Posvečen in umeščen novi ljubljanski nadškof
msgr. Stanislav Zore

 

Msgr. Stanislav Zore je med slovesno sveto mašo v ljubljanski stolnici prejel škofovsko posvečenje in bil umeščen za 36. rezidencialnega škofa ljubljanske nadškofije.

Škofje posvečevalci so bili nuncij mons. Juliusz Janusz, novomeški škof msgr. Andrej Glavan in celjski škof Stanislav Lipovšek. Slovesnosti se je udeležil tudi kardinal Franc Rode.
Nuncij: škof je predvsem pastir, blizu ljudem



Apostolski nuncij v Sloveniji nadškof Juliusz Janusz je v nagovoru po evangeliju spregovoril o prazniku Kristusa kralja vesoljstva, katerega vir dostojanstva ni posvetna oblast, ampak žrtev na križu. Pravi Kristusovi učenci zato po njegovih besedah ne pričakujejo, da bodo imeli oblast tega sveta, a po drugi strani ne morejo biti ravnodušni, če drugi nočejo spoštovati zakonov Stvarnika, Kralja vesoljstva. »Zato je naloga kristjanov pričati o vstajenju in prenašati sporočilo, da je umrli in vstali Kristus Kralj vesoljstva in da je za nas Pot, Resnica in Življenje«.

Zatem pa je spregovoril o vlogi škofa, ki je »po božji ureditvi naslednik apostolov po Svetem Duhu, ki mu je dan, postavljen za pastirja Cerkve kot učitelj nauka, duhovnik svetega bogočastja in služabnik v vodstvu«. Izpostavil je prednostne naloge škofov, o katerih je nedavno govoril tudi papež Frančišek. Škof je najprej tisti, ki ve, kako s Cerkvijo postati priča Jezusovega vstajenja. Zato je mučenec Vstalega. »Pogum umiranja, velikodušnost v podaritvi svojega življenja in použivanja za čredo so zapisani v genski zapis škofovske službe. Odpovedi in žrtve so prirojene škofovskemu poslanstvu. Škofovska služba zato ni sama sebi namen, ampak je za Cerkev, za čredo, za druge, zlasti za tiste, ki jih svet odklanja«, je poudaril nadškof Janusz. Škof pa mora po njegovih besedah kot pričevalec vstajenjaoznanjevati evangeljsko besedo. Da bi ostal zvest besedi Resnice, pa mora biti človek molitve. Papežu pa je po nuncijevih besedah najbolj pri srcu ob imenovanju škofa zagotovilo, da je kandidat pastir. Škof naj bo torej blizu ljudem. »O tej skrbi za Božje ljudstvo nam govori današnji praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel«. Hkrati pa je nadškof Janusz spomnil na današnji evangelij, ki nas spominja, da nas bo Kristus Kralj na poslednji sodbi sodil o tem, kako smo ravnali z najbolj potrebnimi.

Ob sklepu je poudaril, da prvič v petsto letih ljubljanski nadškof postaja brat frančiškan, čeprav je zgodovina nadškofije prepojena z navzočnostjo frančiškanov in njihovo pastoralno aktivnostjo. Zatem pa je pojasnil bližino stolnice s provincialno hišo na Prešernovem trgu. »Na poti od Prešernovega trga do stolnice lahko izberete enega od treh mostov, ki se stekajo in se povežejo na drugi strani brega. Morda je občasno v škofiji tako, da škofijski duhovniki izberejo en most, redovniki in redovnice drugi in končno verniki tretjega. Moje in naše želje so, da bi ta različnost poti, ki je upravičena, vodila do stolnice, do škofa, kot porok edinosti, da bi skupaj šli pod njegovim vodstvom Kristusu naproti«. To je namreč tudi želja, ki jo je papež izrazil v buli imenovanja nadškofa Zoreta, v kateri spodbuja duhovnike in vernike nadškofije, da »sprejmete tega vašega duhovnega učitelja, mu zvesto sledite in mu pomagate z deli in molitvami«. Na kratko se je dotaknil še gesla novega nadškofa Veselite se v Gospodu, ki je po nuncijevih besedah dobro voščilo za vso katoliško Cerkev v Sloveniji, ki mora pred številnimi izzivi na novo pridobiti zaupanje in lepoto tega, da smo kristjani.

