X. VSESLOVENSKo SREČANJe četrtek, 1. julij 2010,

P  R  O  G  R  A  M
X. VSESLOVENSKEGA SREČANJA četrtek, 1. julij 2010,
velika dvorana Državnega zbora RS

10:00 ZAČETEK SREČANJA ZDRAVLJICA izvedba: Beneški oktet s sopranistko Eliso Iovele POZDRAVNI NAGOVORI DR. PAVEL GANTAR, predsednik Državnega zbora RS PROF. DR. BOŠTJAN ŽEKŠ, minister brez resorja, odgovoren za področje odnosov med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter med Republiko Slovenijo in Slovenci po svetu MIRO PETEK, predsednik Komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu 10:30 Kulturni program Beneški oktet s sopranistko Eliso Iovele O, LJUDJE DOLIN besedilo: Viljem Černo, uglasbil: Igor Černo, priredil: David Klodič REZIJANSKA ljudska, priredil: Alojz Srebotnjak UVODNE RAZPRAVE VABLJENIH GOVORCEV 10:40 - 11:00 FLORJAN AUSER Slovenstvo po svetu je kot slabo fiksirana fotografija - je proces mogoče ustaviti?   11:00 - 11:20 MAG. MARTINA PIKO-RUSTIA Skupni slovenski kulturni, gospodarski in znanstveni prostor: od zamisli do realizacije   11:20 - 11:45 DR. JERNEJ ZUPANČIČ O konceptu globaliziranega slovenstva in skupni slovenski kulturni prostor v informacijski dobi   11:45 - 12:00 ODPRTJE RAZSTAVE OD IZBRISA DO PRENOVE IDENTITETE, SLOVENCI V BOSNI IN HERCEGOVINI 1530 - 2009 AVTORJA STANISLAVA KOBLARJA   mag. Vladimir Smrtnik Skupni gospodarski prostor, priložnost za obmejni prostor Rudi Pavšič Slovenija in Slovenci v sosednjih državah 20 let po osamosvojitvi Stane Kranjc O razvoju slovenske skupnosti v Kanadi dr. Janko Malle Dovolj je floskul o skupnem kulturnem prostoru Bert Pribac Stanje vmes - tavanja med kulturnimi prostori Samo Pahor Skupni slovenski kulturni, gospodarski in znanstveni prostor: realnost ali utopija? dr. Stanislav Raščan Delo Svetovnega slovenskega kongresa  pri ustvarjanju skupnega slovenskega kulturnega, gospodarskega in znanstvenega prostora Julijan Čavdek Politika kot ustvarjalec skupnega slovenskega prostora v kulturi, gospodarstvu in znanosti   Joza Habernik Skupni slovenski kulturni, gospodarski in znanstveni prostor: realnost ali utopija? Marija Ahačič Polak Kanadsko slovenski pogledi na skupni slovenski kulturni prostor mag. Lucia Lučka Klanšek Prizadevanja Fundacije Slovenia 4 You New York za povezovanje slovenskega gospodarskega prostora (prispevek bo prebral g. Ivan Kamin) Darko Bradassi Predstavitev spletnega portala Slomedia in njegova povezovalna vloga ZAKLJUČEK SREČANJA IN SPREJEM

NAGOVOR
PREDSEDNIKA DRŽAVNEGA ZBORA DR. PAVLA GANTARJA NA
X. VSESLOVENSKEM SREČANJU
Državni zbor, 1. julij 2010

Spoštovani!

Veseli me, da vas lahko ponovno pozdravim v Državnem zboru Republike Slovenije.
Tokratno Vseslovensko srečanje je jubilejno, že 10. po vrsti. Vsakoletna številna udeležba priča o pomenu, ki si ga je pridobilo v zadnjih desetih letih. Veseli me, da je preraslo v prepoznaven in dobro obiskan forum, ki spodbuja razpravo o vprašanjih, povezanih s položajem in življenjem Slovenk in Slovencev zunaj meja matične domovine, ki se čutijo z matično domovino neločljivo povezane.

Verjamem, da je bil na področju problematike Slovencev živečih zunaj meja Republike Slovenije tudi po zaslugi teh srečanj dosežen opazen napredek in da so tudi srečanja pripomogla k širšemu razumevanju izzivov, s katerimi se soočate Slovenke in Slovenci v sosednjih državah in po svetu.

Rdeča nit letošnjega srečanja je vprašanje, ali je skupni slovenski kulturni, gospodarski in znanstveni prostor resničnost ali utopija. Gre za aktualno vprašanje, ki se pojavlja v času, zaznamovanem s kulturno in etnično pluralnostjo. Ta od mednarodnih subjektov, tudi od Slovenije, zahteva sposobnost medkulturne komunikacije in tesnejšo vključenost v mednarodne kulturne, politične, znanstvene in gospodarske tokove. Hkrati pa nove, spremenjene okoliščine zahtevajo posebno občutljivost in skrb za obravnavanje tematik slovenske skupnosti, ki živi in deluje v tujini. Gre za skrb, ki ne samo, da presega, sicer izjemno pomembna prizadevanja za ohranjanje slovenske kulture, slovenskega jezika in narodne pripadnosti, temveč ponuja tudi izjemno pomembno priložnost za vse tesnejše gospodarsko in znanstveno povezovanje z rojaki v tujini. Za obstoj in uspeh vsake narodne skupnosti, tudi slovenska ni izjema, je namreč izjemno pomembno, da svojo jezikovno, kulturno in narodno identiteto dopolnjuje ter krepi z znanstveno ustvarjalnostjo in gospodarsko uspešnostjo.

Prizadevanja in delovanje v smeri oblikovanja skupnega slovenskega prostora, ki bo vključeval kulturne, politične in gospodarske vezi, so vedno dobrodošla. V svetu, kjer fizične meje med državami izginjajo, je zamisel o skupnem slovenskem kulturnem prostoru izjemno pomembna, saj ponuja zaledje za naše preživetje in tudi za preživetje značilnosti in posebnosti, ki nas ločijo od ostalih narodov. Omogoča večjo medsebojno povezanost, večje ustvarjalne možnosti in zagotavlja osnovo za lažje uveljavljanje pravic, ki narodni skupnosti pripadajo. Nenazadnje pa oblikovanje skupnega slovenskega prostora pomeni tudi redefinicijo dosedanjega, že preživetega odnosa med državo matičnega naroda in številno slovensko skupnostjo zunaj ozemlja Republike Slovenije.

Ohranjanje in negovanje slovenske identitete, jezika in kulture ter omogočanje in spodbujanje vsestranskega sodelovanja je naloga in cilj slovenske države. Ta cilj pa bo nedvomno lažje doseči, če nam bo uspelo uresničiti zamisel o skupnem slovenskem prostoru, ki bo sinergija slovenskega kulturnega, znanstvenoraziskovalnega, izobraževalnega in gospodarskega prostora. Povezovanje slovenskega prostora je na področju kulture v precejšnji meri že doseženo, dobre pa so tudi možnosti za uresničitev skupnega slovenskega znanstvenega prostora, saj obstajata interes in politična pripravljenost za njegovo vzpostavitev. Prav tako pomembno pa je tudi spodbujanje k vzpostavitvi skupnega slovenskega gospodarskega prostora, ki bo še bolj prispeval k živahnejšemu in uspešnejšemu gospodarskemu sodelovanju med Republiko Slovenijo in državami, kjer biva slovenska skupnost, ter s tem h krepitvi obstoječih in ustvarjanju novih gospodarskih tokov in medsebojnih povezav.

Spoštovani,

Slovenke in Slovenci doma, v sosednjih državah in po svetu - vsi smo del slovenskega narodnega telesa. Slovenija ostaja naša skupna matična domovina, ne glede na to, kje živimo in od kod prihajamo. Kljub globalizaciji, ki je dosegla vse pore družbenega življenja, in kljub tesnemu prepletanju različnih kultur, varovanje in ohranjanje slovenske identitete ni in ne more biti stvar preteklosti. Kakršnokoli povezovanje in sodelovanje med pripadniki slovenskega narodnega telesa je nadvse dragoceno in koristno, pa naj se udejanji v skupnem kulturnem, gospodarskem oziroma znanstvenem prostoru ali kateri koli drugi obliki sodelovanja. S tem se namreč utrjujejo in bogatijo medsebojni stiki, krepi ustvarjalni potencial skupnosti, predvsem pa se na podlagi dobrega sodelovanja ponuja dodatna priložnost za razvoj slovenske identitete in preživetje slovenske skupnosti v družbi večjih in močnejših.

Hvala za pozornost in veliko uspeha pri vašem delu.

Miro Petek
Govor, Vseslovensko srečanje, 1. julij  2010

Spoštovani predsednik državnega zbora dr. Pavel Gantar, spoštovani minister dr. Boštjan Žekš,  rojakinje in rojaki, cenjeni gostje.

Letos se v tej obliki že desetič  srečujemo v slovenskem parlamentu. Spet smo se zbrali na Vseslovenskem srečanju, to je srečanju Slovencev, ki živimo v matični državi in srečanju vseh vas, ki živite tik za mejo ali kje daleč po svetu. Obletnice so priložnost za obračun s preteklostjo in pogled v prihodnost. Okroglih deset let Vseslovenskih srečanj prav tako ponuja razmislek o teh srečanjih, o namenu in vsebini, predvsem pa o dosežkih, uspehih, pa tudi izgubljenih priložnostih ali razočaranjih. Seveda ne gre zgolj za srečanja kot taka, predvsem gre za namen, sporočilo in vsebino, ki jo ta srečanja nosijo. 

Veliko je dokazov, da je bila ideja o srečanjih Slovencev iz vsega sveta v slovenskem hramu demokracije dobra zamisel. Ta srečanja so postala nepogrešljiva, naši rojaki si jih vselej z velikimi črkami zapišejo v svoj koledar.  Brez njih si danes ni več mogoče predstavljati sicer razvejanih odnosov med Slovenijo in Slovenci, ki živijo zunaj meja Republike Slovenije. Temu ob rob je treba dodati, da je bilo vsako vodstvo državnega zbora tem srečanjem  vselej naklonjeno.

Deset let resda še ne pomeni polnoletnosti. Toda v teh desetih letih sta se svet in Slovenija razvijala s hitrostjo svetlobe. Slovenija je pred dvajsetimi leti stopila na pot suverene in samostojne države, zadnje desetletje pa je naša država tej enkratni odločitvi nanizala še precej dodane vrednosti: postali smo del evroatlantskih povezav, del evropske monetarne unije in schengenskega območja, predsedovali smo Evropski uniji, postali smo del prestižnega  gospodarskega kluba, ki se povezuje v OECD. V veliki meri smo nadomestili zaostanek za razvitim svetom, predvsem na ekonomskem področju, počasi pa lovimo razvite zahodne demokracije tudi na področju delovanja demokratičnih institucij. 

