-
-
- IZ SONCNE ZAMBIJE V AVSTRALIJO V zacetku letošnjega postnega casa
sem lahko uresnicil povabilo ljubih mi misijonarjev p. Stanka Rozmana,
Marije Anžic in Katarine Ferjancic iz misijona v Nangomi v Zambiji.
Prijetno potovanje iz Celovca, preko Dunaja, Londona, kjer sem na velikem
Boeningu 747-400 British Airways za sosedo dobil sestro franciškanko
Janet Fearns, direktorico katoliškega radia v Lusaki.
- Šest let je delovala kot uciteljica v Avstraliji, jaz pa tam deset
let. Svet je res majhen in v taki družbi tudi enajst ur dolga pot prekratka.
Pristali smo najprej v Harare v Zimbabve, po enournem postanku pa nadaljevali
in po 45 minutah pristali na mednarodnem letališcu v Lusaki. To pa je
Afrika, sem si dejal, ko smo vstopali v nizko sprejemno poslopje z napisom
Welcome to Zambia. Sestra Bernardet, domacinka, ki je letališki kaplan,
je uredila vse potrebno za vizo in tako sem prišel med svoje misijonarje
že z mojimi novimi afriškimi znanci. Kako toplo je cloveku pri srcu,
ko ga na drugem kontinentu pricaka domac clovek, prijatelj, z njegovo
govorico. Misijonar pater Stanko Rozman ter laicni misijonarki Marija
Anžic iz župnije Ihan in Katarina Ferjancic iz Slapa pri Vipavi so prišli
na letališce skupaj s skupino francoskih misijonarjev, ker je z istim
letalom priletela v Zambijo mlada francoska družina z dvema otrokoma.
Mati in oce - oba sta zdravnika.
- V bližajocem veceru mojega prvega afriškega dne smo se pripeljali
v Nangomo, na misijon sv. Jožefa, 107 kilometrov severno-zahodno od
Lusake, po cesti z mnogimi jamami. Naši misijonarji morajo biti tudi
dobri šoferji. Ugotavljali smo, da bi helikopter prišel kar prav. Pa
morda cez sto let!?
- Kar sem naslednje dni spoznaval in doživljal v misijonu v Nangomi,
je blizu sanj. Na ozemlju nekdanjega gozda je p. Stanko Rozman s sodelavci
misijonarji in domacini zgradil tako rekoc zgled misijonskega naselja:
cerkev sv. Jožefa, župnišce, bolnišnico s 120 posteljami, šolo za gospodinje
in mizarje z domom za ucenke in ucence, pekarno, prašicjo, kravjo in
kurjo farmo (zadnji projekt: zajci), vrt, mlin, žago, naselje za laiške
misijonarje, zdravnike in uslužbence, varnostnike in policaja, vozni
park in traktorje, delavnice in skladišca, z varovalnim obzidjem, a
odprtostjo, da poleg nastaja vas. Sirotišnica je zgrajena in že skoraj
pripravljena za sprejem otrok. Napeljali so elektriko, izvrtali 62 metrsko
vrtino za vodo, namestili agregat, ob cesti zgradili bencinsko crpalko,
trgovino (špecerijo in železnino) in okrepcevalnico. Zares verjamem
p. Stanku, ko pravi: "Zambija bi potrebovala 50 Nangom pa ne bi
poznala revšcine." S patrom Stankom dela tudi p. Janez Mlakar,
ki je tiste dni preboleval malarijo in potem šel na duhovne vaje. Laicni
misijonarki Marija Anžic in Katarina Ferjancic pa sta s p. Stankom res
izjemni delavki in voditeljici vsega tega velikega projekta, ki se imenuje
Nangoma Mission Project. Mislim, da je imel p. Stanko sreco z njima
pa tudi onadve s p. Stankom, ker so še in še team, še vec - obcestvo!
Sedaj so dobili pomoc še v francoskih laicnih misijonarjih mladi zdravnici
Valerie, Anne-Sophie, Benoit in Fredericku. Na 2. postno nedeljo, 11.
marca 2001, sem se peljal z laiškimi misijonarji v Nampundwe, kjer je
malo rudarsko naselje in tam so imeli ta dan slovesnost svete birme
v novi cerkvi Dobrega pastirja (okrog sto birmancev razlicnih starosti).
