Leta 1989, v času, ko je bila Slovenija še vedno sestavni del
bivše Jugoslavije in ko so Slovenci v tej državi doživljali nesporazume,
provokacije in odkrite sovražnosti, je pet slovenskih demokratičnih
organizacij sporočilo javnosti, da hočejo živeti v suvereni in demokratični
državi slovenskega naroda, ki bo svojim državljanom zagotavljala duhovno
in gmotno blaginjo.
Tedaj, pred desetimi leti, so podpisniki Deklaracije pričakovali, da
bo za uresničitev vseh treh točk zadostovalo sprejetje ustrezne, nove ustave
države Slovenije (Teze za slovensko ustavo so izšle že leto poprej),
ki bo zagotovila ustavno uvedbo demokracije in parlamentarnega pluralizma
in iz nje izvirajočo zakonodajo. "Deklaracija o slovenski samoodločbi",
ki jo je nekaj mesecev pozneje pdpisal Demos in ki jo smemo razumeti kot
podrobnejšo razdelavo "Majniške deklaracije", je kot garancija za strukturni
preobrat dodala še neposredno ljudsko voljo v obliki volitev,plebiscit
in referendum. Vsi našteti instrumenti preobrata naj bi zagotovili
udejanjenje zahtev "majniškega sporočila".
Princip upanja je bil tedaj veljavnejši od trde analize neizprosnih
dejstev.
Danes, deset let pozneje, je slovenska družba v globoki strukturni krizi.
Ne veljajo niti ustavno niti zakonsko določena pravila. Namesto njih
kraljujeta poljubnost in voluntarizem kot metoda preživetja. Resničnost
se zamegljuje in namesto nje se postavljajo imaginacija, potvorba in zabris:
vlada nam strukturna laž.
Vrnjen je bil le del zaplenjenega premoženja. Krivice, ki jih je nedolžnim
žrtvam povzročil bivši režim, so le delno popravljene. Občinska samouprava
je še vedno pastorka premočne države. Razbohotila se je državna birokracija.
Neurejena je teritorialna organizacija države. Lastninjenje in koncentracija
kapitala poteka v določenem obsegu nezakonito. Pravosodni sistem
še ni konstruiran kot dejansko samostojna veja oblasti - zato deluje samoomejevalno
v interesu sil kontinuitete. Državna uprava vključno s policijo je
politično pristranska in nestrokovna. Koalicijske vlade vodijo državo
brez razvojnih strategij na gospodarskem in socialnem področju. Vrstijo
se zunanjepolitičn neuspehi. Slovenska vojska in njena uprava sta v očitni
krizi. Kriminalistična in tajna policija ne delujeta v skladu z mednarodnimi
merili varovanja posameznikovih pravic - značilen primer je zakon o Sovi.
Zakonodajna in izvršna veja oblasti se ne podrejata sodnemu varstvu človekovih
pravic.
Mediji, zlasti dnevni tisk, so politično pristranski. Zamude pri
uvajanju nujnih reform sistemov zdravstvene, pokojninske in socialne varnosti
državljanov so vedno večje. Država ni sposobna urediti odnosov
s Cerkvijo. Mračna stran bivšega režima še ni osvetljena, pripoznana
in javno zavrnjena na simbolni in pravni ravni. Čeprav preprosti
ljudje živijo v slogi in strpnem sožitju ne glede na različne, tudi sovražne
medvojne izkušnje, številni politiki in njihovi ideologi še vedno netijo
in podžigajo različne nestrpnosti. Državne šole dušijo ustrvarjalnost in
zavirajo svobodni razvoj otrokove osebnosti. Javni sektor ovira razvoj
novega zasebnega podjetništva. Vlada nima učinkovitih programov pomoči
malemu in družinskemu zasebnemu gospodarstvu. Skoraj vse gospodarstvo
obvladujejo neformalne politične strukture po starih vzorcih nadzora.
Gospodarstvo drsi v dolgoročno zaostajanje za Evropsko zvezo. Povečuje
se socialno razslojevanje, ki ni utemeljeno na učinkovitem delu, kar pomeni,
da se povečujejo socialne krivice.
