Vsak človek ima svoje mesto
Sonia Vadnjal
Za veliki korak od Melbourna v Australiji do Medjugorja v Bosni in Hercegovini
me je, kratko rečeno, navdihnila Mati Božja. A moje zanimanje za Boga
se je začelo že v otroških letih in raslo z mano kakor moje telo. Bila
sam stara deset let, ko se mi je Jezus nekako 'predstavil' kot trpeči
Odrešenik. Moja vera o njegovi navzočnosti se je razvijala do začetka
Marijinih prikazovanj v Medjugorju in se naprej razvija. V Medjugorju
se je še bolj okrepila. Bog je navzoč po vsem svetu, kjer se slavi sveta
maša; navzoč je v presvetem zakramentu, v vsem našem življenju. On je
Stvarnik sveta, tista Beseda ki 'nic, kar obstaja, ni brez nje nastalo'
(Janez 1,3). Ne vem zakaj me je poklical prav v Medjugorje, ne pa kam
v Avstraliji ali Sloveniji, lahko samo rečem, da je bila Njegova volja.
Moja povezanost s tem narodom se mi je prikazala prek vizij v času vojne
in še prej, ko sem bila še v Avstraliji, brez kakšnega načrta ali ideje
za preselitev. Bog kot naš Stvarnik se neprestano zanima za nas in Njegova
dejanja so vseobsegajoča. Vemo, da je Balkan razburkano področje, križišče
treh glavnih ver, treh jezikov, pa tudi kultur in politicnih ideologij.
Hrvaški zgodovinar Dr. Ante Cuvalo je v svoji knjigi Historical Dictionary
of Bosnia and Hercegovina rekel, da je bila v zadnjem desetletju ta država
kraj preizkusa za spremembe v drugih državah. In zdi se mi, da se je Bog
prek Marije odločil govoriti o miru prav iz tega nemirnega srca Evrope,
da bi se iz te centralne točke širil pravi in trajni mir, katerega daje
samo On. Vsak človek ima svoje mesto v življenju in svetu, in moje je
tukaj. Glede poklicanosti - ni mi bilo naenkrat vse jasno, a prišel je
čas, ko sem bila gotova, da moram priti in ostati dalj časa. Niti pomislila
nisem za koliko. Nameravala sem obiskati Slovenijo in ostati s sorodniki
vsaj za del leta. A bilo mi je zelo jasno in odločno pokazano, da Marija
želi, da ostanem v Medjugorju. Naklonjena sem Sloveniji zaradi staršev
in družinskega življenja, a Bog je v moje srce posadil tudi ljubezen do
Hrvaške in Hrvatov, posebej v Hercegovini. Dolgo časa mi je bila to uganka
(tudi zdaj ne razumem popolnoma, zakaj je tako), a mislim da me je Bog
poklical iz ljubezni do tega naroda, da sem jaz priča te Njegove ljubezni,
pa tudi priča njihovi veri in vztrajnosti. Hrvaška je bila meja med krščanstvom
in islamom. Ljudstvo je trpelo 400 let muslimanske vlade in nato 40 let
komunizma, a se je držalo krščanske vere, posebno na deželi. To je bilo
brez dvoma po zaslugi frančiškanov, ki so tvegali smrt in mučeništvo,
da čuvajo vero naroda. Tisti ljudje, ki so se odločili za vero, so izbrali
tudi tveganje smrti ali vsaj siromaštvo. To je znak precejšnje hrabrosti,
če ne pravega junaštva, zato je navzočnost tujca učinkovita, ker je nepristranska.
