MEDŽUGORJE

Vsak človek ima svoje mesto

Sonia Vadnjal

Za veliki korak od Melbourna v Australiji do Medjugorja v Bosni in Hercegovini me je, kratko rečeno, navdihnila Mati Božja. A moje zanimanje za Boga se je začelo že v otroških letih in raslo z mano kakor moje telo. Bila sam stara deset let, ko se mi je Jezus nekako 'predstavil' kot trpeči Odrešenik. Moja vera o njegovi navzočnosti se je razvijala do začetka Marijinih prikazovanj v Medjugorju in se naprej razvija. V Medjugorju se je še bolj okrepila. Bog je navzoč po vsem svetu, kjer se slavi sveta maša; navzoč je v presvetem zakramentu, v vsem našem življenju. On je Stvarnik sveta, tista Beseda ki 'nic, kar obstaja, ni brez nje nastalo' (Janez 1,3). Ne vem zakaj me je poklical prav v Medjugorje, ne pa kam v Avstraliji ali Sloveniji, lahko samo rečem, da je bila Njegova volja. Moja povezanost s tem narodom se mi je prikazala prek vizij v času vojne in še prej, ko sem bila še v Avstraliji, brez kakšnega načrta ali ideje za preselitev. Bog kot naš Stvarnik se neprestano zanima za nas in Njegova dejanja so vseobsegajoča. Vemo, da je Balkan razburkano področje, križišče treh glavnih ver, treh jezikov, pa tudi kultur in politicnih ideologij. Hrvaški zgodovinar Dr. Ante Cuvalo je v svoji knjigi Historical Dictionary of Bosnia and Hercegovina rekel, da je bila v zadnjem desetletju ta država kraj preizkusa za spremembe v drugih državah. In zdi se mi, da se je Bog prek Marije odločil govoriti o miru prav iz tega nemirnega srca Evrope, da bi se iz te centralne točke širil pravi in trajni mir, katerega daje samo On. Vsak človek ima svoje mesto v življenju in svetu, in moje je tukaj. Glede poklicanosti - ni mi bilo naenkrat vse jasno, a prišel je čas, ko sem bila gotova, da moram priti in ostati dalj časa. Niti pomislila nisem za koliko. Nameravala sem obiskati Slovenijo in ostati s sorodniki vsaj za del leta. A bilo mi je zelo jasno in odločno pokazano, da Marija želi, da ostanem v Medjugorju. Naklonjena sem Sloveniji zaradi staršev in družinskega življenja, a Bog je v moje srce posadil tudi ljubezen do Hrvaške in Hrvatov, posebej v Hercegovini. Dolgo časa mi je bila to uganka (tudi zdaj ne razumem popolnoma, zakaj je tako), a mislim da me je Bog poklical iz ljubezni do tega naroda, da sem jaz priča te Njegove ljubezni, pa tudi priča njihovi veri in vztrajnosti. Hrvaška je bila meja med krščanstvom in islamom. Ljudstvo je trpelo 400 let muslimanske vlade in nato 40 let komunizma, a se je držalo krščanske vere, posebno na deželi. To je bilo brez dvoma po zaslugi frančiškanov, ki so tvegali smrt in mučeništvo, da čuvajo vero naroda. Tisti ljudje, ki so se odločili za vero, so izbrali tudi tveganje smrti ali vsaj siromaštvo. To je znak precejšnje hrabrosti, če ne pravega junaštva, zato je navzočnost tujca učinkovita, ker je nepristranska. Slovenija je kakor deželica iz pravljice (tako jo je enkrat opisal moj brat) in se je veselim ob vsakem obisku; vendar ne moremo ostati v njej dalj kot kratek čas. Vedno čutim neko 'silo', ki me kot magnet vleče nazaj v Hercegovino. Duhovne dimenzije v Medjugorju so zelo bogate, pravzaprav neopisljive, lahko pa jih vidiš in doživiš. V pismu Korinčanom Sv. Pavel pravi da 'oko ni videlo in uho ni slišalo in ... v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo... V Medjugorju to doživljaš, vsaj deloma. Kakor pravi božična pesmica 'odprto je Nebo'. Bistvo mojega življenja je vedno bila prva zapoved, ta štirivogelni temelj moje 'hiše': 'Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo, z vso močjo, z vsem mišljenjem, in svojega bližnega kakor sam sebe.' (Luka 10,25-28). Ko sem bila mlada, sem se zaljubila v te besede in jih hotela živeti; to se na poseben način dopolnjuje v Medjugorju, z učenjem Matere Božje. Bog prek Marije govori ne samo našemu razumu, srcu ali duši, ampak tudi našemu telesu. Spominja nas na Sveto pismo, na živo božjo besedo, in nas uči, da življenje z Bogom vključuje celo cloveško bitje. Poudarja važnost molitve in posta, ker samo prek njiju dosežemo tisto dostojno fizično in duhovno stanje za sprejem božjih vrednot. Prek molitve in posta ustvarjamo v sebi prostor tišine in miru, prostor za Božjo Besedo. Naša vez z Bogom ni in ne more biti enostranska. On želi pravi dialog z nami, a pravi dialog in prijateljstvo sta mogoča samo, če smo v pravem dostojnem stanju, in to zaobsega celega človeka - srce, dušo, um in moc. Naša ljubezen do Boga mora biti obsežna kakor Njegova do nas: in če ga mi ljubimo, bomo ljubili tudi sebe in druge ljudi, a na pravi način. V Medjugorju Marija večkrat omenja Boga kot Stvarnika, in nas svari, da ustvarjamo svet brez Njega. To se vidi v naglem razvoju tehnologije, torej razuma, na račun drugih razsežnosti našega bitja - duhovnih, etičnih itd., tako da ni vec pravega ravnotežja med duhovnim, čustvenim, razumskim in fizičnim življenjem. Zato je dvodnevni post (kakor po cerkveni tradiciji v sredo in petek), za katerega je Mati Božja prosila, zelo važen, ker - tako se mi zdi - s tem ustvarjamo prostor v sebi, kjer srečamo ne samo Boga ampak na nek način sami sebe. V tej 'tišini' in 'praznini' telesa kakor v neki notranji puščavi lahko sebe vidimo, se prepoznamo - naše sposobnosti pa tudi naše pomanjkljivosti, našo krhkost pred Bogom kot pravi prerok Elija. Zaželeni post je tisti s kruhom in vodo, ker nas spominja na in vodi k evharistiji - a obstajajo še druge vrste, lahko se ne primer odpovemo televiziji, zabavam ali nečemu, kar nam je posebno všeč (tudi slabih navad). Na ta način dopuščamo Bogu, da dela za nas in z nami, da je učinkovit v našem življenju. Vloga medjugorskega svetišča je, da so 'lestvice', Jakobove lestvice položene med nebom in zemljo (Genesis 28, 10-12), da omogočajo angelski promet med 'naravnim' in nadnaravnim svetom. Da bi bila komunikacija z Bogom uspešna, moramo biti v stanju, da ga lahko slišimo, kot ga je slišal prerok Elija na gori Horeb. A da ga slišimo, moramo biti v miru, moramo se odločiti za notranji mir. Ne zavedajo se vsi ljudje Božje bližine, zato nas Marija v Medjugorju uči zavestnosti, budnosti; to mesto je na poseben način bilo izbrano, da postane in ostane oaza miru, ker se vse, kar je trajno, tudi molitev, začne v miru. Jezus sam je naš Mir, naš začetek in konec.