Tem dejstvom se pridružujeta nenačelnost in korupcija.
Kršitev zakonov s strani političnega razreda in njegovih institucij postaja
"normalna stvar", ki je sodstvo ne sankcionira, na ta ali oni način pa
so kaznovani oni, ki kršitve in korupcije odkrivajo. Oškodovanja družbenega
premoženja, ocenjena na približno 100 miljard tolarjev, pri sodiščih ne
naletijo na ustrezen odziv, o čemer najbolj zgovorno priča brutalno cinična
zadeva SMELT.
Odločilna je aktualna kriza zaupanja. Sedanji režim, namesto da
bi v skladu z liberalnim načelom vzpodbujal svobodno podjetništvo tržno
sposobnega gospodarstva, zapravlja naš skupni denar za umetno vzdrževanje
napol državnih in od države odvisnih rudnikov, tovarn in kombinatov. Namesto
moralne vzajemnosti, pravičnosti in solidarnosti na področju javnih in
socialnih ustanov, prevladuje surovo lahkotni liberalizem. Namesto duhovne
prostosti, avtonomije in ustvarjalnosti, uvajajo pristojni državni organi
v univerzo, šolstvo in kulturo načele birokratske discipline in hierarhije.
Namesto, da bi država dejansko varovala nepristranost, profesionalnost
in neodvisnot medijev in sodstva, dopušča vladajoči politiki, da si podreja
ti dve področji, katerih svobodno delovanje je ključnega pomena za demokracijo.
Globalno nas v mišljenju in ravnanju obvladujejo vzorci kontinuitete.
Kot slovenska družba ni zmožna dovolj radikalno prekiniti z njimi, tudi
ni zmožna potegniti ločnice med prejšnjim totalitarnim režimom in
demokratičnim sistemom.
Slovenska družba je v krču. Označuje jo letargija, povečuje se občutek
nemoči, raste obseg molčečega dela volilnega telesa, ki se po inerciji
usmerja k centrom moči in na volitvah praviloma glasuje za stranke, ki
imajo po implicitnih zagotovilih medijev dejansko moč.
Nezaupanje v pravno državo, razkroj pravne zavesti, istovetenje države
s trenutno oblastjo, ponovni vznik strahu pred možnostjo, da bo posameznik
s svojo vestjo in artikulacijo lastne eksistencialne izkušnje videti nelojalen
do vladajoče koalicije, so samo nekatere pojavne oblike dejstva, da sedanja
slovenska družba ni zmožna vsrkati, sprejeti ali zavrniti nobene kritike,
nobene politične zamisli ali vizije.
Slovenija je deset let po "Majniški deklaraciji" v globalni in kulturni
krizi, ki že prizadeva razvoj slovenske nacije in njene zgodovinske interese,
ogrožena je celo narodna indentiteta.
Kultura kot prostor duhovne ustvarjalnosti, človekove prostosti in njegove
vrednostne zaveze je ustanavljala slovenski narod in varovala njegovo istovetnost
vsa stoletja njegove preddržavne zgodovine. Dajala je bistvene spodbude
slovenskim narodnoosvobodilnim in državotvornim dejanjem. Danes,
po desetletnih izkušnjah lastne državnosti, lahko zanesljivo ugotovimo,
da je kultura kot formativna družbena in nacionalna sestavina tudi trajni
temelj, iz katerega poganjajo duhovne spodbude za delovanje slovenske nacije.
Te spodbude dajejo duhovno in življenjsko samobitnost narodu in s tem osmišljujejo
njegovo ustavo in na njej utemeljeno državo.
Pred tako imenovanim prvim korakom, ki ga predstavljajo volitve in ki
bi lahko pomenil politični preobrat in eo ipso izhod iz globalne in kulturne
krize, ni mogoče pustiti ob strani nekaterih postavk, ki takšen izhod omogočajo.
