Z zanimanjem preberem vsak izvod časopisa, saj nam prinaša dosti zanimivih novic iz domovine, iz naše slovenske skupnosti po Avstraliji in po svetu. Zato vam želim še mnogo uspeha.
 Zadnje čase s še posebnim zanimanjem sledim zgodbam o Slovencih, ki so delali na Snowy Mountains Scheme, saj me spominjajo na moje mlade dni, ko sem devetnajstletni mladenič, skupaj z še dvema mladima Slovencema in delavci kar dvanajst različnih narodnosti, tudi sam pomagal graditi velik projekt v Južni Avstraliji. Tam sem delal v puščavi med Port Augusto in Maree od Božiča 1956 s kratkim presledkom do sredine leta 1958. Gradili smo North Line - železniško progo. Danes uporabljajo le še del te železne ceste od Port Augusta do Leigh Creeka, ker, kot so ugotovili kasneje, je bila grajena na zelo slabem poplavam podvrženem terenu, preblizu znanega gorovja Flinders Ranges. Rdeča zemlja v tem predelu Južne vstralije je tako trda, da voda po malo večjem nalivu dere kar po površini tudi do pol metra ali še višje in odnese s seboj vse kar ji je na poti.
 Premog, katerega kopljejo v odprtih kopih v Leigh Creeku danes prevažajo po uporabnem delu te železnice iz Leigh Creeka v Port Augusto, kjer ga uporabljajo za proizvajanje električne energije. V tej električni centrali v Port Augustu sem delal od sredine leta 1958 do konca 1959, najprej kot gradbeni delavec in kasneje, ko so pognali turbine v produkcijo električne energije, v sami centrali.
 Ta suha in divja pokrajina Južne Avstralije se mi je, kot devetnajstletnemu fantu, vtisnila v dušo in pustila v meni posebno ljubezen do avstralskega “busha”. Tukaj sem tudi sam doživljal pravo multikulturno okolje v katerem smo živeli in delali. Lahko rečem, da sem se prav takrat  naučil spoštovati svojo narodno pripadnost, saj je bil vsak od nas spoštovan za svoje in sprejet za to kar je bil. Trije Slovenci, Jaka iz okolice Nove Gorice, Franček, ki je bil nekje iz Prlekije in jaz iz Slovenske Bistrice izpod Pohorja smo večkrat zapeli kakšno domačo. Moram reči, da smo vedno bili deležni posebnega aplavza, kar je v nas vzbudilo ponos da smo Slovenci in istočasno lajšalo domotožje, ki ga tudi ni manjkalo.
 Verjamem, da je med nami še mnogo rojakov, ki imajo bogat zaklad spominov na prva leta življenja in dela ob prihodu v Avstralijo. Takšna doživetja se dajo na kratko opisati in bi nedvomno zanimala bralce Glasa Slovenije.
Stanko Prosenak, Melbourne