Toda ozrimo se na to desetletje še drugače in se vprašajmo, kaj pa se je v tem času spremenilo na področju varovanja in zagotavljanja pravic slovenske manjšine. Videli bomo, da ta napredek ni bil tako silovit in navdušujoč. Ob prebiranju vseh prispevkov, ki so bili prebrani ali izgovorjeni v tej stavbi v teh letih, lahko ugotavljamo, da se nekateri problemi ponavljajo iz leta v leto in da je na tem področju včasih težko narediti že majhen korak. Kljub vsemu pa je zaznati spremembe na boljše. Vsaj kar ste tiče Slovenije. V tem času smo dobili krovni zakon, ki postavlja okvire odnosov Slovenije s Slovenci, ki so zaradi najrazličnejših razlogov ostali zunaj meja. Kljub finančni krizi se proračunska sredstva ne zmanjšujejo. Zanimanje za Slovence zunaj naših meja se na politični ravni in v civilni družbi povečuje. Ne tako, kot bi si želeli, pa vendarle.

Svet se spreminja in Slovenija z njim. Na področju odnosov s Slovenci zunaj meja Slovenije si je tudi politika zadala nekaj novih ciljev. Ob že utečeni podpori  društvenemu in kulturnemu dogajanju v zamejstvu in med Slovenci po svetu bo Slovenija v prihodnje namenila več dolžne pozornosti sodelovanju s Slovenci po svetu na področju gospodarstva in znanosti, posebno pozornost pa si zaslužijo tudi mladi. Slovenija ima na tem področju velike interese. Po nekaterih ocenah, ki so precej realne,  deluje na tujem okoli 10 odstotkov slovenskih raziskovalcev. Ob predpostavki, da imamo v Sloveniji 12 tisoč raziskovalcev, je številka 1200 resnično velika.  Obstaja še ena ocena, to je,  da je na tujem okoli 600 slovenskih doktorjev znanosti. Dalje, znani so natančni podatki za obdobje od leta 1995 do leta 2004, da se je na tuje preselilo 73 raziskovalcev iz skupno 30 slovenskih organizacij, kar je pomenilo 2,4 odstotka raziskovalcev v teh organizacijah. Torej se trend bega možganov še nadaljuje in veliko Slovencev na tujem tudi ostane. To so nove oblike migracije in migrantov, s katerimi mora Slovenija navezati stike. Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu si zasluži priznanje, saj se je lotil mreženja in iskanja stikov z znanstveniki in drugimi vrhunskimi strokovnjaki slovenskega rodu. Po svetu namreč že nastajajo prava združenja, ki povezujejo vrhunsko slovensko inteligenco na tujem, v zamejstvu in po svetu že deluje več kot 20 poslovnih klubov.  

In sodelovanje z mladimi Slovenci po svetu? Interesi mladih in starih so različni, tudi po organizacijski plati mladi stopajo izven ustaljenih društvenih okvirov. Zato nas vse skupaj na tem področju gotovo čaka veliko dela, tehtnega razmisleka, kako  med potomci slovenskih zdomcev in izseljencev, seveda tudi med mladimi zamejci, ohraniti in spodbuditi zanimanje za slovenski jezik in kulturo, za Slovenijo kot tako.   

Spoštovani!

Danes ste na mizo dobili tudi zbornik ob jubileju z naslovom Prvih deset let. V tem zborniku je le majhen del izbranih in zbranih prispevkov, ki smo jih lahko slišali na teh srečanjih. Zelo  veliko je takih, ki bi si prav tako zaslužili natis, vendar so, kot vselej, pri takšnem projektu žal mnoge omejitve. Izrečenih in zapisanih je bilo veliko imenitnih misli, veliko napotkov, kritičnih refleksij. V parlamentu so spregovorili Slovenci iz sosednjih držav in sveta, na katere je lahko ponosen ves slovenski rod.  Poslušali smo mnoge intelektualne in moralne veličine slovenskega naroda. Vse, kar se je v teh letih dogajalo in kar je bilo povedanega na teh srečanjih, je mogoče prebrati tudi na spletni strani našega parlamenta. S tem izborom smo ujeli le bežen vtis in hkrati oris teh dogajanj in z današnjim srečanjem ter s to knjižico, ki je pred vami, zaokrožujemo prvih deset let naših srečevanj.  

V Sloveniji od časa do časa potekajo razprave o slovenskem nacionalnem interesu. Skrb za Slovence, ki živijo zunaj meja Republike Slovenije, ohranitev slovenskega jezika, slovenske kulture, ohranjanje slovenske identitete med Slovenci po svetu, je gotovo tisto, kar lahko poimenujemo slovenski nacionalni interes. In kar je v nacionalnem interesu, tam se morajo vse politične barve, ideologije in usmeritve združiti in povezati, pozabiti na politični prestiž ali stare zamere. 
Cenjene rojakinje, cenjeni rojaki,
želim vam lepe in ustvarjalne trenutke ob današnjem srečanju v parlamentu in prijetno bivanje v Sloveniji.

FLORJAN AUSER
Govor, Vseslovensko srečanje, 1. julij  2010
Slovenstvo po svetu je kot slabo fiksirana fotografija
- je proces mogoče ustaviti?

Spoštovani predsednik Državnega Zbora gospod Gantar, spoštovani minister dr. Žekš, spoštovani predsednik  Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu g. Petek, spoštovani Slovenci po svetu in zamejstvu, drage Slovenke in Slovenci doma v sončni deželi pod Alpami.

 

Nenavaden naslov prispevka so mi dejali.

Mnogi od vas ste imeli staro “boksovko”, malo premožnejši, staro lajko. Manj pa vas je črno-bele fotografije izdelovalo v domači kopalnici pri rdeči luči. Čar teh skrivnostnih trenutkov je bilo  počasno prihajanje fotografije na fotopapir. Fotografijo je bilo potem treba še fiksirati, saj če ta postopek  ni bil dobro opravljen, je slika zbledela. Naše stare fotografije, spravljene po navadi v škatli za čevlje, počasi bledijo in izginjajo, a ne le zaradi slabega fiksiranja, ampak ker jim ne namenjamo nobene nege in zaščite.

Slovenstvo po svetu je nekaj podobnega kot fotografija v nastajanju in ob tem spravljena v škatlo. Prišli smo  v tuje dežele in se počasi razvili v dobro sliko. Vključevali in vključili smo se v okolje, kamor smo prišli. Gradili smo svoje lastne domove, s prostovoljnimi deli in finančnimi prispevki gradili cerkvene objekte in društva, prirejali smo zabave in učili najprej sebe tujega in sočasno otroke slovenskega jezika.
Pripovedovali smo otrokom lepe zgodbe o domači grudi ter jim v glavo nežno položili ljubezen do domovine, od koder smo prišli. Otrokom smo omogočili najboljše šolanje v deželah, kjer smo se naselili, odrekali smo se vsemu, kar bi onemogočilo našo vizijo.
To je bilo šolanje, ki si ga sami nismo mogli zamisliti niti v sanjah, saj so nam grozote druge vojne to onemogočile.
Delali smo v tujih rudnikih, sekali sladkorni trs v nemogočih pogojih, gradili smo mogočne objekte v tujih deželah, prijeli smo za vsako delo. Vse smo storili za to našo drugo, tretjo generacijo, da se lahko danes Slovenci po svetu s ponosom ozremo nazaj na prehojeno pot in gledamo na svoje visoko izobražene potomce, ki so uspešni zdravniki, znanstveniki, uspešni politiki ali podjetniki povsod po svetu in so lahko izreden potencial za Slovenijo.

Danes se zbiramo sami. Sivih las, zgubanih obrazov prihajamo, opirajoč se na palice, v davno zgrajena društva. Bojimo se, kdaj nam bodo omejili vožnjo z avtomobilom, da v ta društva ne bomo mogli več prihajati in bo vse skupaj začelo propadati.
Mladih, ki smo jih vzgajali v svetovljane in državljane držav, kjer živimo, ni. So prezaposleni in skrbijo za svoje družine, slovenstvo jim postaja nepotrebno, saj so državljani dežele, v kateri so se rodili. Ostalo pa jim je nekaj; ostala jim je v podzavest nežno položena ljubezen do naših domačih logov. Morda ne govorijo več slovensko, vendar v podzavesti razumejo materin jezik, poznajo in gojijo slovenske navade, kot so jih naučili starši.

 Tukaj naša fotografija začne počasi bledeti. Je mogoče ustaviti ali omiliti proces s sodobno tehnologijo in hitro komunikacijo, kjer ves svet postaja mala vas?
Prepričan sem, da je mogoče to bledenje vsaj ublažiti!
Povabilo Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu pod naslovom Akcijski načrt sodelovanja s slovenskimi znanstveniki in drugimi vrhunskimi strokovnjaki v tujini je ena od novih stičnih točk. Svetovni slovenski kongres tradicionalno prireja srečanja vrhunskih strokovnjakov, Ministrstvo za zunanje zadeve je letos priredilo srečanje diplomatov in častnih konzulov na temo gospodarskega sodelovanja. To so svetle točke. Vprašanje pa je, kaj storiti s slovensko miselnostjo, ki nas, Slovence po svetu ali v sosednjih državah, meče v koš političnih zdrah v Sloveniji.
Po mojem mnenju, kar sem javno povedal že večkrat, so za neugodno javno mnenje o Slovencih zunaj meja odgovorni ne le politični akterji, ampak tudi mediji oziroma njihovi uredniki, ki o nas velikokrat poročajo negativno in z dosti gneva, češ, kaj nas bodo učili tile izseljenci, saj mi vemo vse!
Naj svoje mnenje podkrepim tudi z opažanjem, da slovenski mediji - tako je vsaj bilo v preteklih letih - o današnjem srečanju ne bodo prelili veliko črnila, saj jih mi ne zanimamo. Lani je največji slovenski dnevnik o srečanju objavil minimalno novičko na neznani strani.

 Po drugi strani pa se lahko še danes dobro spomnimo vsega tiskarskega blata, ki je bilo vrženo na nekdanjega finančnega ministra, ki po mnenju mnogih ni bil "ta prau Sloven’c" iz sosednje vasi, kljub temu da se je odrekel državljanstvu države, v kateri je bival pred prihodom v Slovenijo.

Da bi prej omenjeni predlogi povezovanja uspeli, bi Slovencem doma morala postati prioriteta, da se izobražujejo o Slovencih po svetu.
Naslov današnjega srečanja je: Skupni slovenski kulturni, gospodarski in znanstveni prostor: realnost ali utopija?. Vsekakor bo utopija, če se v glavah Slovencev ne bo nič premaknilo. Znanje, ki so ga nabirale naše glave po svetu, bo koristilo drugim, ki spoštujejo znanje in izkušnje in ne gledajo na kraj rojstva ali na potni list, kajti Slovenci po svetu in njihovi potomci so povsod poznani kot pošteni, skrbni in delovni ljudje, ki s ponosom povedo, da so iz male zelene deželice v srcu Evrope. Kaj pa Slovenci v Sloveniji?

