DAN SAMOSTOJNOSTI IN ENOTNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE Melbourne - Kew 2010

  DAN SAMOSTOJNOSTI IN ENOTNOSTI
REPUBLIKE SLOVENIJE
Melbourne - Kew, 26.12.2010

Slavnostni nagovor
Začasnega odpravnika poslov
Veleposlaništva RS v Canberri
Dr. Zvoneta Žigona

Drage rojakinje in rojaki, dragi prijatelji Slovenije…!

Ko sem razmišljal, kaj na vam pravzaprav danes povem, potem ko sem vam kar nekaj že napisal in je bilo tudi objavljeno v Mislih in na internetu – Stičišče avstralskih Slovencev, sem se skušal spomniti, kje sem bil tistega 23. decembra 1990, ko so Slovenci z ogromno večino na plebiscitu izglasovali odločitev o lastni - samostojni državi.
Najprej je spomin zajadral v leto 1986. Na božično noč sem bil nekje v črnogorskih hribih, z JLA smo imeli seveda orožne vaje. Bilo je -25 stopinj Celzija in zaradi mraza nihče ni spal. Moj vojaški kolega, desetar z Dolenjske, je imel pri sebi majhen tranzistor. Ponoči sva na skrivaj poslušala, kako je nadškof dr. Šuštar prvič v povojni zgodovini javno voščil božične praznike. Zjutraj, ko so tudi oficirji ugotovili, da je premraz, so bile orožne vaje prekinjene in po globokem snegu, pa vendar še kako lahkih nog, smo se jadrno vrnili v 25 kilometrov oddaljeno vojašnico. To je bilo verjetno moje najlepše božično darilo.
Maja 1987 so nas Slovence v JLA še posebej grdo gledali, saj so mladi Slovenci Titovo štafeto v Beograd poslali kar po Ljubljanici in Savi in s tem na poseben način pokazali, kaj si mislijo o tem vsakoletnem dogodku.
Leto 1988 je minilo v znamenju dvigovanja slovenske narodne samozavesti. Nikoli ne bom pozabil zgodovinskih trenutkov, ko smo se Slovenci prvič množično zbrali na Kongresnem trgu v Ljubljani in zahtevali izpustitev Janše, Tasiča, Zavrla in Borštnarja. Takrat sem kot pevec v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič skupaj s 25.000-glavo množico prepeval Lipo in Zdravljico. Še danes mi gre srh po koži, ko se spomnim teh veličastnih trenutkov.

Leta 1990 sem kot študent pol leta potoval po Argentini in ravno okrog božiča sem se nahajal v Rosariu, 300 km severozahodno od Buenos Airesa, kjer živi očetov bratranec Milko, rojen v Argentini leta 1938. Na obisku je bil tudi stric – mamin brat – Zvonko.

Še danes imam živo pred očmi sliko z argentinske televizije, ki prikazuje slavnostno zasedanje državnega zbora oz. takrat republiške skupščine, na kateri so bili razglašeni rezultati plebiscita in je bila na nek način »spočeta« nova država Slovenija. To je bil, čeprav sem bil pri 23-ih sam, daleč od doma, staršev in prijateljev, tudi eden najlepših božičev, saj sem lahko na poseben način izkusil pomen družine in svetlobe, ki jo prinaša ta praznik v naša srca. Spomnim se, kako smo skupaj z Milkom, njegovo sestro Cilko, pa stricem Zvonkom peli slovensko sveto noč – seveda v kratkih hlačah in natikačih, pa vendar v dušo segajoče, tam daleč sredi Pampe.

In tako sta me slovenska politična pomlad in osamosvajanje z roko v roki z božičnimi prazniki spremljala iz leta v leto.

Na severni polobli božični in novoletni prazniki sovpadajo z najkrajšo nočjo v letu, ko se začne dan spet daljšati. V dolge in temne zimske noči prihaja upanje, luč, rojstvo - začenja se nov krog življenja. Pred dvajsetimi leti se je torej »uradno« začelo tudi povsem novo obdobje tudi za našo drago Slovenijo. 23. decembra 1990 se je ogromna večina njenih prebivalcev odločila, da želi imeti svojo lastno državo, in na podlagi rezultatov plebiscita, objavljenih 26. decembra, je slovensko politično vodstvo čez natanko pol leta razglasilo neodvisno in samostojno Slovenijo. Nikdar v svoji zgodovini slovenski narod ni zmogel toliko enotnosti, ponosa in neomajne ljubezni do lastne domovine kot ravno v tistih prelomnih šestih, morda sedmih mesecih. Na »Štefanovo« oziroma dan po Božiču torej upravičeno praznujemo Dan samostojnosti in enotnosti slovenskega naroda, dan, ko se je začela rojevati povsem naša, slovenska država.