Okrepiti je treba delovanje civilne službe. To pa pomeni, zbrati v dejavno
formo vse tiste zamisli in energije, ki jih sedanji odklon od izhodišč
slovenske pomladi s konca osemdesetih let ne pušča v vseenosti in neprizadevnosti.
Nujno je prek dejavnih skupin civilne družbe razgladiti kontinuitetne
vzorce mišljenja in ravnanja, ki obvladujejo tudi velik del družbe, sicer
se bodo poglavitni nosilci kontinuitete v nedogled potrjevali kot veljavni.
"Normalnost", se pravi nomalni ustroj družbe, normalna družbena
razmerja, ki upoštevajo vso pahljačo idejno in politično razčlenjene družbe,
pri kateri je vztrajala slovenska pomlad, je v odločilni meri odvisna od
demokratično razčlenjene celote javnih medijev. Vizija demokratičnega in
pluralnega medijskega prostora je danes medijska moč v rokah sil
komunističnega nasledstva in da je razgradnja monopolizma medijev dolžnost
države. Od države je treba zahtevati, da zagotovi uravnoteženo pluralnost
vseh medijev, to pa v naših razmerah pomeni, da mora finančno zagotoviti
izhajanje vsaj enega dnevnega časnika in emitiranje enega televizijskega
programa, ki ga ne bo obvladovala niti prikrita kontinuiteta.
Ker je tudi z načinom vstopanja Slovenije v Evropsko zvezo, kot ga prakticira
vladajoča koalicija, ogrožena slovenska nacionalna identiteta, je treba
vladi predložiti v premislek ukrepe in zamisli, po katerih bi se Slovenija
vsaj neformalno povezala s številčno manjšimi narodi (predvsem v srednji
Evropi) v Evropski zvezi z namenom skupne zaščite nacionalnih identitet.
Ob tem je treba posebej poudariti, da je spoštovanje slovenskega jezika
na vseh ravneh nomičnega in integritetnega pomena za ohranjanje slovenstva.
Od vlade je v podobnem kontekstu treba tudi zahtevati, da slovenska
država intenzivira odnose s slovenskimi manjšinami v Italiji, Avstriji
in na Madžarskem. V razmerah evropske "brezmejnosti" bo tako nekdanja
težnja po "skupnem kulturnem prostoru" Slovencev postala "Zedinjena Slovenija".
Ljubljana, 7. Maja 1999
Podpise pošljite na naslov:
MAJNIŠKA IZJAVA
99, P.P.1657, 1001 Ljubljana, Slovenija
Podpisniki: mag. Rudi Šeligo-pisatelj; dr. Peter Jambrek-profesor;
Andrej Aplenc-inženir; Drago Bajt-urednik; dr. Andrej Bajuk-ekonomist;
Janez Bernik-akadem.slikar,član SAZU; Viktor Blažič-publicist;
mag.Drago Demšar-odvetnik; Niko Grafenauer-pesnik, glavni urednik
Nove revije; Drago Jančar-pisatelj, član SAZU; Andrej Jemec-akademski
slikar,profesor; dr. Tone Jerovšek-pravnik;
dr. Dean Komel-profesor; dr. Milček Komel - profesor, dr. Janko
Kos - profesor; dr. Manca Košir-profesor; Lojze Lebič-skladatelj,
profesor, član SAZU; Romana Logar-diplomirana ekonomistka;
dr. Joža Mahnič-predsednik Slovenske matice; dr. Boris A.Novak-pesnik
in profesor; mag. Janez Pogačnik, teolog; dr. Hubert Požarnik-psiholog;
dr. Jože Pučnik-profesor; dr. Primož Simoniti-profesor;
Jože snoj-pesnik in pisatelj; Janez Stanek-profesor;
dr. Anton Stres-teolog; dr. Ludvik Toplak-rektor Univerze v Mariboru;
Marijan Tršar-akademski slikar; dr. ivan Urbančič-filozof;
Dane Zajc-pesnik, član SAZU; Aleksander Zorn-urednik;
Če soglašate s to izjavo in se nam pridružujete s svojim
podpisom in posljite svoj prispevek na naslov:
Jožica Gerden