Nekaj tisoč slovenskih izseljencev in zdomcev letno obišče Slovenijo, domovino, ki jo nosijo v srcih. Stare mame plačujejo letalske karte svojim vnukom, ker same ne morejo več potovati, da bi njihovi potomci lahko obiskali deželo, od koder so same prišle. Ti Slovenci ne prihajajo le na enodnevne izlete. Redko stanujemo pri svojih domačih, največkrat smo nastanjeni v hotelih, ob obisku Slovenije pa ogledujemo in ocenjujemo razvoj, iščemo in se sprašujemo, "kje so tiste stezice", o katerih so nam pripovedovali doma. A jih ni več.
Smo turisti v pravem pomenu besede!
Slovenija je moderna, sodobno razvita dežela, v katero razvoj prihaja z nezmanjšano hitrostjo. Po tehnološki razvitosti se lahko primerja z najboljšimi državami sveta. Vendar se mi na tem mestu postavlja vprašanje: kaj je storila Slovenija za vse te svoje ambasadorje Slovenije, ki samoiniciativno in z veliko mero navdušenja v svet prenašajo slike in vtise o Sloveniji ter jih delijo ne le s svojimi domačimi v deželi, kjer bivajo, ampak tudi s sosedi in znanci, ki bodo morda prav zaradi njihovega pričevanja kmalu obiskali našo deželo na sončni strani Alp? Odgovor je jasen: vsaj do danes, nič!

V preteklih letih sem na poti okoli sveta obiskal mnogo slovenskih društev in klubov. Promocija Slovenije je bila marsikje nikakršna, v marsikaterem društvu ali klubu so še vedno imeli izobešene plakate iz tako imenovane »Juge«. Nikjer nisem videl ali našel niti najmanjšega prospekta o novi, samostojni in moderni Sloveniji.
Zamujena priložnost, in ne edina, bi lahko dejali, še posebej s turističnega vidika, za turizem pa vemo, da v Sloveniji predstavlja okoli 12 – 14 % domačega bruto proizvoda.
Ne smemo pozabiti niti dejstva, da je ne glede na visoko komunikacijsko tehnologijo, s katero se vsi radi pohvalimo, dobra tiskovina, pa naj bo to plakat, brošura ali pa zloženka, še vedno zlata vredna promocija. Vsak jo lahko prebere in pogleda, od stare mame, ki nima interneta ali niti ne ve, kaj je, do njenega visoko izobraženega potomca.

Res je, da je Slovencem zunaj Republike Slovenije namenjena posebna revija, a menim, da bi z dodano profesionalno vrednostjo ustvarjalcev iz Slovenije zagotovo lahko odigrala pomembno vlogo pri omenjenih potrebah in ne, da je namenjena ne vem kateri generaciji.
Če bi združili sredstva, bi lahko postala promocijska revija vseh Slovenij, na katero bi bili lahko ponosni. To bi bila revija, ki bi jo prebirali tako doma v Sloveniji kot v tujini in bi bili nanjo ponosni; torej bi bila revija, ki bi opravila več nalog hkrati. Za primer lahko dam odlično promocijsko informativno revijo SINFO, ki jo verjetno malokdo pozna. 
Predlagam, da se združijo sredstva Urada, UKOMA , STO in gospodarstva, saj na koncu koncev kupujemo tudi v tujini slovenske izdelke, s tem pa bi lahko pospešili tudi izvoz.

Menim, da bo združevanje skupnega slovenskega prostora - od kulture do gospodarstva in znanosti - uspešno, če se bodo vsi akterji v Sloveniji združili in nastopili skupno, v eni strategiji in z realno vizijo; ne pa da vsak deluje zase.
V tem primeru bi se sredstva porazgubila, še preden bi ideja začela delovati. Zavedati se moramo, da je časa malo, saj bo v naslednjih letih med Slovenci po svetu neizprosen zakon življenja in smrti odigral glavno vlogo.
Mnogi pomembni akterji in staroste slovenstva bodo odšli. Slovenija pa je v preteklih letih, kljub vsem naporom, storila premalo, da bi ohranili stike z mladimi. Težko jih bo vrniti ali ohraniti.

Naj pojasnim mojo trditev na podlagi kratkega očrta skupnosti, iz katere prihajam. Slovenska skupnost v Avstraliji se je začela razvijati v poznih 40. letih, po drugi svetovni vojni. S prostovoljnim delom se je gradilo približno dvajset objektov, kjer so delovali in še delujejo Slovenci.
Imeli smo zlato dobo Slovenstva z glasbo, petjem, plesom, šolami, lektoratom. Imeli smo vse.
Sedaj pa je težko najti dijaka v šolskih klopeh, ki bi tekoče govoril slovensko... Res je, da se v verskih središčih, nesebično, trudijo ohranjati slovenstvo, slovenski jezik in šege. To je pomembno, kajti to niso samo centri kulture za starejšo, ampak tudi za mlajšo generacijo. Pri vsem tem bi se lahko vprašali, kje je bila in je država, ki govori o ohranjanju jezika. Je vse ostalo le na bremenih frančiškanskih bratov, ki večkrat opravljajo obrede v slovenskem jeziku na pokopališčih kot ob krstu?
Kje smo zgrešili, kje so napake, ki so bile storjene, da je asimilacija premočna kljub trdni volji posameznikov po ohranitvi? Mar je delitev državnih sredstev za ohranjanje slovenstva, ki jih namenja država in smo zanje izredno hvaležni, v razmerju 1:9 v korist zamejstva nepravilna? Smo vodili vse te hrame slovenstva nestrokovno?
Dejal bi, da je vsega po malem.

Ob tem pa kljub vsemu ne smemo pozabljati tudi na naše uspehe. V vedno bolj strokovnih in bogatih  arhivih zbiramo material o preteklosti: o naši in tudi o vaši zgodovini, dragi Slovenci, o uspehih in delu Slovencev, ki so svojo mladost preživeli v tuji deželi in vzgajali otroke v slovenskem duhu, o tistih, ki so pisali knjige, pesmi, se ukvarjali z umetnostjo...
Pa vendar kljub vsem dolgoletnem vloženem delu, zanimanjem institucij, ki se v Sloveniji ukvarjajo s slovenstvom, ter kljub zakonu o Slovencih v sosednjih državah in po svetu, ni mogoče odgovoriti, kje bodo ti arhivi, ki so zgodovina Slovenije in Slovencev, končali.
Menim, da je čas za sistemsko rešitev vprašanja arhivskega gradiva na nivoju države, saj nas je izseljencev po svetu menda kar pol milijona.

Prepričan sem, da bo ideja o združevanju Slovencev doma in zunaj meja Slovenije na gospodarskem, znanstveno ali kulturnem področju zagotovo zelo odmevna v slovenskih krogih. Vendar je veliko odvisno od pristopa in od načina uresničevanja ideje o vsestranskem združevanju, saj smo v tem hramu doslej že marsikaj razpravljali na temo slovenstva in so dobre ideje odromale v pozabo.

Kljub vsemu povedanemu pa ne želim zaključiti tega prispevka z negativno mislijo, pa čeprav bi odražala resnično stanje. Še je čas, da s skupnimi močni ustavimo izginjanje obrisov, ki so še ostali na stari obledeli fotografiji, še je čas, da ohranimo izginjanje slovenstva.
Morda vse skupaj z učinkovito in smotrno akcijo lahko tudi obnovimo. Slovenci po svetu smo pripravljeni enakopravno sodelovati.
Je pripravljena Slovenija in Slovenci?

Skoraj vsako pismo ima tudi post scriptum, tudi moje sporočilo ga ima.

V preteklem mesecu sem se sestal s predstavniki vlade, Urada  za Slovence po svetu in zamejstvu, predstavniki ZRC in Inštituta za izseljenstvo pri  SAZU, ter Arhiva Slovenije glede digitalnega arhiviranja naše, vaše slovenske zgodovine.  
Po skoraj desetletnem zatišju od mojega prvega predloga o digitalnem arhiviranju, bomo, vsaj upam, prišli do skupne točke in program arhiviranja tudi pričeli izvajati.
Ni problem le v financah temveč tudi o uskladitvi standardov, ki jih stroka zahteva, kjub zakonski obvezi Republike Slovenije do naših, vaših arhivov. Upam na uspešen razplet dogovorov, saj slovenska zgodovina ni le iskanje Rimljanov z žličkami v razkopani Ljubljani, ampak tudi Slovenci po svetu ali izven meja Slovenije.

Včeraj smo se sestali pri dr. Žekšu, hvala za sprejem g. Minister, predstavniki Slovenske turistične organizacije in turistični delavci Slovenije z delovnim predlogom pod naslovom Welcome Home v letu 2011, ki je obenem tudi 20 letnica Slovenije.
Pobuda, ki lahko mnogo pripomore slovenskemu turizmu, nas Slovence pa poveže v dejansko eno Slovenijo.
V vsakem društvu ali domu, kjerkoli po svetu se najde slika Bleda, predlagam, da ga za naslednje leto proglasimo za metropolo vseh Slovenij in si podamo roke, Slovenci izven meja in Slovenci doma na skupni prireditvi, prireditvah v prihodnjem letu.

Dovolite mi, da za konec pozdravim iz tega slovenskega hrama demokracije avstralske Slovence, vse dobrovoljke in dobrovoljce, ki skrbijo in ohranjajo slovensko pesem in besedo v Avstraliji ali kjerkoli po svetu!

dr. Jernej Zupančič
O KONCEPTU GLOBALIZIRANEGA SLOVENSTVA IN SKUPNI
SLOVENSKI KULTURNI PROSTOR V INFORMACIJSKI DOBI
Govor  X. Vseslovensko srečanje 1. julija 2010.

Uvod: Kaj nam danes pomeni termin skupni slovenski kulturni prostor?

Čeprav ima sintagma skupni slovenski kulturni prostor dolgo in barvito zgodovino, so jo sodobniki zelo različno interpretirali. Ob tem ne gre za neustreznost ali celo konceptualno zmedo, temveč termin poudarja njeno živost in vsakokratno aktualnost ter prilagodljivost spreminjajočim se okoliščinam. Tudi danes imamo veliko razlogov, da premislimo o sedanji strukturi in pomenu tega izraza, ki predstavlja središčnico današnjega srečanja. Za začetek postavimo dve nekoliko polemični in provokativni vprašanji:
ali je slovenski kulturni prostor res prizorišče slovenske kulture v najširšem smislu;
ali gre v resnici za prostor?

