melbournskem razstaviščnem prostoru (Exhibition Building) so naši upokojenci
sodelovali v sklopu vseh viktorijskih predstavnikov - ustanov. V dveh
dneh smo občinstvu predstavili slovensko glasbeno, literarno ter rokodelsko
umetnost. Slovenska stojnica - štant - je prejela posebno priznanje za
pristnost - avtentičnost izdelkov, ki so jih predstavili Anica Kodila,
Frank Jelovčan in Ivo Leber. Velik aplavz je žel tudi glasbeni trio Viktor
Lampe, Lenti Lenko in Rudi Črnčec, še posebej ko so se jim na odru pridružili
plesalci v narodnih nošah Marija Uršic, Ivanka Penca, Lojze Hrast, Angela
Povh, Milena Mrzel, Štefan Mrzel, Marta Krenos, Tončka Plesničar, Tereza
Žnidaršič, Maks Korže, Dragica Gomizelj. Njim so se v poskočni polki pridružili
tudi nekateri iz občinstva. Hvala vsem za sodelovanje in glasbenemu triu
za dar slovenskemu televizijskemu programu na Kanalu 31.
HELENA LEBER, MELBOURNE, VIC.
Iskreno čestitamo
Iskreno čestitamo Srečku Jerneju Kontelju, lahko pa ga imenujemo dr.
Kontelj, saj si je v kratkih letih s svojim znanjem in marljivostjo pridobil
lepo število različnih kvalifikacij, trofej in odlikovanj. Vredno je,
da jih omenimo. Ponosni smo, da ga imamo v naši sredi kot sina slovenske
matere, slovenskih staršev. Ko sem pred leti prišla v Avstralijo, je bil
Srečko triletni otrok, danes pa je mož in oče treh otrok, s številnimi
uspehi, s katerimi je doprinesel k slovenski skupnosti in kroniki slovenskih
emigrantov. Leta 1999 si je Srečko pridobil naziv Doctor of Juridical
Science na univerzi Deakin, leta 1989 Master of Laws na univerzi Monash,
leta 1985 Bachelor of Laws (Monash University), leta 1983 Bachelor of
Economics (Monash University), 1987 do 1991 CPA program na univerzi Deakin,
Barrister and Solicitor. Imel pa je tudi druge funkcije. Councillor -
City of greater Geelong; chairperson of Vic. Association of Migrant Resource
Centres (1996 do 1997); Slovenian Association of Geelong - Supervisory
President (1989 do danes); Geelong Ethnic Communities Council - president
(1993 do danes); Geelong Migrant Resource Centre; Grace McKellar Centre
Geelong; Geelong Multicultural Hostel Incorporated (vse do danes). Pa
še koliko bi jih lahko naštela. Potem pa ima še vrsto odlikovanj, omenila
jih bom samo nekaj. Knight of Sovereign Order of St John of Jerusalem
- 1999; Geelong Advertiser Business Achiever of the Year - 1995; Deakin
University HECS Exemption Scholarship 1994 and 1995… Iz vseh the uspehov
je razvidno, da Srečko ni preostajalo kaj dosti časa za njegovo zasebno
življenje in razvedrilo. Pa se je kljub temu prva leta ukvarjal tudi s
športom. Srečko Jernej je opravljal zadnje delo kot councillor v Geelongu.
Nazadnje pa je bil prav pred kratkim izvoljen za Mayor of the City of
Greater Geelong. Mislim, da lahko brez pomote zapišem, da je prvič v mnogih
letih na takem položaju v Geelongu sin slovenskih staršev. Mayor Kontelj,
še enkrat iskrene čestitke, da bi našel veliko zadoščenje pri tvojem delu,
v tvojem zasebnem življenju pa ti želimo zdravja in zadovoljstva ter da
bi še na mnoga leta žel obilo družinske sreče. V čast in ponos si štejem,
da lahko toliko napišem o tvojih uspehih.
EMA BOLE KOSMINA, GEELONG, VICTORIA
Novi slovenski potni listi
Prvega marca 2001 je Republika Slovenija začela izdajati nove potne liste,
ki so rdeče barve in imajo najvišjo možno zaščito pred ponarejanjem. Do.