Slovenija je kakor deželica iz pravljice (tako jo je enkrat opisal moj
brat) in se je veselim ob vsakem obisku; vendar ne moremo ostati v njej
dalj kot kratek čas. Vedno čutim neko 'silo', ki me kot magnet vleče nazaj
v Hercegovino. Duhovne dimenzije v Medjugorju so zelo bogate, pravzaprav
neopisljive, lahko pa jih vidiš in doživiš. V pismu Korinčanom Sv. Pavel
pravi da 'oko ni videlo in uho ni slišalo in ... v človekovo srce ni prišlo,
kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo... V Medjugorju to doživljaš,
vsaj deloma. Kakor pravi božična pesmica 'odprto je Nebo'. Bistvo mojega
življenja je vedno bila prva zapoved, ta štirivogelni temelj moje 'hiše':
'Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo, z vso močjo, z
vsem mišljenjem, in svojega bližnega kakor sam sebe.' (Luka 10,25-28).
Ko sem bila mlada, sem se zaljubila v te besede in jih hotela živeti;
to se na poseben način dopolnjuje v Medjugorju, z učenjem Matere Božje.
Bog prek Marije govori ne samo našemu razumu, srcu ali duši, ampak tudi
našemu telesu. Spominja nas na Sveto pismo, na živo božjo besedo, in nas
uči, da življenje z Bogom vključuje celo cloveško bitje. Poudarja važnost
molitve in posta, ker samo prek njiju dosežemo tisto dostojno fizično
in duhovno stanje za sprejem božjih vrednot. Prek molitve in posta ustvarjamo
v sebi prostor tišine in miru, prostor za Božjo Besedo. Naša vez z Bogom
ni in ne more biti enostranska. On želi pravi dialog z nami, a pravi dialog
in prijateljstvo sta mogoča samo, če smo v pravem dostojnem stanju, in
to zaobsega celega človeka - srce, dušo, um in moc. Naša ljubezen do Boga
mora biti obsežna kakor Njegova do nas: in če ga mi ljubimo, bomo ljubili
tudi sebe in druge ljudi, a na pravi način. V Medjugorju Marija večkrat
omenja Boga kot Stvarnika, in nas svari, da ustvarjamo svet brez Njega.
To se vidi v naglem razvoju tehnologije, torej razuma, na račun drugih
razsežnosti našega bitja - duhovnih, etičnih itd., tako da ni vec pravega
ravnotežja med duhovnim, čustvenim, razumskim in fizičnim življenjem.
Zato je dvodnevni post (kakor po cerkveni tradiciji v sredo in petek),
za katerega je Mati Božja prosila, zelo važen, ker - tako se mi zdi -
s tem ustvarjamo prostor v sebi, kjer srečamo ne samo Boga ampak na nek
način sami sebe. V tej 'tišini' in 'praznini' telesa kakor v neki notranji
puščavi lahko sebe vidimo, se prepoznamo - naše sposobnosti pa tudi naše
pomanjkljivosti, našo krhkost pred Bogom kot pravi prerok Elija. Zaželeni
post je tisti s kruhom in vodo, ker nas spominja na in vodi k evharistiji
- a obstajajo še druge vrste, lahko se ne primer odpovemo televiziji,
zabavam ali nečemu, kar nam je posebno všeč (tudi slabih navad). Na ta
način dopuščamo Bogu, da dela za nas in z nami, da je učinkovit v našem
življenju. Vloga medjugorskega svetišča je, da so 'lestvice', Jakobove
lestvice položene med nebom in zemljo (Genesis 28, 10-12), da omogočajo
angelski promet med 'naravnim' in nadnaravnim svetom. Da bi bila komunikacija
z Bogom uspešna, moramo biti v stanju, da ga lahko slišimo, kot ga je
slišal prerok Elija na gori Horeb. A da ga slišimo, moramo biti v miru,
moramo se odločiti za notranji mir. Ne zavedajo se vsi ljudje Božje bližine,
zato nas Marija v Medjugorju uči zavestnosti, budnosti; to mesto je na
poseben način bilo izbrano, da postane in ostane oaza miru, ker se vse,
kar je trajno, tudi molitev, začne v miru. Jezus sam je naš Mir, naš začetek
in konec.
|