V konstruktu slovenskega naroda radi poudarjamo, da smo "Slovenci zaradi svojega jezika". Ta aksiom ima svojo težo, saj je slovenski jezik ključni identifikator naše slovenskosti in prepričljiv element notranje povezanosti ter hkrati razlikovanja navzven. V odsotnosti državne organiziranosti in s tem nujno potrebne institucionalizacije narodne biti je jezik razširjal svoj pomen. Bil je ključni nosilec (široko razumljene) slovenske kulture. Zato je naslonitev nanj v zgodovinskem pogledu razumljiva, smiselna in taktično upravičena. Z oblikovanjem slovenske države, ki ima teritorialno predhodnico v parcialni državnosti ene od republik nekdanje Jugoslavije, pa so nastale nove razmere, saj je politični koncept slovenskega naroda dosegel svojo jasno teritorializacijo in se v naslednjih letih umestil na svetovni politični zemljevid. Slovenski narod tako tvorijo državotvorna nacija, teritorialno zamejene narodne manjšine v sosednjih državah in raznolika diaspora, ki so jo oblikovale selitve zaradi političnih, gospodarskih in osebnih razlogov. Ob prelomu tisočletja so sledili družbeni tokovi informatizacije na tehničnem področju, tokovi globalizacije na gospodarskem in kulturnem področju ter proces evropske integracije na političnem področju. Vsak izmed teh treh ključnih tokov je po svoje vplival tudi na konstrukt naroda v splošnem pomenu; menim pa, da so bili ti tokovi zaradi njegovih številčnih (demografskih), geografskih (prostorskih) in političnih dimenzij pomembni tudi za slovenski narod. Tako forma države danes sicer zagotavlja potrebno institucionalizacijo naroda in omogoča njegovo družbeno obnavljanje ter razvoj, vendar nikakor ni avtomatično zagotovilo obstoja in razvoja slovenskega naroda v vseh treh njegovih bistvenih dimenzijah. Zato je koncept skupnega slovenskega kulturnega prostora potreben, smiseln in upravičen tudi danes. Toda njegova sprotna realizacija mora nujno upoštevati bistvene spremembe, ki so se zgodile znotraj tega korpusa; upoštevati mora raznoliko slovenstvo in tiste, ki tvorijo njegove zunanje okoliščine.

S tem pa že lahko odgovorimo na zgornji vprašanji.
Struktura našega "slovenstva" se je močno spremenila, zato potrebujemo novo definicijo skupnega slovenskega kulturnega prostora. Imamo možnost, da izberemo med notranje mnogo bolj pluralnim "slovenstvom" ali pa da vztrajamo pri etnocentrističnem konceptu (samo)spraševanja, ali smo še (dovolj) Slovenci – pri čemer upoštevamo jezikovno-kulturna merila.
Zaradi mobilnosti, realne in virtualne, je svet bolj dosegljiv in komunikacija lažja, hitrejša in cenejša. To pa je precej spremenilo tudi geografsko zamejenost pojma "slovenski kulturni prostor"; ta je danes deprostoriziran v mnogih, a nikakor ne v vseh svojih razsežnostih. 

Iz povedanega veje prepričanje, da je potreben temeljit premislek o tem, kaj nam skupni slovenski kulturni prostor pomeni in predvsem, kako ga operativno prilagoditi, da bo v kar največji meri ustrezal razvojnim paradigmam globalno razširjenega slovenskega naroda, obenem pa omogočal široko tolerančno območje tudi vsem tistim, ki objektivno, na različne načine sodelujejo v kontekstu skupnega slovenskega kulturnega prostora, a niso eksplicitno nosilci slovenske narodne identitete in torej tudi ne pripadniki slovenskega naroda. To pa niti najmanj ne zmanjšuje pomena slovenskega jezika in kulture, temveč nasprotno: postavlja ju na vrh piramide in v središče sintagme slovenskega kulturnega prostora. Morda pa tistim, po nekaterih etnocentričnih merilih, odtujenim, asimiliranim ali iz drugih narodnih identitet prihajajočim osebam sploh omogoča priložnost vsaj delne vključitve v slovenski kulturni krog, tudi če ni več striktno slovenskojezičen.

Govorimo seveda o globaliziranem slovenstvu in slovenski kulturi, ki potrebujeta predvsem realno in stalno komunikacijsko povezavo. Potrebujemo skupni slovenski komunikacijski prostor!  

Globalne dimenzije skupnega slovenskega kulturnega prostora

Pričetek koncepta skupnega slovenskega kulturnega prostora je časovno težko določiti. A navsezadnje to niti ni tako zelo pomembno. Mnogi radi postavljajo mejnik v sredo 19. stoletja. Tedaj se je že odmaknjenega leta 1848 prvič jasno manifestiral slovenski nacionalni program kot politični projekt slovenskega naroda in prav s svojo politično noto dokazoval svojo zrelost, obenem pa tudi vseobsežnost. V tem konstruktu je bila manifestacija kulture kot najširšega splošnega konsenza o slovenski narodni biti njen poglavitni prepoznavni znak, simbol in vsebina obenem. Program Zedinjene Slovenije je pomenil neke vrste zgodovinsko ločnico med pretežno kulturno-jezikovno orientacijo, ki je prevladovala med slovenskim prebivalstvom notranjeavstrijskih dednih dežel Kranjske, Koroške, Štajerske in Primorja s Trstom ter Istro; k temu moramo prišteti še območje t. i. Slovenske krajine v okviru tedanje ogrske polovice habsburškega imperija, ter projekcijo oblikovanja narodnih institucij. Vendar so začetki zanesljivo starejši, saj so v času reformacije in protireformacije v 16. in še posebej razsvetljenstva v 18. stoletju nastali temeljni pogoji oblikovanja modernega naroda, s pismenstvom pa tudi neposredno orodje ter medij visoke kulture, medtem ko se je splošno razširjena ljudska kultura ohranjala kot izročilo in dediščina. Omenjeno leto, ki ga danes zgodovina pozna kot pomlad narodov, je bilo tudi za Slovence tistega časa velik izziv. Razmere v mnogonarodni podonavski monarhiji so po eni strani zaradi težnje po večji avtonomiji posameznih upravnopolitičnih enot silile k upravnim reformam, po drugi pa jih je nagel razvoj novih gospodarskih panog, predvsem industrije z novimi načini proizvodnje ter razvoj prometa in prometnih sredstev silil k racionalizaciji in povezovanju. Na podlagi tega so bili nacionalizmi s primarno željo po oblikovanju lastnih suverenih nacionalnih držav močnejši in so nedvomno dominirali v evropskem prostoru nato še dobro stoletje. Zlasti manjšinam in manj številčnim narodom, ki niso razpolagali ne z ekonomsko, vojaško in politično močjo, je preostalo prilagajanje bodisi z doseganjem čim bolj avtonomnega položaja v okvirih starih večnarodnih držav (težnja po federalizaciji obstoječih držav) ali pa prizadevanja za združitev sorodnih manjših narodov v nove državne skupnosti. V rajnki habsburški monarhiji so se po vojaškem in političnem zlomu ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 odločili za drugo različico narodnega in političnega razvoja z oblikovanjem dveh slovanskih večnarodnih držav: Države Srbov, Hrvatov in Slovencev (kasnejše kraljevine Jugoslavije) ter Češkoslovaške republike. Poznejši razvoj je pokazal upravičenost in smotrnost teh odločitev, obenem pa razkril tudi vrsto manjših hegemonov, ki so skušali v danih državnih okvirih realizirati predvsem svoj nacionalni projekt, seveda na račun vseh ostalih v skupni državi.
Kar zadeva slovenski narod, je bilo poslej predvsem vprašanje časa, načina, pogojev in okoliščin, v katerih bi bilo mogoče slovenski narodni program uresničiti v polni meri. Vendar je moralo preteči dobrega pol stoletja, da so se ponudile kolikor toliko solidne možnosti oblikovanja učinkovite institucionalne sheme nacionalne poldržave v jugoslovanski federaciji. Kot republika je Slovenija tedaj dobila večino nacionalnih institucij. Te so poslej sistematično skrbele za kulturno manifestacijo, varovanje in razvoj kulture na formalni ravni. Predvsem pa je v jugoslovanskem okvirih v pogojih socialistične enopartijske družbenoekonomske ureditve začela pospešeno graditi tudi gospodarsko, prostorsko in politično identiteto, ki je – ideološkim in ekonomskim oviram navkljub – v obdobju silovitih geopolitičnih pretresov na koncu osemdesetih ter v devetdesetih letih 20. stoletja, ob razpadu blokovske razdelitve sveta, propadu socialističnih ureditev in začetku oblikovanju nove svetovne ureditve, uspela oblikovati državo z vsemi zanjo pomembnimi atributi in pristojnostmi. Nedvomno je slovenski narod dosegel prav v t.i. jugoslovanskem obdobju svoje novejše zgodovine pomembno okrepitev in poenotenje, čeprav je v nekaterih ozirih (s tem mislimo na ideološki razkol, ki se je pričel že pred drugo svetovno vojno in ki ga do danes še nismo premagali) plačal zelo visoko ceno. Slovenija je v ta razvoj vstopila kot stara, uveljavljena in navznoter prepoznavna in hierarhično dograjena kultura ter kot mlada politična entiteta s skromnimi izkušnjami mednarodnopolitične komunikacije in omejenimi gospodarskimi in demografskimi potenciali. Ideja o skupnem slovenskem kulturnem prostoru zajema obdobje od petdesetih let po drugi svetovni vojni in je kljub nekaterim nihanjem, odvisnim od zunanjih in še bolj od notranjeslovenskih razmer, preživela do danes.
Percepcija skupnega slovenskega kulturnega prostora ima zelo širok razpon, saj sega od romantično–mitoloških razpoloženj (končno združeni!) do realističnih poskusov dojemanja tega prostora in družbe kot razvojnega potenciala. In vendar je prav slednje izjemnega pomena, predvsem v danih pravnih normah, v politični medsosedski komunikaciji, v iskanju skupnih  in vzajemnih interesov vseh dejavnikov na območju, opredeljenem kot slovenski kulturni prostor.