5. avgusta 2002 bodo v veljavi tudi še obstoječi modri potni listi, potem
pa ne več, ne glede na to, kdaj jim poteče veljavnost. Vsem tistim, ki
imajo modre potne liste, zato ni treba hiteti z zamenjavo, saj so ti veljavni
do avgusta 2002. Glede vlog za potni list je sistem nekoliko drugačen
kot doslej. V novem potnem listu bo namreč poleg fotografije skeniran
tudi podpis. Vlog za potne liste ne bo več možno oddati po pošti, ker
je treba vlogo podpisati s posebnim kemičnim svinčnikom, ki ga imamo na
veleposlaništvu. Torej bodo vsi tisti, ki bi želeli nov potni list, morali
priti na veleposlaništvo ali pa na konzularne ure, pred tem pa bodo morali
kontaktirati veleposlaništvo, da se preverijo njihovi podatki v računalniku
v Sloveniji glede državljanstva, priimka in naslova. Taksa za potni list
je 135.00 A$, za otroke do 4 let 70.00A$ in za otroke do 18 let 100.00AUD.
Dobra novica za tiste, ki imajo modre slovenske potne liste je, da bodo
plačali samo polovično takso, če jim avgusta 2002 potni list velja še
več kot polovico časa za katerega je bil izdan. Otrok po novem ne bo več
možno vpisati v potni list staršev, pridobiti bo moral svoj potni list.
Otrokom do 4 let se bo izdal z veljavnostjo do 2 let, otrokom do 18 let
pa z veljavnostjo do 5 let. Sicer bo potni list veljaven 10 let. Za otroke
bodo vlogo podali starši, otrok pa bo moral biti navzoč. Otrok, ki že
zna pisati, se bo morali tudi podpisati. Če povzamemo, vsak, ki bi po
novem želel imeti potni list, naj najprej kontaktira veleposlaništvo,
da preverimo podatke in se dogovorimo bodisi za obisk na veleposlaništvu
ali na konzularnih urah. Prosilec mora prinesti tudi eno fotografijo velikosti
35x45 mm, najbolje v črno-beli, lahko pa tudi v barvni tehniki. Ker bo
fotografija skenirana, mora biti ustrezne kakovosti, dovolj kontrastna,
na glavi ne sme imeti oseba pokrivala ali rute, ozadje mora biti enobarvno,
brez zaves, na obrazu ne sme biti senc, če kdo nosi očala, stekla ne smejo
odsevati, obraz naj bi zajemal 70 odstotkov celotne fotografije. V primeru,
da je fotografija neprimerna, jo bo ministrstvo vrnilo in bo prosilec
moral priskrbeti novo. Fotografija ne sme biti narejena na avtomatu. Vsi
si potne liste lahko uredijo tudi v Sloveniji, za polovično ceno, tam
so fotografi tudi posebej izurjeni za izdelavo ustreznih fotografij.
VELEPOSLANIŠTVO REPUBLIKE SLOVENIJE; CANBERRA, ACT
Iščemo
Zaradi urejanja zapuščinske zadeve v Sloveniji odvetnica Katarina Kelšin
išče gospo ADRIJANO BRINŠEK, rojeno v Ilirski Bistrici. Kot redovnica
je živela v Rimu v Italiji, pred dvema letoma pa naj bi se preselila k
sestri v Avstralijo. Za vsako informacijo prosimo obvestite veleposlaništvo
v Canberri.
Zahvala Domu matere Romane
Osmega aprila, po štirih letih njenega bivanja v Domu matere Romane,
sem izgubila svojo teto Albino. Bila je zelo uboga, ker ni mogla govoriti.
Redno sem hodila k njej na obisk. Zelo sem hvaležna, ker je bila v tako
dobrih rokah. Vsi so jo imeli radi in zanjo zelo lepo skrbeli. Vsem skupaj
najlepša hvala za vse, kar ste storili za mojo teto.
Frances Butinar
Zahvala
Ob izgubi žene in matere Vilme Varglien se vam vsi toplo zahvaljujemo
za izrečeno sožalje, tolažbo in pomoč v teh najtežjih trenutkih, ki ste
jih delili z nami.
Jože, Sonja in Tanja
Angleščina v Mislih
V Mislih preberem, tako kot drugod, le tisto, kar me posebej zanima.
Uvodnik pa vedno. V uvodniku novembrske številke Misli nas sprašujete,
ali naj v reviji objavite tudi članke v angleščini. Moje mnenje je, da
vsekakor. Pomembno je le to, kakšna bo njihova vsebina. Ko navajate, da
je nekdo odpovedal Misli, ker mu je umrla mama, sam pa ne zna slovensko,
sem dalj časa premišljeval o tem. Menim, da je pri tem zelo pomembna vsebina
takih prispevkov. Če boste v njih predstavljali zgodovino Slovencev v
Avstraliji in bodo rojaki druge generacije srečali v člankih tudi svoje
starše, bo to izredno zanimivo tudi za njih. Med naročniki bi bilo vredno
poiskati takšne, katerih starši so za slovensko skupnost na peti celini
kar koli prispevali. Vsebino drugačnih prispevkov pa lahko vsak najde
tudi v angleških revijah. Pa še ena možnost: znanstvene revije imajo ob
vsakem članku objavljen tudi povzetek v enem od svetovnih jezikov. Kaj
če bi v Mislih objavljali daljše ali krajše povzetke pomembnejših prispevkov
in s tem ohranjali stik z angleško govorečimi Slovenci druge generacije.
