(Zadolžen pri SK za prekomorske 
dežele tudi 
Avstralijo) 

 Ob poročilih o srečevanju slovenske in hrvaške pogajalske delegacije z gospodom W. Perryjem kot sporazumno izbranim moderatorjem in neuradnim razsojevalcem  v sporu o poteku slovensko-hrvaške meje v Istri in na morju Svetovni slovenski kongres odločno podpira stališča, zapisana v peticiji, s katero se je Civilna družba Slovenije za mejo v Istri obrnila na državno vodstvo in državljane Republike Slovenije in v podporo zbrala že čez 14000 podpisov; glej prilogo. 

Slovenska stran ima v omenjenem sporu na voljo zanesljive podatkovne vire ter dobre strokovne študije, ki izpeljujejo močne razloge in utemeljitve v prid slovenskim mejnim interesom v Istri in na morju, vendar se zdi, da vsega tega ali ne zna ali noče odločno zagovarjati – bodisi zaradi strokovno neustrezne sestave delegacije bodisi zaradi politične blokade pri uradni interpretaciji podatkov; vprašujemo se celo, ali je z vsemi pomembnimi podatki in ustrezno slovensko interpretacijo seznanila gospoda Perryja. Zato slovensko javnost pozivamo, naj od svojega državnega vodstva zahteva ustreznejšo, nekapitulantsko držo na sedanjih pogajanjih in sploh pri zastopanju slovenskih državnih in narodnih interesov. Pri tem posebej opozarjamo na naslednja dejstva:
 

1. Meja med Slovenijo in Hrvaško ni bila do danes izrecno določena z nobenem državnopravnim aktom (tudi v beograjskih arhivih ga ni bilo najti). Na slovenski strani imamo za zdaj edino odločilno izjavo zapisano samo v Temeljni listini o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji (25. 6. 1991): ťDržavne meje R Slovenije so mednarodno priznane meje dosedanje SFRJ z  R Avstrijo, z R Italijo in R Madžarsko  in R Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ.Ť Določen je torej samo ťokvirŤ, tj. območje ťdosedanje SFRJŤ, po katerem naj bi meja potekala, ni pa določen konkretni potek mejne črte od točke do točke po kopnem kaj šele po morju. Slovensko-hrvaška meja tudi ni bila nikoli od nikogar mednarodno priznana, znano pa je, da je bilo glede nje veliko sporov tako v prvi kot v drugi Jugoslaviji (in celo med slovenskimi in hrvaškimi partizani med drugo svetovno vojno). Tudi ravnanje hrvaške strani v dosedanjih pogajanjih izkazuje zavest o nedoločenosti te meje, saj je slovenski strani predložila že več različic mejne črte. Torej je vprašanje odprto, nič ni dokončno določeno. 
2. Hrvaška stran se praviloma zelo rada sklicuje na zgodovinsko pravo (na tem npr. temeljijo njena stališča v sporu s Črno goro glede polotoka Prevlaka), pri obravnavanju meje v Istri pa o tem kar molči. Dejstvo je namreč, da Istra v zgodovini do konca druge svetovne vojne nikoli ni spadala pod hrvaško suverenost (spadala je npr. pod Bizanc, pod Benetke, Francijo /Ilirske province/, avstrijski del Avstro-Ogrske, Italijo), nasprotno pa je bil posebno njen severozahodni del oziroma danes sporno mejno območje okoli Savudrije in sploh severno od reke Mirne tako v civilnoupravnem kot v cerkvenoupravnem oziru večinoma podrejeno oblastnim izpostavam v Piranu oziroma v Kopru (občina, sodni okraj, škofija idr.). Piranska občina je upravno skoraj ves čas obsegala tudi Kaštel in Savudrijo, šlo pa je tudi za katastrsko in lastninsko (posestno) pristojnost. Do večjega preurejanja je prišlo šele po podpisu Londonske spomenice v zvezi z razdelitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja med Jugoslavijo in Italijo, čeprav je posebni člen te spomenice izrecno prepovedoval izvajati na tem območju take upravne preureditve, ki bi vplivale na etnično sestavo prebivalstva. (O razkosanju sta se menda dogovorila Edvard Kardelj in Vladimir Bakarić, partijska funkcionarja brez zakonitih državnopravnih pooblastil, uveljavljeno pa je bilo na silo.)  
3. Na območju do Mirne so do druge svetovne vojne živeli samo Slovenci in Italijani (po popisu iz leta 1900 sta bili glede tega samo dve izjemi: severno od Mirne je v Završju / Piemonte živela poleg italijanske večine hrvaška manjšina, južno od Mirne pa je v Motovunu poleg italijanske večine živela slovenska manjšina). Z območij, ki so po Rapallski pogodbi pripadla Italiji, so Italijani izgnali skoraj vse hrvaške izobražence, tudi duhovnike, preprosto ljudstvo pa se je brez te opore hitro poitalijančevalo. V tej stiski so Hrvatom po svojih močeh pomagali slovenski duhovniki in drugi primorski izobraženci, čeprav so bili sami pod hudim pritiskom. Današnja etnična in jezikovna sestava prebivalstva je predvsem posledica omenjenega razkosanja po razdelitvi STO: na južni, od Hrvaške zasedeni del piranske občine in na vse območje  severno od Mirne se je šele po letu 1955 naselilo veliko Hrvatov (tamkajšnji Italijani so se množično izseljevali v Italijo /optanti/), tako da se je etnična sestava občutno spremenila, o slovenski navzočnosti južno od Dragonje pa se uradno ni smelo govoriti (tamkajšnji Slovenci – kolikor so obstali – so bili in so še ustrahovani). Pri delitvi STO na italijanski in jugoslovanski del so zastopniki svetovnih velesil upoštevali kot eno temeljnih meril načelo ťuravnotežene krivičnostiŤ: kolikor slovanskega (tj. slovenskega) prebivalstva bi moralo ostati pod Italijo (tržaški, goriški in beneški Slovenci), približno toliko naj bi ostalo italijanskega prebivalstva pod Jugoslavijo (pri tem je šlo dejansko za prebivalstvo Istre, Dalmacije in nekaterih otokov, tj. tistih delov ozemlja, ki ga je v okviru Jugoslavije skoraj v celoti dobila Hrvaška – na račun izgube slovenskega ozemlja in prebivalstva, ki je moralo ostati pod Italijo). Vse to Hrvatje danes priznavajo, vendar cinično pripominjajo, naj se o tem Slovenija pomeni z Italijo. 
4. Republika Slovenija - posebno pa njeno primorsko prebivalstvo – za svoje normalno gospodarsko življenje nujno potrebuje neposreden dostop do mednarodnega morja, to pa je mogoče samo s tako določitvijo kopenske meje, ki bo vsaj Kaštel in Savudrijo vrnila v meje piranske občine in s tem Republike Slovenije. Tako imenovani ťvarni (nemoteni?) prehodŤ, ki ga v pogajanjih obljublja Sloveniji hrvaška stran, ne zadošča, potrebna je slovenska suverenost nad ustreznim delom morskega dna. K tej zahtevi nas ne napeljujejo samo neposredni gospodarski  razlogi (ribištvo, školjkarstvo, turizem, promet idr.), temveč tudi dosedanje izkušnje s sosednjo državo: izziljevalske in izsiljevalske metode hrvaške strani nam ne vlivajo upanja, da bi bil obljubljeni ťvarni prehodŤ res varen in nemoten.