Izkušnje preteklosti so lahko izjemno koristne pri usmerjanju prihodnjega narodnega razvoja v evropski multikulturni stvarnosti. Povsem jasno je, da evropski upravni in politični okvir ne daje sam po sebi prav nobenih zagotovil slovenski avtonomnosti in razvoju njene kulture, čeprav ga načeloma visoko vrednoti. Evropski kulturni prostor je raznovrsten in bogat, zato pa je močna tudi medsebojna konkurenca. Sodobni tokovi in procesi integracije na različnih področjih (gospodarskem, političnem, infrastrukturno-komunikacijskem, kulturnem ipd.) in ravneh (državnem, širšem makroregionalnem, evropskem) lahko v jeku globalizacije ter pogojih odprte informacijske družbe vselej izpostavljajo smotrnost kulture kot središča narodne (in nacionalne) integracije. Toda obenem so povsem identična prizadevanja tudi drugih evropskih narodov ne le priložnost za iskanja novih povezav in zavezništev, temveč še posebej za poživitev avtentičnega kulturnega razvoja Slovencev ter kulture kot (še vedno) najpomembnejšega vira narodne identitete. Kultura, razumljena v najširšem pomenu besede, mora prav zaradi evropske kulturne konkurenčnosti vse bolj postajati to, kar bi že ves čas morala biti: ena od bistvenih kakovosti življenja.

Slovenski kulturni prostor obsega vsa območja relativno sklenjene, stalne in praviloma tradicionalne (avtohtone) poselitve, ne glede na to, ali slovenska skupnost tam sestavlja večino ali manjšino prebivalstva na lokalni ravni. Med človekom in njegovim bivalnim okoljem nenehno potekajo interakcije in medsebojni vplivi - oblikujeta drug drugega. Po človekovih merilih preoblikovana kulturna pokrajina je torej rezultat človekovega večgeneracijskega delovanja in zato bistven del kulturne dediščine. Vendar je težko potegniti natančno mejo skrajnih robov slovenske avtohtone poselitve. Selitve in asimilacijski procesi namreč nenehno spreminjajo sestavo prebivalstva in s tem prispevajo tudi k variiranju mejne črte. Narodna (etnična) meja je približek, ki nam pomaga določiti območje opazovanja slovenske kulturne premične in nepremične materialne ter nematerialne dediščine. Pri tem je treba upoštevati procese, ki v njem potekajo in so bistvenega pomena za razumevanje sodobnih pojavov ter okoliščine, ki dodatno pojasnjujejo razmere na posameznih ožjih in širših ozemljih. Tako omejen slovenski kulturni prostor seveda ni zgolj "slovenski", saj se v robnih predelih prekriva s teritorialno kontinuiteto sosednjih narodov in njihovih kulturnih prostorov, v notranjosti pa se srečuje s prebivalstvom, ki je rezultat starejših in novejših priselitev. Etnično mešanje je lastno vsakemu in zato tudi slovenskemu kulturnemu prostoru, ne glede na razloge selitvenih tokov in kakovost odnosov domačega in priseljenega prebivalstva. Slovenski kulturni prostor je torej notranje raznolik in z na zunaj spreminjajočimi  se mejami. Ob teh razmejevanjih je treba spomniti tudi na upravne in predvsem politične mednarodne in meddržavne meje, ki močno in trajno vplivajo na skoraj vse sestavine kulture in kulturnega življenja.

Poleg ozemlja Republike Slovenije obsega slovenski kulturni prostor tudi območja tradicionalne poselitve v sosednjih državah in območja novejše slovenske poselitve, ki se sklenjeno držijo avtohtonega ozemlja. Ta območja so posledica urbanizacije in suburbanizacije novejših selitvenih tokov Slovencev na krajše razdalje v sosednja območja. Nahajajo se v obmejnih predelih Italije (Tržaško, Goriško, Beneška Slovenija, Rezija in Kanalska dolina; novejša teritorialna kontinuiteta slovenske poselitve pa je tudi na robovih Furlanske nižine ter ob spodnji Soči), Avstrije (Južna Koroška, ki obsega Ziljsko dolino, Rož, Gure, Podjuno in Karavanke ter sega že na območje severno od Drave na južna pobočja Svinjške planine ter v osrednji del Celovške kotline s Celovcem in Beljakom ter v Labotsko dolino; južna Štajerska, ki obsega med seboj ločene predele na južnih pobočjih Golice, v Ivniku in Pesniški dolini ter v Radgonskem kotu), na Madžarskem (Porabje) ter na Hrvaškem (v Istri, pri Pasjaku in Šapjanah, v Prezidu ter Štrigovi; glavnina Slovencev na Hrvaškem pa je naseljena  v  Zagrebu, Reki, Puli, Labinu, Splitu in drugih mestih).

Tretjo dimenzijo slovenskega kulturnega prostora predstavlja diaspora. Sestavljajo jo osebe, ki so se v preteklosti izselili s slovenskega teritorija, ter tudi njihovi potomci. Mnogi med njimi so zadržali le nekatere fragmente slovenske jezikovne, kulturne oziroma narodne pripadnosti. Govorimo o Slovencih in prebivalcih slovenskega etničnega izvora ter kulturnih praks (zadeva zlasti njihove družinske člane, ki morda izhajajo iz drugih jezikovno-kulturnih okolij). Njihove možnosti sodelovanja v skupnem slovenskem prostoru se močno razlikujejo od prebivalstva v Sloveniji ter na poselitvenem prostoru slovenskih manjšin v "zamejstvu". Problematika diaspore zadeva Slovenijo in Slovence še posebej, saj se je v dobrem stoletju z današnjega državnega ozemlja za trajno izselilo na tuje več kot pol milijona ljudi. Zato štejemo Slovenijo za tipično emigracijsko deželo, Slovenci pa se uvrščamo med najbolj emigrativne evropske narode.

Prvi val množičnega izseljevanje s slovenskega poselitvenega ozemlja se je pričel sredi 19. stoletja z ekonomskimi emigranti, ki so se naseljevali v industrijsko razvite predele Evrope in v ZDA. Po prvi svetovni vojni se je izseljevanje zaradi gospodarske krize še okrepilo. Med temi je bilo več 10.000 primorskih Slovencev, ki so bežali izpod fašistične Italije ter se naselili predvsem v Kanadi, Južni Ameriki in Avstraliji. Med drugo svetovno vojno so Nemci deportirali več kot 60.000 Slovencev. Nekoliko manj obsežne nasilne preselitve so izvedli tudi Italijani in Madžari. Neposredno po koncu druge svetovne vojne se je s slovenskega ozemlja odselilo nemško prebivalstvo praktično v celoti, v petdesetih letih pa po priključitvi slovenske Istre k Sloveniji tudi večina Italijanov. Takoj po končani vojni je prek Koroške in begunskih taborišč odšlo približno 18.000 slovenskih političnih beguncev in pregnancev, ki so se izselili največ v Argentino, ZDA, Kanado in Avstralijo ter nekaj tudi po evropskih državah. Sledile so verižne migracije predvsem zaradi gospodarskih razlogov. Po ocenah je največ izseljencev in njihovih potomcev (prebivalstva slovenskega etničnega izvora) v ZDA (okrog 300.000), Nemčiji (nad 50.000), Kanadi (okrog 30.000), Argentini (30.000), Avstraliji (25.000), na Hrvaškem (25.000), Srbiji (10.000), Avstriji (10.000), Italiji (10.000), Franciji (3000), na Švedskem (3000), v Braziliji (2000), razpršeni pa so tudi drugod. 

Poseben del diaspore predstavlja zdomstvo, ki ga sestavljajo pripadniki predvsem prve generacije. Tvorijo jo začasno ali tudi periodično (sezonsko) izseljenstvo, ki pa se pogosto spremeni v trajno izselitev (pridobitev državljanstva v dotlej gostujoči državi). Pojav sezonskih delavcev in zdomcev je omejen predvsem na moderno industrijsko dobo in velike premike delovne sile, ozemeljsko pa predvsem na Evropo. Leta 1991 je bilo v tujini skoraj 53.000 zdomcev, kar predstavlja 2,7 % slovenskega prebivalstva. Zadnji popis leta 2002 (prevzel je kriterije EUROSTAT) jih ne opredeljuje več. Med zdomci prevladujejo moški iz manj razvitih podeželskih območij ter praviloma z nižjimi kvalifikacijami. V zadnjem obdobju se povečuje število visokokvalificiranih kadrov – gre za tako imenovani pojav bega možganov. Največ slovenskih zdomcev je v Nemčiji, Avstriji, Švici in Italiji, nato sledita Francija in Švedska. Zdomstvo je pustilo opazne sledi v zunanjem videzu in funkciji slovenskih pokrajin. Vplivali so na pojav odseljevanja prebivalstva in opuščanja kmetijske dejavnostim na eni strani, po drugi strani pa so vplivali tudi prek izdatnih vlaganj v gradnjo hiš, z razvojem različnih obrtnih dejavnosti ter z uvedbo inovacij.

Posebej je treba opozoriti na slovensko diasporo v velemestih in njihovih metropolitanskih območjih. Ta dimenzija je pogosto prezrta predvsem v smislu realnih in potencialnih funkcij, ki jih (lahko) opravlja. Tako prepričanje verjetno izhaja iz podmene, da je izseljenstvo predvsem pot v narodno odtujitev in pozabo, da torej nujno pelje v asimilacijo preseljenih ter številčno in kakovostno redukcijo narodnega telesa. Strah pred tujostjo mesta je zato neredko pretehtal nasprotne dokaze in predvsem to, da so bile te selitve, posebej v velemestna okolja, obenem tudi priložnost za inovacije. Toda, ali mar strah in morda v nekem smislu celo beg pred tujim urbanim okoljem– izgleda, da globoko ugnezden v prepričanja mnogih — ovira smelo misel, da utegne biti posebej v novih okoliščinah globalne ekonomije, kulture in komunikacije ta okoliščina lahko tudi prednost. Kaj predstavljajo Slovenci, ki so se odselili v tuja velemesta?

Najprej je treba opomniti, da številke sploh niso zanemarljive. Tako lahko za dunajsko aglomeracijo ugotovimo, da gre za skupno okrog 4000 oseb, ki so po jezikovnih statistikah na začetku devetdesetih let izkazovale slovensko pripadnost. To sploh ni malo in je tedaj predstavljalo okrog 13% vseh Slovencev v Avstriji. Nekaj manj jih je v Gradcu — okrog 2500. Med območja s tradicionalnim doseljevanjem Slovencev sodi tudi Zagreb (po uradni statistiki jih je bilo leta 2001 še nekaj nad 600, medtem ko starejši zapisi govore o bistveno večjem številu; zanesljivo gre torej za večtisočglavo množico). Podobno je na Reki, kjer tudi zadnji popis izkazuje nad 2800 oseb v Primorsko — Goranski županiji; a večina jih živi na Reki in v bližnji okolici. Stalno jedro doseljevanja je že dolgo tudi Budimpešta, seveda predvsem za Slovence z roba panonske nižine in še posebej iz Porabja.  Po statistiki iz leta 2001 naj bi jih bilo nekaj manj kot 500, medtem ko viri za starejša obdobja navajajo številko čez 1000 oseb. Podobna jedra urbane poselitve so se oblikovala tudi v drugih evropskih državah, predvsem v Srbiji (Beograd,) Italiji (Milano, Rim), Parizu, Londonu, pa tudi nekaterih manjših, a zelo pomembnih in vplivnih okoljih (na primer v Ženevi). V sedanjem času je treba posebej izpostaviti zlasti Bruselj, prestolnico Evropske unije. Zelo zanimiva, čeprav maloštevilna (okrog 500) je tudi slovenska diaspora v stockholmski aglomeraciji, eni najinovativnejših območjih stare celine.