Tako sem srecal lusaškega nadškofa, ki mi je lansko leto pisal po patru
Lovro Tomažinu, ki je sprejel nalogo vodenja izgradnje Marijinega svetišca
v lusaški nadškofiji.
- Pred mašo sem spovedoval, a seveda njihovega domacega jezika nisem
nic razumel. V anglešcini in s kretnjami sem skušal dopovedati: Bodi
dober in pošten - in dva Ocenaša za pokoro. Bog je vse razumel! Tu sem
doživel pravo praznicno afriško razpoloženje in bogoslužje. Po maši
smo obiskali še bolnike, pokopališce ter si ogledali rudniške obrate.
Sledilo je okusno kosilo s predstavniki plemen in clani župnijskega
pastoralnega sveta v stari cerkvi, ki jo je p. Stanko zgradil leta 1982
in služi sedaj kot dvorana. V Afriki se popije veliko Coca Cole, jaz
sem se odlocil za njihovo pivo Mossi. Ob 31 kilometru na cesti iz Lusake
proti Nangomi je pater Jože Grošelj leta 1999 zgradil lepo cerkev na
cast afriškemu mucencu Charlesu Lwangi, ob 41 kilometru pa cerkev v
cast sv. Luku, ki jo krasi umetniška slika sv. Luka, ko zapisuje, kar
mu Marija in njene prijateljice porocajo o malem Jezusu. Kilometri tecejo
in ob 63 kilometru stoji podružnica Mukulaikva, ki je bila šest let
izhodišce misijonarjenja p. Radka Rudeža. Kaj vse mi je bilo dano videti
in doživeti v teh dveh tednih tam dalec v Afriki? Poln sem še vtisov
s teh srecanj: s patrom Mihom Drevenškom v Ndoli - 350 km severno od
Lusake, kjer je gvardijan osrednjega minoritskega samostana in direktor
velike tiskarne in urednik kar par revij pa ustanovitelj Radia Icengelo
v mestu Kitwe, navdušen radijski in televizijski delavec tudi nacionalne
televizije Zambia National Broadcasting Corpooration - ZNBC. Pater Miha
je bil v Avstraliji kot novomašnik in pevec ansambla Minores - gotovo
se še mnogi spominjate njihovih veselih nastopov leta 1974. Obcudoval
sem patra Lovra Tomažina v njegovi župniji v Lusaki v Materu ter njegove
nacrte in že narejeno za izgradnjo narodnega Marijinega svetišca blizu
lusaškega letališca. O tem sva se pogovarjala tudi z nadškofom v Lusaki.
Povabil sem ga na obisk na Brezje, kar se bo verjetno zgodilo drugo
leto. Srecal sem nekaj dobrih ljudi, ki so zvesti sodelavci in prijatelji
naših misijonarjev: Slovenec Igor Boltar, Hrvat Dujo Žeravica in njegova
družina, pa Joan Cochrane. Delavce, ki so belili zadnjo novo cerkev
sv. Štefana, ki jo gradi p. Stanko pa sem ucil Franciškovega pozdrava
v slovenšcini: Mir in dobro! Zambija je dobila ime po reki Zambezi.
Ta je celotno misijonsko družino iz Nangome prijazno gugala na ladjici,
ko smo pili lepoto Victorijinih slapov na meji Zambije in Zimbabve ter
v daljavah zrli v lepoto soncnega zahoda. Tako sem zapisal letos v reviji
Brat Francišek. Naj bo natis tega zapisa v naših Mislih dobrodošlica
misijonarki MARIJI ANŽIC, ki je z veseljem sprejela vabilo za delo na
slovenskem misijonu v Melbournu in kamor sva prišla skupaj v soboto,
25. avgusta 2001, ob slovesnem sprejemu p. Metoda, p. provinciala Staneta
Zoreta in g. škofa dr. Franca Krambergerja. Marija je bila v Mali Loki
tudi ministrantka sedanjega upokojenega beograjskega nadškofa dr. Franca
Perka, ki ji je za to poslanstvo dal poseben blagoslov. Marija bo po
odhodu Katarine Mahnic v Slovenijo urejevala Misli in s svojimi sposobnostmi
in izkušnjami pri vodenju mnogih projektov na misijonu pomagala pri
vsem delu v našem verskem in kulturnem središcu. Gotovo bo tudi pri
nas vseh še bolj poživljala misijonsko zavest, saj vem, da s srcem ostaja
v Afriki. Želim, da jo z veseljem sprejmete in z njo sodelujete. Bogu
hvala za njeno odlocitev in njeno mlado moc v naši slovenski skupnosti
v Avstraliji. Dobrodošla, Marija!
