IZSELJENEC: ŽIVLJENJSKE ZGODBE SLOVENCEV PO SVETU
(razstava)
Novice so 4. aprila 1860 zacele objavljati daljši potopis Kranjci
na Horvaškem, ki ga je napisal znani pisatelj Janez Trdina. Kot
moto mu je na zacetku postavil misel: "Ce greš v križem-svet,
najdeš Kranjca ... Menda je ni zemlje na svetu, kamor bi ta ali
uni naš rojak ne priblodil." Res, minuli dve stoletji sta
bili cas izseljevanja Slovencev na vse celine sveta, z vrhuncem na prelomu
v 20. stoletje, ko je bil izseljenski val usmerjen zlasti v ZDA; po
ocenah naj bi do leta 1924, ko so ZDA zaprle svoja zlata vrata, zajel
do 300.000 oseb. V času med obema svetovnima vojnama in po njej je v
vsakem obdobju zajel do 100.000 oseb. Slovensko ozemlje je bilo izrazito
izseljensko, šele od srede 60. let prejšnjega stoletja postane
v vecji meri tudi priseljenski prostor.
Na razstavi se spoznamo s sedemindvajsetimi (27) zgodbami slovenskih
izseljencev oziroma njihovih družin, izgnancev in beguncev, in
sicer od misijonarja Friderika Barage (1830 je prvic stopil na ameriška
tla) do pesnice in umetnice Ifigenije Zagoricnik Simonovic, ki danes
ustvarja tako v Londonu kot v Sloveniji. S pomocjo arhivskega, muzejskega,
knjižnega in umetniškega gradiva ter gradiva iz vsakdanjega
življenja, ki so ga prispevali izseljenci sami ali smo ga dobili
v zavodih, ki hranijo kulturno dedišcino, spoznamo delcek njihovega
osebnega sveta in javnega delovanja. Pred nami si zvrstijo usode misijonarjev,
izseljenskega duhovnika, rudarjev in delavcev, kuharice, barvarja, pustolovca,
industrialca, farmarja, umetnic, krošnjarja, kostanjarke, znanstvenika,
Aleksandrinke, pesnikov, izgnancev in beguncev iz 20. stoletja, zadnjih
tudi iz casa zadnje vojne v Bosni in Hercegovini.
Poudarek je na njihovih osebnih usodah, od tod edninska oblika naslova
IZSELJENEC, kot izbira podnaslova ŽIVLJENSKE ZGODBE SLOVENCEV PO
SVETU. V uvodnem delu razstave le nakažemo nekaj splošnih
podrocij, strnjenih pod naslovi: Kdo je izseljenec?, Dom(ovina) in svet,
Kdaj, od kod in kam so se izseljevali?, Koliko jih je odšlo?, Zakaj
so se izseljevali?, Kako so potovali?, Kovcek izseljenca in povratnika.
Naš fant pa je rudokop, Kulturno in družabno življenje.
In pristopim k altarju božjemu…Radost ob slovenski knjigi,
Domotožje itd. Izpostavitev sedemindvajsetih zgodb posameznikov
oziroma družin nam prikaže pisanost življenjskih usod,
ki so si v dolocenem pomenu sticne, hkrati pa razlicne med seboj. Izbrane
so nakljucno, kot se je nakljucno ohranilo gradivo. Narejen pa je prerez
skozi 19. in 20. stoletje, upoštevajoc vse celine s tem, da smo
izpostavili najbolj tipicne izseljenske poklice (hkrati tudi posebnosti),
zaobšli pa nismo tudi prisilnih oblik izseljevanja.
Vlak, parnik, kovcki… so bili najbolj izraziti simboli odhajanja
in potovanja. Temu smo dali poudarek v uvodnem delu in tudi skozi razstavo
z nekaj prostorskimi postavitvami, npr. izseljenske pisarne v Ljubljani
in priseljenskega centra na Ellis Islandu v New Yorku. Ob tem smo želeli
opozoriti na pomen tako muzejskega kot arhivskega gradiva v najširšem
pomenu besede, ki je na izseljenskem podrocju - mirno lahko recemo -
slabo ohranjeno. Kot izrazito izseljenski narod nimamo osrednjega izseljenskega
muzeja, kot jih imajo številni manjši narodi oziroma države,
da o velikih sploh ne govorimo, npr. Islandci, Danci, Norvežani,
Švedi, Finci in drugi. Celo ena najmanjših držav na svetu,
San Marino, ima tak muzej in velik posluh za svoje ljudi, razpršene
vsepovsod po svetu. Luksemburg ima v Dudelangu mocan raziskovalni center
z razstavnimi prostori, ki (zelo posreceno) deluje v stavbi še
delujoce lokalne železniške postaje v omenjenem kraju. In
še bi lahko naštevali.
Socasno z razstavo smo pripravili zbornik z istoimenskim naslovom,
kjer dvajset (20) avtorjev in predstavljeni na razstavi sami v pisni
obliki razširjeno spregovorijo o posameznih zgodbah oz. svojih
zgodbah. Urejanje zbornika je bilo v rokah uredniškega odbora z
mag. Moniko Kokalj Kocevar in Natašo Strlic na celu. Zbornik je
»odsev« razstave, vkljucno z uvodnim delom (avtorja dr.
Marjana Drnovška, ki je hkrati idejni oče razstave), dopolnjujejo
pa ga še uvodna beseda direktorice Muzeja novejše zgodovine
Slovenije v Ljubljani, mag. Marjete Mikuž, povzetki v anglešcini,
predstavitev avtorjev in na koncu izbrana bibliografija, ki sta jo sestavila
mag. Daša Hribar in dr. Marjan Drnovšek.
Pripravljalci zgodb z razstave in avtorji tekstov za zbornik prihajajo
iz razlicnih inštitucij, zavodov in poklicnih okolij, tako iz Slovenije
kot zamejstva. Zato jih naštejmo: Alenka Auersperger, Marjan Drnovšek,
Marko Frelih, Irena Fürst, Irena Gantar Godina, Stane Granda, Daša
Hribar, Aleksej Kalc, Viktorija Kante, Monika Kokalj Kocevar, Vera Kržišnik-Bukic,
Ciril Marincek, Inga Miklavcic-Brezigar, Irene Mislej, Jože Prešeren,
Ifigenija Zagoricnik Simonovic, Petra Svoljšak, Polona Šega
in Milica Trebše Štolfa.
Oblikovanje razstave in kataloga je delo Jelene Nete Zwitter in Dušana
Krambergerja.
Razstava in zbornik sta nastajala v okviru financne podpore Ministrstva
RS za kulturo in Ministrstva RS za zunanje zadeve, Urada za Slovence
v zamejstvu in po svetu.
Dr. Marjan Drnovšek