V čezmorskih deželah so se Slovenci doseljevali predvsem v mestna okolja. Tako je v ZDA zaradi doseljevanja kot največja naselbina slovel Cleveland, opazne koncentracije pa so bile tudi v nekaterih drugih okoljih: Chicagu in okolici (Joliet, Gary), San Franciscu, Pueblu in drugih krajih. Toda zaradi pomena mest je treba omeniti vsaj še dva: Washington DC in New York, nesporno svetovno metropolo. Nič manj ni pomembna aglomeracija Toronta, kjer je slovenska navzočnost mnogo mlajša in zato tudi po jezikovno-kulturnih značilnostih še razmeroma vitalna. V Južni Ameriki je zanesljivo na prvem mestu Buenos Aires, ne le zaradi številne, dobro organizirane in tudi zavedne slovenske skupnosti, temveč tudi zaradi pomena mesta samega. Na južnoavstralskih obalah sta to predvsem Melbourne in Sydney, kjer so slovenske kolonije manjše (nekaj sto) in tudi mlajše. Tako je mogoče oceniti, da število oseb slovenskega porekla, jezika, kulture in/ ali narodne pripadnosti (lahko samo del tega ali pa vse) v metropolitanskih območjih presega 50.000 oseb.

Nazadnje je treba posebej omeniti rastoči trend novega slovenskega evropskega izseljenstva, ki nastaja zaradi spodbujene mobilnosti znotraj enotnega evropskega gospodarskega prostora in je vezan na nekatere specifične skupine: študente in profesorje v okviru različnih izmenjav, zaposlene v evropskih institucijah ali pa na posebnih poslanstvih EU ter ne nazadnje vse prej kot zanemarljivo število iskalcev začasne ali stalne zaposlitve zunaj Slovenije. Upravičeno torej govorimo o begu možganov.

 

Slovenstvo kot priložnost: socialni in prostorski kapital skupnega slovenskega kulturnega prostora

Novejše raziskave manjšinskih situacij ter situacij pripadnikov diaspore kažejo na razmeroma nagle in temeljite spremembe okoliščin in pogojev življenja njihovih pripadnikov, ki so predvsem rezultat sodobnih tokov. Te okoliščine se oblikujejo, kakor je že uvodoma omenjeno, pod vplivi procesov evropske integracije (dominante: odprte meje, prost pretok, nastajajoče enotno ekonomsko in kulturno tržišče), globalizacije (dominanta: trend unifikacije široko pojmovane kulture) in informatizacije (dominanta: bistveno večje možnosti raznovrstne večmedijske komunikacije). Te okoliščine povečujejo mobilnost in komunikativnost kot ključni prvini globalne tekmovalnosti.  Toda po drugi strani so manjšine soočene s starimi problemi zagotavljanja pravnopolitičnega koncepta varstva manjšin, ki se od države do države in celo znotraj njih bistveno razlikuje, predvsem pa so izvedbene politike pogosto pogojene s starimi predsodki in ideologijami. Zaradi imigracijskega pritiska na Evropo se je le-ta etnično in kulturno  pestrí. V nekaterih okoljih zato že nastajajo pričakovanja, da bodo tudi "nove" manjšine dobile nekatere prvine manjšinskega varstva, sicer značilnega za "stare" (klasične, zgodovinske, avtohtone) manjšine. Po drugi strani pa so prav znotraj procesov evropskega združevanja manjšine pokazale nekatere ključne prednosti. Poznavanje več jezikov, kultur, navad, tradicij ter posedovanje socialnih vezi (socialne mreže) so uspešni spodbujevalci čezmejnega sodelovanja in nosilci različnih aktivnosti. Tako je pojem "socialnega" (tudi humanega) kapitala manjšin nedvomen in že uveljavljen. Indikatorji le-tega so: znanje, sposobnosti, čezmejna komunikativnost, organiziranost in institucionaliziranost manjšinskih skupnosti.
Toda veliko manj vemo o pogojih, pod katerimi manjšine lahko svoj socialni kapital sploh izkažejo ter kakšne povratne učinke ima to na manjšine (na njihovo organiziranost, socializacijo in identiteto). Koncepti varstva manjšin pa se skoraj niso spremenili; ostali so zvesti starim normativnim izhodiščem. Ta statični pristop očitno ustreza tako manjšinskim elitam kakor tudi državnim politikam, čeprav bi glede na bistveno spremenjene pogoje in povečano mobilnost pričakovali drugačno organizacijsko platformo manjšin in tudi zaščito.

Drugi ključni pojem pa je t. i. prostorski kapital. Manjšine praviloma naseljujejo strateško pomemben obmejni (robni) prostor, ki pa je po socialnoekonomski strukturi periferen, tam prisotne skupnosti pa se marginalizirajo. Relevantne raziskave o prostorskem kapitalu  izrecno ne govore, kar gre pripisati razumevanju pojma  manjšinstva in tudi etničnosti, ki se vse bolj razumeta kot individualni in ne kot kolektivni kategoriji. Toda v praksi so obstoječi koncepti zaščite vendarle normativno naravnani na omejeno ozemlje in skupnost: to seveda posredno govori o kolektiviteti in teritorialiteti etničnih pojavov. Pojem prostorskega kapitala se nanaša na območja (lokacije) stalnega bivanja, funkcionalni prostor ter simbolni prostor. Gre torej za območja, ki so jih v preteklosti oblikovale generacije pripadnikov manjšin, zato jih današnji pripadniki tudi dobro poznajo, posedujejo, upravljajo in branijo. Kot "kapital" je tako območje opredeljeno tedaj, ko ga začnejo vrednotiti (je dobrina)  in mu dajo neko funkcijo in vrednost; je torej kapital. Ugotavljanje prostorskega kapitala je torej mogoče prek ugotovitve funkcij, ki jih tak prostor sploh ima, ter z opredelitvijo stopnje obvladljivosti tega prostora s strani manjšin. S tem postane manjšina, in tudi diaspora, pomemben dejavnik v prostoru poselitve in povsod tam, kjer opravlja različne funkcije. Tam namreč dobro poznajo prostor, družbo, ljudi, obvladajo jezik in kulturo ter imajo uveljavljeno socialno mrežo prek organizacij in institucij.

Prav skupni slovenski kulturni prostor je odličen primer manifestacije nekaterih možnosti, ki jih kot socialni in prostorski kapital nosijo s seboj pripadniki manjšin in diaspore.  Tako so se Slovenci na Goriškem in Tržaškem odlično uveljavili v različnih čezmejnih aktivnostih od kmetijstva in trgovine do danes predvsem raznovrstnega projektnega sodelovanja. Slovenci na avstrijskem Koroškem, v enaki meri tudi oni na Dunaju in v Gradcu, so dali viden prispevek k živahni poslovni izmenjavi med Avstrijo in Slovenijo. Slovenci po svetu in tudi vsi tisti "Slovenci", ki jim slovenščina niti simbolni jezik ni več, a so v obdobju osamosvajanja in mednarodnega uveljavljanja Slovenije veliko naredili za njeno promocijo. A to so storili lahko le zato, ker so v svojih dobro poznanih domovinah (!?) in družbah lahko uveljavili marsikaj, kar je bilo videti iz Slovenije povsem nemogoče. 
Tako so po svetu razpršeni in v globalnih dimenzijah velemestnega življenja prav mnogi anonimni, po naših kriterijih že zdavnaj asimilirani in torej odpisani "bivši" Slovenci – dejansko vitalen in (če seveda hočemo) zelo kooperativen in uporaben del tistega, kar smemo z nekaj smelosti imenovati skupni slovenski kulturni prostor. Ne druži ga le slovenska kultura z jezikom v svojem osredju, temveč interes in zavest pripadnosti, ohranja pa raznovrstna in večjezična komunikacija. Zato je neprimerno gledati na diasporo in na manjšinstvo kot na izgubljeni del slovenstva.  

Sklep: strateški okvir globalne slovenske vzajemnosti

Jasno spoznanje, da je skupni slovenski kulturni prostor raznolik, raznojezičen, dejansko torej raznokulturen, ter da je v tem procesu globalnega raztekanja izgubil glavnino svoje klasične prostorskosti (površneži bi brž rekli, da to ni več niti skupni, niti slovenski, niti kulturni niti prostor!!), pridobiva pa nove razsežnosti in s tem tudi nove funkcije. A sedaj smo že tudi pri ugotovitvi, da bomo morali v dogledno kratkem času redefinirati naše slovenstvo, predvsem pa ga operacionalizirati tako, da bo lahko ob zmanjševanju vloge države zadržalo svojo povezovalno vlogo in uporabljalo pri tem očitne prednosti. Komunikacijo bo treba okrepiti in pričeti namesto jadikovanja o nesrečni asimilaciji (ki ostaja trajna težava vseh manjšin in diaspore) ter visokih stroških dela in različnih programskih spodbud, ugotavljati, kakšen socialni in prostorski kapital predstavljajo (nosijo) pripadniki manjšin in diaspore.

Čeprav naj ostane pozornost Slovenije do raznolikega "slovenstva" ena od prvin nacionalne politike, pa bo verjetno treba zamenjati razmeroma tog "zaščitniški" model z dinamičnim, usmerjenim k spodbujanju različnih oblik sodelovanja, s katerim se povečuje komunikativnost in povezanost. To ima vsaj dve prednosti: v večji meri mobilizira nosilce idej in aktivnosti in s tem povečuje tudi gospodarsko vrednost tega početja, po drugi strani pa bo to povečalo rabo slovenskega jezika pa tudi sprožalo večje povpraševanje po njem. Zato je pomembno, da tudi slovenska zavest in samozavest temeljita na jeziku, še zlasti pa na zavesti in občutku pripadnosti. Tega pa ustvarja in obnavlja predvsem komunikacija. Zavedati se je treba, da smo v združeni Evropi sicer res dosegli velik statusni premik tudi v smislu normativnega priznavanja naše identitete, vendar smo v tem gospodarsko-kulturnem in tudi političnem kontekstu izpostavljeni tudi tekmovalnosti, pa celo nekaterim starim (žal še obstoječim) zavojevalskim ideologijam v srednjeevropskem sosedstvu. Da o globalizaciji niti ne govorimo. Svojo kulturno (in torej narodno) moč ter vitalnost pa bomo nujno morali graditi na sinergiji vsega tistega socialnega in prostorskega kapitala, ki ga – z različnimi kriteriji – opredeljujemo kot "skupni slovenski kulturni prostor". Ta ni dolžnost Slovenije kot države matičnega naroda, temveč njena poslovna, kulturna in politična priložnost in ima navsezadnje preživetveni značaj. Preprosto se nam splača razvijati komunikacijo znotraj raznolikega globaliziranega slovenstva.