Ob tem bi imeli tudi drugi prebivalci Avstralije pogled v vsebino vaše
revije. Možno je tudi, da bi objavljali kazalo in naslove prispevkov v
slovenščini in angleščini. Ti predlogi niso zrasli na mojem "zelniku",
pač pa je to plod dolgoletnega dela v Matematični knjižnici na Univerzi
v Ljubljani in sodelovanja pri izdajateljski dejavnosti Društva matematikov,
fizikov in astronomov Slovenije. S spoštovanjem
CIRIL VELKOVRH, LJUBLJANA, SLOVENIJA
Dragi pater Metod, vaš uvodnik v Mislih sem prebral in mislim, da bi
bilo treba vsaj par strani v angleščini v Mislih, za tiste Slovence, ki
sicer še govorijo slovensko, brati pa ne znajo. Kmalu bom 50 let v Avstraliji,
pa sem včasih v zadregi, ali naj pišem slovensko ali angleško pismo nekomu,
ki se bo verjetno z mojo slovenščino mučil. Zato sem tudi svoje spomine
My Memories pisal v anglešcini, da bi jih vsaj moji otroci znali prebrati.
Veroniki Ferfolji sem poslal kopijo.
JOŽE KOŠOROK, MERRYLANDS, NSW
Bodrim vas k vsestranskim uspehom in opozarjam na nujo slovenščine. Z
veseljem prebiram vse stranske članke in novice s tem v zvezi. Iskren
pozdrav in navdihe, vaš
JOŽE MIŠICA, HAMILTON, NEW ZEALAND
V novembrski številki Misli ste vprašali, če bi naj bila tudi angleška
priloga, da bi mlajša generacija segala po Mislih. V naši družini so otroci
že odrasli in bodo tudi prelistali Misli in prečitali, kar bi njih zanimalo.
Njim slovenska beseda ni tako draga kot meni, ker so tu rojeni. Spominjam
se, ko sem prišla s starši kot trinajst in polleten otrok v Avstralijo
leta 1957. V hostel Bonegilla smo prišli pozno zvečer, bila je že tema
in nismo mogli videti pokrajine. Drugo jutro pa so me zbudile ptice, ki
so tako lepo žvrgolele in sonce je bilo že visoko na nebu. Občutek sem
imela kot bi bila pri stari mami na Pohorju. Vse mi je bilo novo in lepo
v Avstraliji, zelo pa sem pogrešala slovensko besedo. Oče je dobil delo
v železarni v Port Kembli, kjer je že bilo nekaj Slovencev. Tudi slovensko
mašo smo imeli štirikrat na leto, dr. Ivan Mikula pa je obiskoval slovenske
družine. Tako je tudi oseminpetdesetega leta obiskal našo družino in nam
ponudil, da se naročimo na list Misli. Še vedno z veseljem preberem Misli
od začetka do konca in upam, da bodo izhajale, ko bomo že sivi in da vam
bo uspelo pridobiti drugo generacijo. Vas pozdravlja
MARGARET HATEŽIČ, LAKE HEIGHTS, NSW
Poročena sem z Johnom Francom, tridesetletnim sinom Slovencev Rose in
Branka Franco, ki sta v Avstralijo imigrirala v poznih petdesetih letih.
Čeprav so moji predniki Valižani, se zelo zanimam za slovensko kulturo
in sem za svoj magisterij izbrala slovensko glasbo. Rosa in Branko nama
plačujeta Misli, vendar težko razumem kar koli - čeprav sem se malo učila
slovensko. Vesela bi bila, če bi bilo v Mislih kaj v angleščini, da bi
lahko prebrala, kaj se dogaja in kaj drugi Slovenci mislijo o slovenskih
stvareh. Tudi sama bi napisala kakšen prispevek.
KATHRYN HARDWICK - FRANCO, PORT LINCOLN, S. A.
Revije sem vesel in bi želel, da bi se še naprej tiskala kar največ v
našem jeziku. Vas toplo pozdravljam
MIRKO GREGORI, VERNON, CANADA
Anglešcina v Mislih? Dobesedno, ni še čas za to! In kaj
bi rekel pater Bazilij? Srčne pozdrave
VINKO BUTALA, GEELONG, VIC.
|