Na povabilo meščanov in ob podpori brežiškega grofa Jurija IV. Frankopana so se frančiškani naselili v Brežicah leta 1660. V naslednjih treh stoletjih so se vtkali v domala vsa področja življenja Brežičanov, postali so njihovi dobri sosedje, prijatelji, meščani. Z njimi so živeli v sožitju – skrbeli so za njihov dušni blagor in šolanje, odlikovali so se kot spovedniki, pridigarji, zdravilci, tolažniki in podporniki ubogih, prebivalci pa so jih oskrbovali z živili, vinom, poljskimi pridelki, drvmi in drugim.
Leta 1941 je okupator med prvimi izgnal iz Brežic prav Frančiškove brate. Dali so jim samo četrt ure časa, da se odpravijo, preden so jih 18. aprila naložili na kamion in odpeljali do hrvaške meje s svarilom, naj se ne vračajo. Polastili so se vse njihove nepremične in premične imovine. Razen prezbiterija so frančiškansko cerkev z glavnim in štirimi stranskimi oltarji do tal porušili, samostanske prostore pa  so preuredili in tam ustanovili nemško gimnazijo. 

Breme izgnanstva je jeseni leta 1941 doletelo tudi ostale prebivalce Brežic, ki pa so bili odpeljani v drugo smer. Prebivalci so se po vojni večinoma vrnili na svoje domove, frančiškani so poskusili, a jim ni bilo dovoljeno ostati. Po vojni so frančiškani skušali obuditi redovno življenje v mestu, a so bila njihova prizadevanja za postopno vračanje prostorov neuspešna. Kljub zakonskim podlagam jim posest v Brežicah nikoli ni bila vrnjena.
Med pomembnejšimi ustanovami na glavni mestni ulici sta grad na jugu in frančiškanski samostan na severu kot večstoletni stalnici vzdrževala ravnovesje mesta. S porušitvijo cerkve sv. Antona Padovanskega in dela samostana ob koncu leta 1941 je mesto na nek način izgubilo ravnotežje.
Ob porušenju cerkve so uničili ali odtujili tudi vsebino cerkve in samostana, npr. umetniško izdelana glavna vrata in 8 rezbarsko izdelanih cerkvenih oken, umetniško izdelane stene in klopi v samostanski jedilnici ter druge fine rezbarske izdelke, 48 hrastovih klopi v cerkvi in 12 v kapeli, celotno oltarno opremo, cerkveno in samostansko perilo, umetniške slike in kipe, 8 hrastovih spovednic, 500-kilogramski bronasti zvon in freske na oboku prezbiterija in ladje s prizori iz življenja sv. Antona Padovanskega. Postopoma je sledil še izbris samostanske namembnosti preostalih stavb in posesti, negovanega frančiškanskega sadnega in zelenjavnega vrta, cvetličnjaka,  30 sadnih dreves, 100 trt, kolarnice in drvarnice, mizarske delavnice, stiskalnice, zidanega svinjaka, zidanega govejega hleva, čebelnjaka s 24 panji, kostanjevega drevoreda, samostanskega zidu,  travnikov in polj.

Ob 350-letnici prihoda frančiškanov v Brežice ima nekdanja frančiškanska posest neprepoznavno podobo. Na mestu nekdanjega frančiškanskega vrta, cerkve in dela samostana so danes avtomobilsko parkirišče, obcestni nasad malih okrasnih drevesc in dva kioska, v delu samostana in prizidku pa je slovenska gimnazija, zrasla na osnovi medvojne nemške gimnazije »Anastasiusa Grüna«. V skoraj 70 letih od izbrisa cerkve in samostana ni bil – razen  nedavno postavljene tablice o stavbi kot delu naše kulturne dediščine – z nobenim vidnim znamenjem nakazan spomin na brežiške frančiškane. Prostor pred gimnazijo zato kliče k dostojnemu opredmetenemu spominu na neprekinjeno 282-letno delovanje frančiškanov v sožitju z domačimi prebivalci in na padlo vojno in povojno žrtev – »kloštrsko cerkev« – pomnikih o dobrih sosedskih odnosih s frančiškani, ki so v mesto vnašali »mir in dobro«. 
       
Ivanka Počkar

Ivan – John Cvetkovič,
vrtnar v frančiškanskem samostanu v Brežicah

Video zapis pogovora z Johnom Cvetkovičem, rojenim leta 1920 v Selah pri Dobovi, ki je leta 1941 delal kot vrtnar v frančiškanskem samostanu v Brežicah.

Je poslednji, ki je iz svojega doživetja povedal, kako je bilo v samostanu po zasedbi Nemcev, njegovo pričevanje o tem pa je menda tudi edino ostalo zapisano.

Nekaj mesecev svojega 21. leta starosti je Ivan, zdaj John Cvetkovič iz Sel pri Dobovi, preživel kot vrtnar v brežiškem frančiškanskem samostanu, ko so ga že zasedli Nemci. Danes se po dobrih 60 letih bivanja v Avstraliji še precej natanko spominja frančiškanskih prostorov in patrov.

Iz pogovora na video posnetku spoznamo, kako ne daljava ne čas ne moreta izbrisati spomina. Še iz otroških let se po blagozvočnem basovskem petju spominja patra Oriona, mladega moža visoke postave, doma iz Škofje Loke, ki je v Dobovi pogosto nadomestil obolelega duhovnika. Iz brežiškega samostana pa brata Luke, čevljarja, s katerim sta bila dobra prijatelja. Ta mu je tudi povedal in pokazal, kje vse so patri pred prihodom Nemcev zakopali dragocene stvari, nekaj pa so jih umaknili v cerkveni stolp. Po zasedbi so Nemci frančiškansko jedilnico spremenili v glavno pisarno za preseljevanje prebivalstva in začeli zbirati podatke o posestnikih in še preostalih učiteljih in duhovščini.

V zvezi s frančiškani je tudi praznik sv. Roka (16. avgust). Med najbolj redno in množično obiskanimi je bila tedaj maša v cerkvi sv. Roka, kjer so maševali samo frančiškani, »takrat smo pa vedno obvezno šli v Rokovo cerkev«. Nekajkrat na leto, zlasti pa na rokovo, je med obema vojnama vzdolž mestne ulice potekal bogato obiskan sejem. O dogajanju na glavni ulici na Rokovo nedeljo je izpričal John Cvetkovič, ki živi čez 60 let na drugi celini, a je  v spominu ohranil tudi dolžino sejma: »To so bili veliki štanti, okoli pol kilometra dolgi, in to so prišli od daleč, od daleč skupaj.  Muzika je igrala, guleži so dišali okoli po cestah. In navadno so bile dve, kako smo rekli …, plehmuzika, ne. Iz Kapel in iz Loč, so igrale obe. To so bile lepe proslave tam, v Brežicah. To smo imenovali rokovska nedelja.«

Pogovor, v celoti dolg 29.35 minut (predvajanih je prvih 17 minut), je nastal 6. maja 2009 na domu Johna Cvetkoviča v Sydneyu v Avstraliji, kjer živi od leta 1948. Na pobudo Ivanke Počkar iz Posavskega muzeja Brežice je pogovor izpeljal Florjan Auser, član Sveta Vlade RS za Slovence po svetu in direktor Slovenian Media House. Za dovoljenje predvajanja na razstavi o brežiških frančiškanih se Johnu Cvetkoviču in Florjanu Auserju lepo zahvaljujemo.

Brežice, 16. novembra 2010

Ivanka Počkar

Foto zapisi iz otvoritve razstave
v Posavskem muzeju Brežice, 18. 11. 2010.

Avtorica razstave dr. Barbara Murovec, častni govornik, provincial p. Stane Zore, direktor Posavskega muzeja dr. Tomaž Teropšič in župan občine Brežice Ivan Molan ob odprtju razstave o brežiških frančiškanih v Posavskem muzeju Brežice, 18. 11. 2010.

Frančiškana med ogledom razstave pred panojem Delovanje frančiškanov v Brežicah na otvoritveni večer 

Del avtorske ekipe razstave Dediščina izgnanih – Tri stoletja brežiških frančiškanov, umetnostna zgodovinarka dr. Barbara Murovec, zgodovinar dr. Jože Škofljanec in akademski slikar Žiga Okorn med pomenkom na otvoritvi razstave.