 

mag. Martina Piko-Rustia
SKUPNI SLOVENSKI KULTURNI, GOSPODARSKI IN ZNANSTVENI PROSTOR:
OD ZAMISLI DO REALIZACIJE
govor na X. Vseslovenskem srečanju 1. julija 2010.

Tema X. Vseslovenskega srečanja je vprašanje: Skupni slovenski kulturni, gospodarski in znanstveni prostor: realnost ali utopija? Če bi želeli na hitro odgovoriti na vprašanje, bi lahko ugotovili, da je skupni slovenski kulturni, gospodarski in znanstveni prostor predvsem ideja, zamisel, o kateri je treba  razmišljati, o njej razpravljati, jo razvijati in graditi. 
V svojem prispevku se bom osredotočila na prizadevanja za oblikovanje skupnega slovenskega znanstvenega prostora, ki ga bistveno sooblikujejo zamejske raziskovalne ustanove. Leta 2006 je na povabilo Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju potekalo prvo srečanje znanstvenih ustanov, ki delujejo v zamejstvu. S tem prvim srečanjem, ki ga je podprl tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu oziroma takratni državni sekretar Zorko Pelikan, je bil storjen prvi korak za nadaljnja redna srečanja, ki so potekala v Celovcu v organizaciji Slovenskega znanstvenega inštituta in inštituta Urban Jarnik, v Špetru na Inštitutu za slovensko kulturo in v organizaciji Slovenskega raziskovalnega inštituta iz Trsta ter v Ljubljani na Inštitutu za narodnostna vprašanja. Srečanja, ki jih podpira tudi Univerza na Primorskem (Znanstvenoraziskovalno središče), so omogočila kritičen pregled znanstvenoraziskovalne dejavnosti v zamejstvu, ki se razvija v izrednih pogojih dvojezičnih območij. Med skupnimi cilji vseh zamejskih raziskovalnih ustanov so – poleg prizadevanj za kvalitetno in razvito raziskovalno dejavnost – tudi prizadevanja za ohranjanje in razvijanje slovenskega jezika in kulture. Zamejske raziskovalne ustanove so torej inštituti, ki opravljajo raziskovalno dejavnost na jezikovno mešanih območjih, hkrati pa so tudi ustanove, ki prispevajo k razvoju slovenskega jezika in kulture na območjih, kjer delujejo.
Septembra 2009 sta Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu in Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo povabila v prostore Slovenske akademije znanosti in umetnosti na predstavitev zamejskih raziskovalnih inštitutov: Slovenskega raziskovalnega inštituta iz Trsta, Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik in Slovenskega znanstvenega inštituta iz Celovca. Minister, pristojen za Slovence v zamejstvu in po svetu, dr. Boštjan Žekš je v uvodnem govoru poudaril pomen slovenskih zamejskih inštitutov, ki delujejo tudi v korist Slovenije, med izzivi za prihodnost pa je minister izpostavil počasno in stabilno rast kakovosti omenjenih inštitutov, ki naj bi jo spodbujala tudi Slovenija. Skupna značilnost zamejskih raziskovalnih ustanov je njihova majhnost po obsegu zaposlenih raziskovalcev, zato so zamejske raziskovalne ustanove pri razpisih za raziskovalne projekte težko konkurenčne. Ministrstvo za znanost in tehnologijo je leta 1998 s spremembo pravilnika o merilih za ocenjevanje kakovosti raziskovalne dejavnosti in o evidencah ter spremljanju raziskovalne dejavnosti ter s spremembo pravilnika o usposabljanju in vključevanju mladih raziskovalcev v raziskovalne, visokošolske in druge organizacije omogočilo, da se v evidenco raziskovalnih zavodov in organizacij vpiše tuja pravna oseba, ki so jo v zamejstvu ustanovili Slovenci oziroma je v njihovi večinski lasti. Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik je bil oktobra 1998  sprejet v evidenco raziskovalnih zavodov in organizacij,  kar omogoča, da inštitut kandidira na razpisih Javne agencije za raziskovalno dejavnost  Republike Slovenije. Po tem ko je bil inštitut Urban Jarnik sprejet v evidenco raziskovalnih organizacij pri Ministrstvu za znanost in tehnologijo, je v obdobju 1998–2001 samostojno izvajal triletni temeljni projekt na temo Slovstvena folklora na Koroškem. Inštitut Urban Jarnik je bil tudi povabljen, da vstopi v raziskovalne projekte slovenskih ustanov, v katerih raziskovalci določene teme obravnavajo v kontekstu širšega skupnega slovenskega kulturnega prostora. V letu 2004 je bil inštitut Urban Jarnik soizvajalec v razvojnoraziskovalnem projektu v okviru projekta CRP Konkurenčnost Slovenije 2004–2006 na temo Varovanje in inventarizacija kulturne dediščine Slovencev v zamejstvu (odgovorni nosilec projekta: dr. Jernej Zupančič). V letu 2005 pa je bila Martina Piko-Rustia kot raziskovalka vključena v projekt CRP na temo Strategija RS za oblikovanje skupnega slovenskega kulturnega prostora ter opredelitev institucionalnih in razvojnih usmeritev po vstopu v EU (odgovorni nosilec projekta: dr. Jernej Zupančič, Inštitut za narodnostna vprašanja).
Kako pomembno je vključevanje zamejskih ustanov v raziskovalne projekte v Sloveniji, bom ponazorila na primeru procesa ratifikacije Unescove Konvencije o varovanju nesnovne dediščine. Mednarodna konvencija je bila sprejeta leta 2003 in je v veljavi od leta 2006. Slovenija je omenjeno konvencijo ratificirala leta 2008, Avstrija v letu 2009. Že leta 2005 je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije ob Evropskih dnevih kulturne dediščine izdal knjigo Nesnovna kulturna dediščina s prispevki o nesnovni dediščini v Sloveniji. Napisali so jo priznani etnologi, v knjigi pa so tudi prispevki o nesnovni dediščini v zamejstvu. Od leta 2005 dalje je bila nesnovna dediščina temeljno raziskovalno področje v različnih raziskovalnih projektih. V obdobju 2005–2008 je bila Martina Piko-Rustia kot raziskovalka  vključena v aplikativni raziskovalni projekt na temo Informatizacija neoprijemljive dediščine za etnologijo in folkloristiko (nosilec projekta: ZRC SAZU), v obdobju 2006–2008 pa v ciljnoraziskovalni projekt na temo Register nesnovne dediščine (nosilec projekta: ZRC SAZU). Cilj projekta CRP na temo Register nesnovne dediščine je bila priprava smernic za slovenski državni register nesnovne dediščine. Slovenija je konec leta 2007 sprejela Zakon o ratifikaciji Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine, uradno pa je deponirala listino o ratifikaciji 18. 9. 2008, veljati je začela 18. 12. 2008. S tem se je Slovenija zavezala, da bo ukrenila vse potrebno za varovanje nesnovne kulturne dediščine na svojem ozemlju. Državni registri nesnovne dediščine so vezani na državne teritorije, v slovenskem registru bo zato upoštevana tudi nesnovna dediščina madžarske in italijanske manjšine.
V projektu CRP na temo Register nesnovne dediščine pa so sodelujoči raziskovalci upoštevali tudi nesnovno dediščino Slovencev, ki živijo zunaj meja Republike Slovenije v Italiji, v Avstriji, na Madžarskem in na Hrvaškem, in sicer kot sestavni del širšega skupnega slovenskega kulturnega prostora. Vendar te dediščine v slovenski državni register, katerega skrbnik je Ministrstvo za kulturo, ne bo mogoče vpisati. Leta 2008 je slovenski parlament sprejel Zakon o varovanju kulturne dediščine, v katerem je nesnovna dediščina (živa dediščina) obravnavana enakopravno ob nepremični in premični kulturni dediščini. Zakon predvideva tudi posebno telo – koordinatorja za varovanje žive kulturne dediščine, naloga pa je bila za leta 2008, 2009 in 2010 dodeljena Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU. V sklopu aktivnosti, ki potekajo za varstvo žive kulturne dediščine v Sloveniji je na pobudo koordinatorja za varovanje žive dediščine dr. Naška Križnarja nastala domača stran z naslovom Živa kulturna dediščina v Sloveniji (www.zkds.si), na kateri poleg osnovnih informacij o konvenciji in o državnem registru žive dediščine ter o možnostih prijav za vpis v register najdemo tudi Katalog žive dediščine. V Katalogu so zbrani predlogi za vpis v državni register, hkrati pa bo Katalog nudil tudi pregled ohranjene žive dediščine v Sloveniji in tudi v zamejstvu. Tako bo nesnovna kulturna dediščina Slovencev v zamejstvu imela svoje mesto na uradni domači strani Koordinatorja žive kulture, kar bo bistveno prispevalo k njeni prepoznavnosti. Prizadevanja za uresničitev Unescove konvencije o varovanju nesnovne dediščine v slovenskem prostoru torej vodi tudi misel o skupnem slovenskem kulturnem prostoru.
Ker je Unescova konvencija vezana na državne teritorije, bo nesnovna dediščina Slovencev, ki živijo zunaj meja Republike Slovenije, upoštevana v državnih registrih držav, v katerih slovenske manjšine živijo. Avstrija je 9. julija 2009 ratificirala konvencijo o varovanju nesnovne dediščine in se s tem zavezala, da bo pripravila nacionalni register nesnovne dediščine v Avstriji. Kmalu po ratifikaciji konvencije je Nacionalna agencija za nesnovno dediščino v Avstriji, ki deluje znotraj avstrijske sekcije Unesca, objavila razpis, v katerem je pozivala skupnosti, skupine in posameznike, ki ohranjajo živo dediščino, da se prijavijo za vpis v nacionalni seznam. Prošnjo za vpis v avstrijski seznam nesnovne dediščine so avstrijski nacionalni agenciji za nesnovno dediščino posredovala tudi slovenska društva in posamezniki, ki se na Koroškem trudijo za ohranitev slovenskih ledinskih in hišnih imen. Kot zastopniki raznih iniciativ so prošnjo podpisali Vinko Wieser in Jozi Pack iz Kotmare vasi, Milka Olip iz Sel in dr. Karl Hren iz Žitare vasi, vključena pa so bila društva: SPD Gorjanci, KPD Planina, Interesna skupnost selskih kmetov, Kulturno društvo Šmarjeta-Apače, SPD Bilka, SPD Trta in SPD Rož. Avstrijska komisija, ki so jo sestavljali zastopniki ministrstev, zastopniki zveznih dežel in strokovnjaki za področje nesnovne dediščine, je prošnji ugodila ter slovenska ledinska in hišna imena sprejela v avstrijski seznam nesnovne dediščine. Razglasitev in predstavitev prve avstrijske liste, v katero je bilo sprejeto 18 elementov, je bila 11. marca 2010 na Dunaju, podelitev priznanj pa 20. aprila 2010 v Salzburgu. Vpisani elementi so predstavljeni na domači strani nacionalne agencije za nesnovno dediščino v Avstriji (http://nationalagentur.unesco.at).