Slovenija je v teh dveh desetletjih dosegla ogromno, tako na ekonomskem kot na mednarodno-političnem področju. Postopnemu vključevanju v vsa najpomembnejša mednarodna združenja, od Nata do Evropske unije, je po sprejemu Evra čisto nazadnje sledila še vključitev v OECD, prestižno mednarodno ekonomsko Organizacijo za ekonomsko sodelovanje in razvoj.

Vse to ne bi bilo mogoče, če ne bi doma imeli ogromne podpore pri naših rojakih širom sveta, pri čemer avstralski Slovenci niste bili nikakršna izjema. Ob tej priložnosti se torej v imenu RS, slovenskega naroda in v svojem osebnem inemu Avstralski konferenci Svetovnega slovenskega kongresa, Slovenskim narodnim svetom, cerkvenim ustanovam, društvom, medijem, drugim organizacijam, pa tudi vsakemu posamezniku posebej ISKRENO ZAHVALJUJEM za vse, kar ste za samostojnost in mednarodno priznanje Slovenije storili v tistih prelomnih mesecih in letih, pa tudi za vašo nenehno neomajno zvestobo domovini, ki sem ji priča tudi danes!
Z zadovoljstvom ugotavljam, da bodo v letu, ki prihaja, Sloevnija svoj okrogli rojstni dan znala obeležiti, saj nas čakajo številne proslave in druge obeležitve pomembnih dogodkov izpred 20 let. Začelo se je s slavnostno sejo v parlamentu ta četrtek, 23. decembra, zaključilo pa se bo decembra prihodnje leto, ko bomo praznovali 20-letnico sprejetja prve slovenske ustave.

Med številnimi prireditvami naj izpostavim skupno srečanje Slovencev iz vsega sveta »dobrodošli doma«, ki bo 1. julija v Ljubljani. V središču mesta se bodo predstavila slovenska društva, slovenski mediji in druge organizacije Slovencev, nastopale bodo glasbene, plesne in gledališke skupine, potekale bodo kulturne delavnice, izobraževalne predstavitve in športe igre. Namen tega prvega tovrstnega srečanja, ki ga pripravlja Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, je približati rojake iz vsega sveta tistim, ki živijo doma in izseljenstva ne poznajo, pa tudi medsebojno spoznavanje rojakov z različnih celin. Že zdaj vabljeni, da si, če boste takrat v Sloveniji, odtrgate tisti dan od ostalih načrtov in pridete v Ljubljano.

…V svojem 20. letu pa se Slovenija seveda še ni otresla nekaterih »najstniških« težav. Muči jo notranja politična razdeljenost, povzpetništvo in večanje socialnih razlik, gospodarska kriza ji je zadala kar nekaj hudih udarcev. In ker Slovenci radi jočemo in stočemo, se včasih skorajda zdi, da ta mladostnica ne bo učakala zrelih let. Pa vendar bi se morali ob vsaki taki slabi volji ozreti na omenjene dosežke in pogledati okrog sebe: nikoli niso njeni prebivalci uživali tako visokega ekonomskega standarda, nikoli niso toliko potovali, nikoli niso imeli toliko trgovin, razkošja vseh vrst, nikoli ni bilo športno, družabno, kulturno življenje na tako visoki ravni kot ravno v teh »tako črnih« časih.

Rekli bi torej lahko, da se niti ne zavedamo, kaj sploh imamo… Domovina je namreč kakor zdravje – ko smo zdravi, se tega, da smo zdravi, niti ne zavedamo. Zdravje najbolj pogrešamo in cenimo, ko ga ni, ko smo bolni. V tem smislu ste vi, drage rojakinje in rojaki v Avstraliji, tisti, ki najbolj veste, kaj pomeni DOMOVINA, saj za vas ni nekaj logičnega, vsakdanjega. Zato jo znate ceniti in ljubiti, tudi če vam je kdaj prizadejala kaj hudega. Imate jo radi tako, kakršna je. In v tem se lahko doma zgledujemo po vas.

Dragi prijatelji, dovolite, da vam z zvrhano mero optimizma v srcu še enkrat voščim vesel Božič, vsem Štefanom vse najboljše za god (mimogrede, tudi zavetnik postojnske fare je sv. Štefan); dovolite, da vam iskreno čestitam ob Dnevu samostojnosti in enotnosti Slovenije, katere pomemben del je tudi vaša slovenska skupnost; v letu, ki je pred nami, pa vam želim veliko novih uspešnih začetkov, svetlobe, medčloveške topline in – ker bomo ravno praznovali Njen 20. rojstni dan – neusahljive ljubezni do Slovenije!

Dr. Zvone Žigon
Začasni odpravnik poslov
Veleposlaništvo RS v Canberri