-
P. CIRIL A. BOŽIC OFM
-
- DIJAKONSKO POSVECENJE bogoslovca Dieudonnéja je bil velik praznik
za Permo in Guandé. Poleg Dieudonnéja je namrec dobil akolitat se
Hieronim iz zupnije Gouandé. Skof je bil odlicno razpolozen. Pridigal
je v francoscini in v ditammari. Obkrat sijajno, jasno, odlocno, prerosko.
Karal je nezvestobo bivsih bogoslovcev, ki so iskali svoj profit in
pozival k zivi veri in ljubezni do Kristusa, Cerkve in Bozje besede,
ki edina more resiti. Masa je bila zunaj. Oltar je bil postavljen
na bivsem kurniku pred misijonom. Dobili so veliko plahto, ki je precej
pokrila. Na zacetku mase je dezevalo. Po pridigi je prenehalo. BIlo
je veliko duhovnikov, redovnic iz skofije Natitingou in Djougu. Prisel
je tudi JEan-Paul Vernier, ki sva ga sprejela v Permi. Petje je bilo
odlicno. LJudje so se pa med maso nabirali, tako da jih je bilo proti
koncu veliko. Matej je pripravil tudi ozvocenje, ki je na zacektu
zelo malo delalo. Na koncu mase pa je vse zacelo odlicno delati. Mnogo
ljudi, faranov, je prislo. Vsi so me hoteli pozdravljati. BIlo je
lepo, a tudi utrujajoce. Iz Nadobe nas je slo 10. Po masi so pripravili
pogostotitev za vse duhovnike, redovnice in razlicne delegacije. Za
vse je bilo dovolj hrane. V soboto smo imeli gumidefekt. Zracnica
strgana, guma tudi. Danes sem iskal novo gumo, pa je nisem nasel.
Prihodnji petek mi jo je obljubil. Tako bo zopet vse v lepem redu.
V nedeljo sem sel v Koutamago z avtom. Istocasno sem odpeljal lesene
podpore, ki bodo zidarju pomagale pri ometu kapele na doloceni visini.
Pot smo prepeljali, a jo je voda na nekaterih delih krepko zdelala.
Bilo je, kot da bi bili na morju. Hvala Bogu, da so vse gume ostale
nepredrte. Po Koutamagoujou, proti vasi Tapounte pa smo naleteli na
povsem preluknjano cesto, tako da sem nadaljeval kar s kolesom. Za
Gospoda in Njegovo kraljestvo je to vredno, ceprav me je v kapeli
cakalo le pescica dvanajstih ljudi (pet starih zenic in pet otrok
in dva moska) Pravkar sem zvedel, da jih je v srednji soli v zakljucnem
razredu od 38 dijakov 28 opravilo BEPC (malo maturo), torej cez 70
%. Od kristjanov so vsi opravili razen dveh: François Yanta in Simon
Tchamou nista opravila. Mala matura jim omogoca vpis v licej. Gospodu
hvala za vsako opravljeno malo maturo. Ta teden pa dijaki zadnjega
letnika liceja opravljajo ta veliko maturo. Opravljena matura jim
bo omogocila vpis na univerzo. V TOgu je letos univerza prezivela
t.i. belo leto: vse leto brez predavanj in brez izpitov. Studentje
so bili tudi brez stipendij. Nekateri so od stradanja celo umrli;
vecina pa se je na tak ali drugacen nacin znasla in je prezivela.
Enkrat jih je obiskal tudi predsednik drzave. Ko jim je zacel flancati,
da so z opozicijo, ki ga hoce vreci z oblasti, so mu zaceli metati
paradiznike in jajca. Jezen je odsel in se ni vec pojavil. Za en mesec
pa jim je vendarle dal stipendijo. Za ostale mesece (cez 10 jih je)
pa se vedno cakajo, ali pa tudi ne vec, saj vedo, da tako nic ne bo...
Lep ostanek avgusta. Pozdrav tebi in vsem, ki jih poznam v tvoji blizini!
-
-
P. Pepi, Nadoba, TOGO.
|