Ker je Avstrija letos prvič predstavila tradicije na področju nesnovne dediščine, ki jih želi ohraniti s posebno Unescovo konvencijo, je bilo zanimanje medijev temu primerno veliko. O slovenskih ledinskih in hišnih imenih kot pomembni kulturni dediščini so poročali na avstrijski in slovenski televiziji, na vseavstrijskih, koroških in slovenskih radijskih postajah, v avstrijskem in slovenskem časopisju in – kar je najbolj razveseljivo – v uveljavljenih koroških dnevnikih. Slovenska imena na Koroškem so s strani uradnih mest mnogokrat zapostavljali, tajili in pačili, zato je tembolj razveseljivo, da je organizacija Unesco opozorila na ta imena kot kulturno dediščino, ki je ohranjena in živa pri uradno priznani manjšini v Avstriji. Največji dosežek pri vpisu slovenskih ledinskih in hišnih imen v avstrijski seznam nesnovne dediščine pa je gotovo široko pozitivno medijsko poročanje, kar bo neposredno pripomoglo k novemu dojemanju ohranjenih slovenskih imen na Koroškem, ki predstavljajo izjemno kulturno bogastvo, na katerega je Koroška lahko ponosna. Unescova konvencija v svojo varstvo jemlje le tisto nesnovno kulturno dediščino, ki je skladna z obstoječimi mednarodnimi instrumenti za človekove pravice, z zahtevami o medsebojnem spoštovanju med skupnostmi, skupinami in posamezniki in s trajnostnim razvojem. Prošnja za vpis v seznam nesnovne dediščine je zato sledila merilom Unescove konvencije, prosilci pa so morali poleg osnovnega opisa izvajanja ali ohranjanja tradicij v preteklosti (vsaj za tri generacije nazaj) in v sedanjem času, predstaviti tudi spremembe in rizične dejavnike, ki ogrožajo tradicije ali izročila ter načrtovane ukrepe za ohranjanje oziroma za kreativno ali inovativno posredovanje predstavljenih tradicij in izročil mlajšim generacijam. Projekt dokumentacije slovenskih ledinskih in hišnih imen na Koroškem je bil deležen posebne pohvale, saj so društveniki verodostojno pokazali, da slovenska imena ne ohranjajo le za arhive, temveč jih skušajo ohraniti v živi rabi v najširšem krogu ljudi. Osnovna podlaga za prošnjo slovenskih društvenikov so namreč bile obsežne dokumentacije hišnih in ledinskih imen ter objava karte v občini Kotmara vas, ki jo je leta 2008 izdalo društvo Gorjanci na podlagi zapisov Jozija Packa (www.gorjanci.at), objava karte za trženje kmečkih izdelkov z zapisanimi hišnimi in ledinskimi imeni iz Sel, ki je leta 2007 nastala v sodelovanju Interesne skupnosti selskih kmetov in inštituta Urban Jarnik (www.kosuta.at/projekt) in druge obsežne dokumentacije slovenskih toponimov pri posameznih društvih, ki z velikim prizadevanjem pripravljajo karte v svojih občinah. Unescovo priznanje je na Koroškem zbudilo še širše zanimanje za to kulturno dediščino. Vzornemu delu omenjenih prizadevnih slovenskih društev in posameznih zbiralcev bodo zato sledila druga društva in posamezniki. Priznanje pa nudi tudi nove možnosti za uveljavljanje slovenskih imen v javnem življenju predvsem na občinski ravni, kjer bodo slovenski društveniki in občinski odborniki opozarjali na to slovensko krajevno kulturno bogastvo, ki ga uradno priznava in "ščiti" avstrijska sekcija organizacije Unesco.
Na primeru ratifikacije Unescove konvencije v Sloveniji in Avstriji vidimo, da morajo zamejske raziskovalne ustanove, ki delujejo na sečiščih dveh raziskovalnih območij, slediti razvoju raziskovalne dejavnosti v državah, kjer živijo, in razvoju raziskovalne dejavnosti v Sloveniji, ki jih podpira pri njihovih prizadevanjih za raziskovalno dejavnost v slovenskem jeziku, za raziskave slovenske zgodovine, za raziskave slovenskega jezika in kulture na jezikovno mešanih območjih, za raziskave slovenskega kulturnega izročila ipd. Sodelovanje zamejskih raziskovalnih ustanov z raziskovalnimi ustanovami v Sloveniji poteka na najrazličnejših ravneh, pri čemer so zlasti pomembni osebni stiki med raziskovalci v zamejstvu in raziskovalci v Sloveniji. Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik v svojo dejavnost vključuje tudi študentke in študente etnologije in kulturne antropologije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Študentje pri inštitutu opravljajo obvezne študijske prakse, hkrati pa spoznavajo tudi zamejsko stvarnost. Formalizirano sodelovanje med zamejskimi raziskovalnimi ustanovami in raziskovalnimi ustanovami v Sloveniji poteka na podlagi vključevanja posameznih raziskovalcev in na podlagi vključevanja zamejskih raziskovalnih ustanov v raziskovalne projekte v Republiki Sloveniji. Zamejske raziskovalne ustanove opozarjajo predvsem na pomen institucionalnega sodelovanja med raziskovalnimi ustanovami v zamejstvu in Republiki Sloveniji in na upoštevanje tega sodelovanja v pravnih predpisih, ki urejajo delo in sodelovanje na znanstvenoraziskovalnem področju (Zakon o odnosih med Republiko Slovenijo s Slovenci zunaj njenih meja, Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti). Delovanje zamejskih raziskovalnih – in vseh ostalih – ustanov brez široke finančne podpore Republike Slovenije ne bi bilo  možno, zato se ustanove za to pomoč iskreno zahvaljujejo.

Raziskovalci in ustanove v zamejstvu se vključujejo tudi v evropske projekte. Med njimi so posebej pomembni bilateralni čezmejni projekti. Inštitut Urban Jarnik se od leta 2000 kot projektni partner vključuje v čezmejne projekte. V novem operativnem programu čezmejnega sodelovanja med Avstrijo in Slovenijo za obdobje 2007–2013 je inštitut Urban Jarnik projektni partner v projektu na temo "Biseri naše kulturne krajine". Nosilec projekta je koroška ustanova Kärntner Bildungswerk, cilj projekta pa je dokumentacija znamenj in manjših spomenikov na avstrijskem in slovenskem Koroškem. Omenjeni projekt pomeni nadgradnjo dveh predhodnih projektov, ki jih je inštitut Urban Jarnik izvedel skupno s Koroškim pokrajinskim muzejem oz. s koroškim muzejem Ravne na Koroškem ("Od Pliberka do Traberka" leta 2000, "Po poteh koroške kulturne dediščine" leta 2006). Pri izvajanju novega čezmejnega projekta, ki na področju kulturne dediščine povezuje obe Koroški (avstrijsko in slovensko), je Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik kot zamejska ustanova pristojen za dvojezične občine na Koroškem. Z vključitvijo inštituta Urban Jarnik v projektno delo in s podporo projektnih partnerjev v Sloveniji (Koroški pokrajinski muzej in Zavod za varstvo kulturno dediščine Slovenije – Enota Maribor) je dvojezičnost, ki se izraža v doslednem upoštevanju slovenskega jezika pri vseh aktivnostih, postala sestavni del projektne realnosti. Tako pa nastajajo tudi pogoji za nove, bolj kvalitetne medsosedske odnose – med nemško večino in slovensko manjšino na Koroškem ter tudi med avstrijsko in slovensko Koroško – ki temeljijo na upoštevanju in spoštovanju živih jezikov v regiji.
Zamejski raziskovalni inštituti so vpeti v družbeni razvoj manjšine, zato imajo poleg raziskovalnega dela in strokovnih sodelovanj in povezovanj tudi odgovorno nalogo, da spremljajo razvoj, probleme, nazadovanja in napredovanja manjšine ter na znanstveni ravni prinašajo predloge za rešitev aktualnih problemov. Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik je vstopil v projekt na temo Dvo- in večjezičnost v družini, ki namenja pozornost družinam, v katerih poleg slovenskega jezika govorijo še nemški jezik ali druge jezike. Razvoj iniciative in interes širše družbe kažeta, da je bila odločitev za tematiziranje te problematike pravilna. Projekt poteka od leta 2008, v letu 2010 pa bo izšla dvojezična informativna brošura s koristnimi nasveti za dvo- in večjezične družine.

Unescova konvencija o varovanju nesnovne dediščine pri področjih, ki opredeljujejo nesnovno dediščino, v prvi točki posebej omenja "jezik" kot nosilca nesnovne dediščine. Ker je jezik ena izmed največjih kulturnih vrednot, bodo potrebna skupna prizadevanja za ohranitev in razvoj slovenskega jezika, slovenskih narečij, slovenskih govorov v celotnem prostoru, kjer je slovenski jezik danes živ. Prav ta skupna prizadevanja za slovenski jezik kot kulturno dobrino pa bodo ustvarila tisti slovenski kulturni prostor, o katerem danes razpravljamo. Skupna skrb za slovenski jezik in kulturo je tista nevidna nit, ki med sabo povezuje prostore, kjer živijo Slovenci.

mag. Martina Piko-Rustia
je leta 1995 diplomirala iz slovenskega jezika in etnologije na Dunaju. Od leta 1993 do 1996 je bila zunanja sodelavka Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik, od leta 1996 zaposlena kot raziskovalka, od leta 1997 je znanstvena vodja inštituta. Njena raziskovalna področja so ljudsko pripovedništvo, šege in navade ter dokumentacije kulturne dediščine. Vodi in spremlja raziskovalne projekte inštituta Urban Jarnik. Inštitut se posveča etnološkim raziskavam, v katere so vključena tudi zgodovinska in jezikovna vprašanja. Težišča inštitutskega delovanja so terenske raziskave, priprava publikacij in znanstvenih srečanj ter občasne razstave. Arhivska dejavnost in avdiovizualne dokumentacije dopolnjujejo etnološko raziskovalno dejavnost na dvojezičnem območju Koroške. Je znanstvena vodja Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik