IZ NAŠIH MISIJONOV

 
 
IZ SONCNE ZAMBIJE V AVSTRALIJO V zacetku letošnjega postnega casa sem lahko uresnicil povabilo ljubih mi misijonarjev p. Stanka Rozmana, Marije Anžic in Katarine Ferjancic iz misijona v Nangomi v Zambiji. Prijetno potovanje iz Celovca, preko Dunaja, Londona, kjer sem na velikem Boeningu 747-400 British Airways za sosedo dobil sestro franciškanko Janet Fearns, direktorico katoliškega radia v Lusaki.
Šest let je delovala kot uciteljica v Avstraliji, jaz pa tam deset let. Svet je res majhen in v taki družbi tudi enajst ur dolga pot prekratka. Pristali smo najprej v Harare v Zimbabve, po enournem postanku pa nadaljevali in po 45 minutah pristali na mednarodnem letališcu v Lusaki. To pa je Afrika, sem si dejal, ko smo vstopali v nizko sprejemno poslopje z napisom Welcome to Zambia. Sestra Bernardet, domacinka, ki je letališki kaplan, je uredila vse potrebno za vizo in tako sem prišel med svoje misijonarje že z mojimi novimi afriškimi znanci. Kako toplo je cloveku pri srcu, ko ga na drugem kontinentu pricaka domac clovek, prijatelj, z njegovo govorico. Misijonar pater Stanko Rozman ter laicni misijonarki Marija Anžic iz župnije Ihan in Katarina Ferjancic iz Slapa pri Vipavi so prišli na letališce skupaj s skupino francoskih misijonarjev, ker je z istim letalom priletela v Zambijo mlada francoska družina z dvema otrokoma. Mati in oce - oba sta zdravnika.
V bližajocem veceru mojega prvega afriškega dne smo se pripeljali v Nangomo, na misijon sv. Jožefa, 107 kilometrov severno-zahodno od Lusake, po cesti z mnogimi jamami. Naši misijonarji morajo biti tudi dobri šoferji. Ugotavljali smo, da bi helikopter prišel kar prav. Pa morda cez sto let!?
Kar sem naslednje dni spoznaval in doživljal v misijonu v Nangomi, je blizu sanj. Na ozemlju nekdanjega gozda je p. Stanko Rozman s sodelavci misijonarji in domacini zgradil tako rekoc zgled misijonskega naselja: cerkev sv. Jožefa, župnišce, bolnišnico s 120 posteljami, šolo za gospodinje in mizarje z domom za ucenke in ucence, pekarno, prašicjo, kravjo in kurjo farmo (zadnji projekt: zajci), vrt, mlin, žago, naselje za laiške misijonarje, zdravnike in uslužbence, varnostnike in policaja, vozni park in traktorje, delavnice in skladišca, z varovalnim obzidjem, a odprtostjo, da poleg nastaja vas. Sirotišnica je zgrajena in že skoraj pripravljena za sprejem otrok. Napeljali so elektriko, izvrtali 62 metrsko vrtino za vodo, namestili agregat, ob cesti zgradili bencinsko crpalko, trgovino (špecerijo in železnino) in okrepcevalnico. Zares verjamem p. Stanku, ko pravi: "Zambija bi potrebovala 50 Nangom pa ne bi poznala revšcine." S patrom Stankom dela tudi p. Janez Mlakar, ki je tiste dni preboleval malarijo in potem šel na duhovne vaje. Laicni misijonarki Marija Anžic in Katarina Ferjancic pa sta s p. Stankom res izjemni delavki in voditeljici vsega tega velikega projekta, ki se imenuje Nangoma Mission Project. Mislim, da je imel p. Stanko sreco z njima pa tudi onadve s p. Stankom, ker so še in še team, še vec - obcestvo! Sedaj so dobili pomoc še v francoskih laicnih misijonarjih mladi zdravnici Valerie, Anne-Sophie, Benoit in Fredericku. Na 2. postno nedeljo, 11. marca 2001, sem se peljal z laiškimi misijonarji v Nampundwe, kjer je malo rudarsko naselje in tam so imeli ta dan slovesnost svete birme v novi cerkvi Dobrega pastirja (okrog sto birmancev razlicnih starosti). Tako sem srecal lusaškega nadškofa, ki mi je lansko leto pisal po patru Lovro Tomažinu, ki je sprejel nalogo vodenja izgradnje Marijinega svetišca v lusaški nadškofiji.
Pred mašo sem spovedoval, a seveda njihovega domacega jezika nisem nic razumel. V anglešcini in s kretnjami sem skušal dopovedati: Bodi dober in pošten - in dva Ocenaša za pokoro. Bog je vse razumel! Tu sem doživel pravo praznicno afriško razpoloženje in bogoslužje. Po maši smo obiskali še bolnike, pokopališce ter si ogledali rudniške obrate. Sledilo je okusno kosilo s predstavniki plemen in clani župnijskega pastoralnega sveta v stari cerkvi, ki jo je p. Stanko zgradil leta 1982 in služi sedaj kot dvorana. V Afriki se popije veliko Coca Cole, jaz sem se odlocil za njihovo pivo Mossi. Ob 31 kilometru na cesti iz Lusake proti Nangomi je pater Jože Grošelj leta 1999 zgradil lepo cerkev na cast afriškemu mucencu Charlesu Lwangi, ob 41 kilometru pa cerkev v cast sv. Luku, ki jo krasi umetniška slika sv. Luka, ko zapisuje, kar mu Marija in njene prijateljice porocajo o malem Jezusu. Kilometri tecejo in ob 63 kilometru stoji podružnica Mukulaikva, ki je bila šest let izhodišce misijonarjenja p. Radka Rudeža. Kaj vse mi je bilo dano videti in doživeti v teh dveh tednih tam dalec v Afriki? Poln sem še vtisov s teh srecanj: s patrom Mihom Drevenškom v Ndoli - 350 km severno od Lusake, kjer je gvardijan osrednjega minoritskega samostana in direktor velike tiskarne in urednik kar par revij pa ustanovitelj Radia Icengelo v mestu Kitwe, navdušen radijski in televizijski delavec tudi nacionalne televizije Zambia National Broadcasting Corpooration - ZNBC. Pater Miha je bil v Avstraliji kot novomašnik in pevec ansambla Minores - gotovo se še mnogi spominjate njihovih veselih nastopov leta 1974. Obcudoval sem patra Lovra Tomažina v njegovi župniji v Lusaki v Materu ter njegove nacrte in že narejeno za izgradnjo narodnega Marijinega svetišca blizu lusaškega letališca. O tem sva se pogovarjala tudi z nadškofom v Lusaki. Povabil sem ga na obisk na Brezje, kar se bo verjetno zgodilo drugo leto. Srecal sem nekaj dobrih ljudi, ki so zvesti sodelavci in prijatelji naših misijonarjev: Slovenec Igor Boltar, Hrvat Dujo Žeravica in njegova družina, pa Joan Cochrane. Delavce, ki so belili zadnjo novo cerkev sv. Štefana, ki jo gradi p. Stanko pa sem ucil Franciškovega pozdrava v slovenšcini: Mir in dobro! Zambija je dobila ime po reki Zambezi. Ta je celotno misijonsko družino iz Nangome prijazno gugala na ladjici, ko smo pili lepoto Victorijinih slapov na meji Zambije in Zimbabve ter v daljavah zrli v lepoto soncnega zahoda. Tako sem zapisal letos v reviji Brat Francišek. Naj bo natis tega zapisa v naših Mislih dobrodošlica misijonarki MARIJI ANŽIC, ki je z veseljem sprejela vabilo za delo na slovenskem misijonu v Melbournu in kamor sva prišla skupaj v soboto, 25. avgusta 2001, ob slovesnem sprejemu p. Metoda, p. provinciala Staneta Zoreta in g. škofa dr. Franca Krambergerja. Marija je bila v Mali Loki tudi ministrantka sedanjega upokojenega beograjskega nadškofa dr. Franca Perka, ki ji je za to poslanstvo dal poseben blagoslov. Marija bo po odhodu Katarine Mahnic v Slovenijo urejevala Misli in s svojimi sposobnostmi in izkušnjami pri vodenju mnogih projektov na misijonu pomagala pri vsem delu v našem verskem in kulturnem središcu. Gotovo bo tudi pri nas vseh še bolj poživljala misijonsko zavest, saj vem, da s srcem ostaja v Afriki. Želim, da jo z veseljem sprejmete in z njo sodelujete. Bogu hvala za njeno odlocitev in njeno mlado moc v naši slovenski skupnosti v Avstraliji. Dobrodošla, Marija!
P. CIRIL A. BOŽIC OFM

 

 
DIJAKONSKO POSVECENJE bogoslovca Dieudonnéja je bil velik praznik za Permo in Guandé. Poleg Dieudonnéja je namrec dobil akolitat se Hieronim iz zupnije Gouandé. Skof je bil odlicno razpolozen. Pridigal je v francoscini in v ditammari. Obkrat sijajno, jasno, odlocno, prerosko. Karal je nezvestobo bivsih bogoslovcev, ki so iskali svoj profit in pozival k zivi veri in ljubezni do Kristusa, Cerkve in Bozje besede, ki edina more resiti. Masa je bila zunaj. Oltar je bil postavljen na bivsem kurniku pred misijonom. Dobili so veliko plahto, ki je precej pokrila. Na zacetku mase je dezevalo. Po pridigi je prenehalo. BIlo je veliko duhovnikov, redovnic iz skofije Natitingou in Djougu. Prisel je tudi JEan-Paul Vernier, ki sva ga sprejela v Permi. Petje je bilo odlicno. LJudje so se pa med maso nabirali, tako da jih je bilo proti koncu veliko. Matej je pripravil tudi ozvocenje, ki je na zacektu zelo malo delalo. Na koncu mase pa je vse zacelo odlicno delati. Mnogo ljudi, faranov, je prislo. Vsi so me hoteli pozdravljati. BIlo je lepo, a tudi utrujajoce. Iz Nadobe nas je slo 10. Po masi so pripravili pogostotitev za vse duhovnike, redovnice in razlicne delegacije. Za vse je bilo dovolj hrane. V soboto smo imeli gumidefekt. Zracnica strgana, guma tudi. Danes sem iskal novo gumo, pa je nisem nasel. Prihodnji petek mi jo je obljubil. Tako bo zopet vse v lepem redu. V nedeljo sem sel v Koutamago z avtom. Istocasno sem odpeljal lesene podpore, ki bodo zidarju pomagale pri ometu kapele na doloceni visini. Pot smo prepeljali, a jo je voda na nekaterih delih krepko zdelala. Bilo je, kot da bi bili na morju. Hvala Bogu, da so vse gume ostale nepredrte. Po Koutamagoujou, proti vasi Tapounte pa smo naleteli na povsem preluknjano cesto, tako da sem nadaljeval kar s kolesom. Za Gospoda in Njegovo kraljestvo je to vredno, ceprav me je v kapeli cakalo le pescica dvanajstih ljudi (pet starih zenic in pet otrok in dva moska) Pravkar sem zvedel, da jih je v srednji soli v zakljucnem razredu od 38 dijakov 28 opravilo BEPC (malo maturo), torej cez 70 %. Od kristjanov so vsi opravili razen dveh: François Yanta in Simon Tchamou nista opravila. Mala matura jim omogoca vpis v licej. Gospodu hvala za vsako opravljeno malo maturo. Ta teden pa dijaki zadnjega letnika liceja opravljajo ta veliko maturo. Opravljena matura jim bo omogocila vpis na univerzo. V TOgu je letos univerza prezivela t.i. belo leto: vse leto brez predavanj in brez izpitov. Studentje so bili tudi brez stipendij. Nekateri so od stradanja celo umrli; vecina pa se je na tak ali drugacen nacin znasla in je prezivela. Enkrat jih je obiskal tudi predsednik drzave. Ko jim je zacel flancati, da so z opozicijo, ki ga hoce vreci z oblasti, so mu zaceli metati paradiznike in jajca. Jezen je odsel in se ni vec pojavil. Za en mesec pa jim je vendarle dal stipendijo. Za ostale mesece (cez 10 jih je) pa se vedno cakajo, ali pa tudi ne vec, saj vedo, da tako nic ne bo... Lep ostanek avgusta. Pozdrav tebi in vsem, ki jih poznam v tvoji blizini!
 
P. Pepi, Nadoba, TOGO.