Prisotni škofje
Med ordinariji nadškofi so somaševali nadškof iz Salzburga Franz Lackner, beograjski nadškof Stanislav Hočevar, goriški nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli, tržaški nadškof Giampaolo Crepaldi in nadškof iz Reke Ivan Devčić.
Škofa ordinarija iz Slovenije sta bila: koprski škof Jurij Bizjak in murskosoboški škof Peter Štumpf; iz sosednjih držav pa celovški škof Alois Schwarz, varaždinski škof Josip Mrzljak, puljsko poreški škof Dražen Kutleša in banjaluški škof Franjo Komarica.

Slovesnosti sta se udeležila tudi dva pomožna škofa in sicer ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik in zagrebški Mijo Gorski. Upokojeni škofje pa so bili: goriški nadškof Dino De Antoni, škof iz Linza Maximilian Aichern, ter Metod Pirih, Jožef Smej, Alojz Uran, Anton Stres, Marjan Turnšek in Franc Kramberger.
Slovesnosti so se udeležili tudi predsednik republike Borut Pahor in predsednik vlade Miro Cerar, terpredsednik državnega zbora Milan Brglez.

PAPEŽEVO PISMO
Pred obredom posvetitve je msgr. Vinko Vegelj zbranim prebral naslednje papeževo pismo:
"Frančišek, škof, služabnik božjih služabnikov,
ljubljenemu sinu, Stanislavu Zoretu iz reda manjših bratov, doslej tega reda provincialnemu ministru v Sloveniji, izbranemu za ljubljanskega nadškofa metropolita, pozdrav in apostolski blagoslov. Ker zelo cenimo sinovsko ljubezen in vztrajno služenje, ki ju naklanjata sveti Frančišek Asiški in njegov red vesoljni katoliški Cerkvi, kličemo njegovo nebeško varstvo in njegovim bratom radi zaupamo tudi opravljanje težjih nalog. Ker je bilo torej potrebno poskrbeti za metropolitansko Cerkev v Ljubljani, ki se ji je zaradi odpovedi častitljivega brata Antona Stresa izpraznil sedež, smo zaupljivo pomislili, da si ti, ljubljeni sin, obdarjen z ustreznimi vrlinami in darovi ter izkušen v upravljanju, zato ti zaupamo vodenje te skupnosti. Iz polnosti naše apostolske oblasti te torej, potem ko smo prejeli mnenje Kongregacije za škofe, postavimo za nadškofa metropolita ljubljanskega sedeža in ti podeljujemo dolžne pravice in nalagamo ustrezne dolžnosti. Pred škofovskim posvečenjem kjerkoli zunaj mesta Rima, ki ga moraš prejeti od kateregakoli katoliškega škofa, pri čemer je treba spoštovati naročila bogoslužnih uredb, je nujno, da po ustaljenem običaju izpoveš vero in izrečeš prisego zvestobe nam in našim naslednikom. Poskrbel boš tudi, da boš to naše pismo objavil duhovščini in ljudstvu svoje nadškofije, ki jih vztrajno spodbujamo, naj te sprejmejo za svojega duhovnega učitelja, zvesto hodijo za teboj in te podpirajo z molitvami in dejanji. Slednjič pa te, ljubljeni sin, izročamo priprošnji Bogorodice Brezmadežne Device Marije, svetega Frančiška in drugih blaženih tvoje domovine in tvoje redovne družine. Ko sprejemaš to odgovorno službo, si izprosi nenehno Božjo pomoč in marljivo poučuj, da je večno odrešenje mogoče doseči samo po veri v Jezusa Kristusa. »Najvišji Oče nam je po svojem svetem angelu Gabrielu oznanil, da bo njegova Beseda, tako zelo vzvišena, tako sveta in tako veličastna, prišla iz nebes v telo Device Marije. Iz Marijinega telesa si je privzela resnično meso naše človeškosti in krhkosti« (Sv. Frančišek Asiški, Pismo vsem kristjanom II, 4)."
Dano v Rimu pri sv. Petru, 4. oktobra, na slovesni praznik sv. Frančiška Asiškega, leta Gospodovega 2014, v drugem letu našega papeževanja.
Frančišek


POSVETILNA MOLITEV
Nadškof posvečevalec je nato izbranemu zastavil devet vprašanj, ob katerih je ta izpovedal svojo vero in pripravljenost služiti Kristusu v zboru naslednikov apostolov ter skrbeti za oznanjevanje neokrnjenega razodetega nauka. Sledile so še litanije vseh svetnikov. Nadškof Stane Zore je v tem času v znamenje ponižnosti ležal na stopnicah.
Sledilo je posvečenje z naslednjo posvetilno molitvijo:

Nuncij:
Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, ki prebivaš na višavah in gledaš na vse, kar je nizko, ter poznaš vse, preden se rodi, ti si uredil Cerkev z besedo svoje milosti; ti si od začetka v Abrahamu izvolil rod pravičnih; postavil si voditelje in duhovnike; svojega svetišča nisi pustil brez služabnikov; že od vekomaj si hotel, naj te slavijo tisti, ki si jih izbral.

Škofje posvečevalci:
Izlij sedaj na tega izbranega svojo moč tistega Svetega Duha, ki si ga dal svojemu ljubljenemu Sinu Jezusu Kristusu. Ta ga je podaril apostolom, ki so tebi v neminljivo
slavo in čast po vseh krajih ustanovili Cerkev kot tvoje svetišče.

Nuncij:
Daj, Oče, ki poznaš naša srca, naj ta tvoj služabnik, ki si ga izbral za škofovsko službo, pase tvojo sveto čredo; naj bo tvoj veliki duhovnik brez graje in ti služi noč in dan; naj si neprenehoma prizadeva, da nam boš naklonjen in naj ti prinaša darove tvoje svete Cerkve. Kot veliki duhovnik naj ima v moči Svetega Duha oblast odpuščati grehe, kakor si ti naročil. Po tvoji volji naj razdeljuje službe in naj vsako vez razvezuje s tisto oblastjo, ki si jo dal apostolom. Naj ti bo všeč zaradi krotkosti in čistega srca, da se ti bo daroval v prijeten dar po tvojem Sinu Jezusu Kristusu. Po njem je tebi s Svetim Duhom v sveti Cerkvi slava in oblast in čast zdaj in vekomaj.
Sledilo je maziljenje glave, izročitev evangeljske knjige, prstana, mitri in pastirske palice ter nato še ustoličenje novega nadškofa.

Škof si ob posvečenju izbere škofovsko geslo in škofovski grb. Stanislav Zore si je za geslo izbral svetopisemske besede Veselite se v Gospodu.

Grb ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta je upodobljen na poznogotskem ščitu španske oblike in je deljen, precedenčno prvo polje pa sekano. Na prvem, modrem polju, je osemžarna zlata (rumena) zvezda, na drugem – rdečem je zelena odrezana vejica s tremi zelenimi lipovimi listi in na precedenčno tretjem – srebrnem (belem) polju t. i. Frančiškov grb – ob vznožju črnega latinskega križa na belem oblaku prekrižani stigmatizirani roki Kristusa in sv. Frančiška.

Simboliko treh znamenj lahko razložimo tudi tako: zvezda na modrem polju predstavlja Marijo, zvezdo nove evangelizacije, vejica z lipovimi listi predstavlja slovenski simbol in spominja na njegovo domačijo v Znojilah, kjer se po domače reče »pri Zalipnikovih«, frančiškanski simbol v spodnji polovici pa predstavlja redovniško vejo, iz katere novi nadškof prihaja. Vse tri barve –bela, modra, rdeča – pa aludirajo tudi na slovenske narodne barve.

SLOVO OD FRANČIŠKANOV
Pred slovesnostjo so se v frančiškanski cerkvi na Tromostovju v Ljubljani, kjer je p. Stane Zore do imenovanja za nadškofa deloval kot provincial frančiškanov v Sloveniji, od njega poslovili sobratje frančiškani ter drugi redovniki in laiki ter mu izročili priložnostna darila.

Sledila je procesija do sedeža Nadškofije Ljubljana, ob 15. uri pa slovesna sveta maša v ljubljanski stolnici.

http://radio.ognjisce.si/sl/160/aktualno/15523/

Opis in razlaga grba nadškofa msgr. Stanislava Zoreta OFM

Grb ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta je upodobljen na poznogotskem ščitu španske oblike in je deljen, precedenčno prvo polje pa sekano.  Na prvem, modrem polju,  je osemžarna zlata (rumena) zvezda, na drugem – rdečem je zelena odrezana vejica s tremi zelenimi lipovimi listi in na precedenčno tretjem – srebrnem (belem) polju t. i. Frančiškov grb – ob vznožju črnega latinskega križa na belem oblaku prekrižani stigmatizirani roki Kristusa in sv. Frančiška.  
Simboliko treh znamenj lahko razložimo tudi tako: zvezda na modrem polju predstavlja Marijo, zvezdo nove evangelizacije, vejica z lipovimi listi predstavlja slovenski simbol in spominja na njegovo domačijo v Znojilah, kjer se po domače reče »pri Zalipnikovih«, frančiškanski simbol v spodnji polovici pa predstavlja redovniško vejo, iz katere novi nadškof prihaja. Vse tri barve –bela, modra, rdeča – pa aludirajo tudi na slovenske narodne barve.

Zahvala nadškofa in metropolita
Staneta Zoreta ob posvečenju

V tem trenutku milosti in majhnosti, hvaležnosti in odgovornosti se želim najprej zahvaliti Bogu, ki me je vzljubil in zame dal samega sebe. Ozrl se je na mojo nizkost in mi naredil velike reči. Prosim ga, naj mi stoji ob strani, da bi mogel biti orodje, ki bo njegovo ime prinašalo vsem ljudem.

Hvaležen sem papežu Frančišku, ki me je na god svetega Frančiška Asiškega imenoval za ljubljanskega nadškofa. Kakor sem v duhu pokorščine sprejel imenovanje, tako želim v duhu edinosti z njim sodelovati pri služenju celotnemu Božjemu ljudstvu in sodelovati pri oznanjevanju evangelija.
Zahvaljujem se škofu posvečevalcu apostolskemu nunciju v Republiki Sloveniji, monsinjorju Juliuszu Januszu in soposvečevalcema škofoma monsinjorju Andreju Glavanu in monsinjorju Stanislavu Lipovšku. Po polaganju vaših rok sem deležen polnosti duhovništva. Prosim vas, da me ohranjate v svojih molitvah, da bom predan in zvest služabnik večnega velikega duhovnika. Hvala tudi mojim predhodnikom na ljubljanskem škofovskem sedežu, posebej nadškofu monsinjorju Antonu Stresu in vmesnemu pastirju administratorju Andreju Glavanu. Po vajini zaslugi sprejemam nadškofijo, ki je ves čas ostajala zvesta poslanstvu služenja ljudem.

Dobremu Bogu v hvaležnosti izročam svoje pokojne starše. Po njiju sem začel živeti, vzgajala sta me v veri in me učila moliti. Ob njiju sem spoznaval vrednost dela in ob njiju sem se učil spoštovati človeka in stvarstvo. Sebe in svoje poslanstvo danes izročam njuni priprošnji.

Ob starših sem rasel skupaj s svojima sestrama Cirilo in Jožico ter bratom Francijem. Skupaj smo se učili vse deliti med seboj. Učili smo se živeti drug za drugega. Učili smo se v resnici biti bratje in sestre. Hvaležen sem jim, ker sem ob njih živel lepo otroštvo in ker še danes ostajamo tesno povezani med sabo. Vem, da se lahko zanesem na njihove molitve.
Na poseben način danes stopa predme sošolec Jernej, ki me je v prvem letniku gimnazije povabil k frančiškanom v Kamniku. Štirideset let je, odkar sem po njegovi spodbudi začel z brati v svetem Frančišku hoditi skupno pot. Dragi bratje, hvala vam za besede spodbude, za zgled življenja, za pričevanje vere in navdušenja v služenju Bogu in ljudem. Hvala vam za potrpljenje in odpuščanje, ki sem ju bil deležen. Hvala vam za vaše bratstvo.
Ves čas svojega duhovništva, še posebno pa v zadnjih tednih, čutim močno oporo in pomoč tolikih znanih in neznanih molivcev. Po Božji milosti in po njihovi molitvi sem to, kar sem. Dragi moji molitveni angeli varuhi, prosim vas, naj vaša molitev ne preneha. Po molitvi bodite moji sodelavci v pastirski službi.
Zahvala končno tudi vsem, ki so se trudili s pripravo današnje slovesnosti škofovskega posvečenja. Bog naj vam povrne ter blagoslovi in pomnoži vaše sposobnosti. Zahvaljujem se TV Slo za televizijski prenos in Radiu Ognjišče za radijski prenos – omogočili ste, da se je ljubljanska stolnica lahko razširila na domove vseh, ki so želeli biti z nami, pa niso mogli priti v stolnico.

Na poseben način v tem trenutku v zahvali in prošnji srečujem vse vas, bratje duhovniki, diakoni, bogoslovci, vsi redovniki in redovnice ter vsi, ki v sebi čutite duhovni poklic. Poklical nas je isti Gospod Jezus Kristus in navdihuje in vodi nas isti Sveti Duh, zato storimo vse, da bomo med seboj živeli edinost, da bo svet tudi po tej edinosti veroval v Jezusa Kristusa.
Za navzočnost na slovesnosti se zahvaljujem vsem predstavnikom političnega, gospodarskega, kulturnega in znanstvenega sveta. Verjamem, da si bomo v pristnem spoštovanju in iskrenem sodelovanju vsak na svojem področju prizadevali za dostojanstvo vsakega, zlasti pa najbolj obrobnega in pomoči potrebnega človeka. Sveti Frančišek bi rekel, da so ti ljudje naši gospodarji, mi pa smo v njihovi službi.
Pozdravljeni tudi vsi predstavniki sestrskih cerkva in drugih verskih skupnosti v Sloveniji. Vaša prisotnost je zagotovilo, da se hočemo srečevati in delati v duhovni blagor naših ljudi.

Ob koncu bi se rad posebej zahvalil vsem bolnim, ostarelim in osamljenim, ki iz dneva v dan pred Boga prinašate daritev svojega križa in nenehno molitev. Tudi sam bom povezan z vami v molitvi. Kadar bo le mogoče, se bom z vami združil v molitvi rožnega venca ob Radiu Ognjišče, da bomo molili drug z drugim in drug za drugega.
Vsem Vam, pomembnim in preprostim, učenim in neukim, zdravim in bolnim, starim in mladim, svetim in grešnim, vsem kličem, veselite se v Gospodu, in vašega veselja vam ne bo nihče vzel. Mir in dobro, bratje in sestre.

msgr. Stanislav Zore OFM
nadškof

 

Če križ nosita dva, je za polovico lažji.
Če delimo veselje, se to pomnoži."
Ob umestitvi nadškofa metropolita

 

23. november 2014 ob 14:30
Ljubljana - MMC RTV SLO www.rtvslo.si

Po poldrugem letu brez cerkvenega vodstva bo v ljubljanski stolnici posvečen novi nadškof metropolit, msgr. Stanislav Zore.
Posvetil ga bo apostolski nuncij v Republiki Sloveniji,dr. Juliusz Janusz.
Pater Stane Zore se je rodil 7. septembra 1958 na Selah pri Kamniku. Odraščal je z dvema mlajšima sestrama in bratom v kmečko-delavski družini. Oče je bil rudar s težkim delavnikom, tako da je bila mama tista, ki je predvsem skrbela za kmetijo in vzgojo otrok.

Novega ljubljanskega nadškofa čakajo številni izzivi.Igor Dolinšek, vodja Pastoralne službe, pravi, da je njegova prva naloga "nedvomno to, kar je vloga pastirja, da je prvi pastir, ki na eni strani hodi pred teboj, včasih pa malo za teboj in te spodbuja."

Pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik med glavne izzive prišteva "oznanjevanje evangelija, uporabo jezika času, okolju primerno, pomembno je, da smo blizu okolju, v katerem živimo. Evropa, Slovenija se je zelo spremenila, spremembe so zelo hitre, živimo v globalnem svetu in upoštevati je treba dialog, spoštovanje drugih, lepo sodelovanje s krščanskimi skupnostmi, ki so že v Sloveniji, predvsem pravoslavno, evangeličansko, potem z muslimani in drugimi skupnostmi, to se mi zdi zelo pomembno."

"Na eni strani je novi nadškof tisti, ki posluša, na drugi strani pa je tisti, ki zavestno animira pogovor in izrekanje ljudi. Duhovniki in vsi drugi v Cerkvi morajo imeti možnost, da se izrekajo in da nadškof potem to, kar se izreče, kanalizira v neka stališča, načrte, programe in podobno. Drugo, da bi bili vsi duhovniki pritegnjeni v pogovor zato, da bi se identificirali glavni problemi Cerkve – pastoralni, disciplinarni, v odnosu do države, skratka, da bi tudi v tem pogovoru bolj poenotili stališča tako glede pastorale kot odnosa do politike, političnih strank in drugih vprašanj," med drugim meni Milan Knep, tajnik Medškofijskega odbora za kulturo in Škofijskega katehetskega urada.

Ob tej priložnosti je bila Zoretu posvečena oddajaObzorja duha 

Obzorja duha

Vabimo vas, da si preberete zadnje patrove misli pred posvetitvijo

Sestra Romana Kocjančič, voditeljica oddaje Obzorja duha, vodi pogovor s patrom Stanetom Zoretom

Mir in dobro, bomo rekli kar monsignor Stanislav Zore, to se moramo še na novo naučiti.

Tudi sam se bom tega na novo naučil in dober dan tudi vam.

Kako ste? Kako se počutite pred posvečenjem? Vas je kaj strah?

Ne, strah me ni. Je pa veliko pričakovanj, zavedanja odgovornosti in računanja z božjo pomočjo in s pomočjo ljudi.

 

Pater Stane Zore, monsignor Stanislav Zore, že drugič ste bili pred sprejemom službe nadškofa provincial slovenske frančiškanske province. Da papež po 14 mesecih imenuje ravno manjšega brata svetega Frančiška za novega nadškofa - je to posebno znamenje Cerkvi na Slovenskem?

Mogoče niti ne. Papež je gotovo iskal nekoga, ki bi lahko v tem trenutku stopil na mesto ljubljanskega nadškofa in poskušal voditi krajevno Cerkev v duhu Evangelija in v duhu edinosti z vesoljno Cerkvijo. V duhu sodelovanja. Tako da kakšne posebne odlikovanosti pri tem za frančiškane ne vidim. Sem pa vesel, da morem stopiti na to mesto, da morem prevzeti to vlogo, čeprav se zavedam odgovornosti, ki je pred mano.

V zadnjem času papež izredno veliko govori o nalogah škofa. Pravi tudi, pred kratkim je rekel na avdienci, da je abeceda škofa sprejemanje, zmernost, potrpežljivost, blagost, zaupanje, dobrosrčnost, veselje, verodostojno služenje in gorje, če bi mislil, da nekdo vse ve. Se vam ne zdi, da so vendarle vrline svetega Frančiška tiste, ki so potrebne za novega ljubljanskega nadškofa?

Bi rekel, da so vrline svetega Frančiška potrebne za vsakega človeka, ki prevzema neko vodstveno mesto, neko odgovorno službo, kajti te vrline človeka po eni strani delajo ponižnega v tistem pravem pomenu besede, kakor pravi modra misel, ponižnost je resnica - da ne presega v svojih pričakovanjih ne sebe ne drugih. Po drugi strani, da nikogar ne podcenjuje, je ponižnost v tem smislu. In pa pripravljenost na poslušanje, odprtost za ljudi. V cerkveni službi se mi zdi, da moramo vedno videti Frančiška takega, kot je bil. On je bil človek, ki je bil božji. Odprt za Boga. Zelo, zelo odprt za Boga. Dostikrat Frančiška gledamo v drugih poudarkih, odprtosti za naravo, do človeka, ampak vse to je šele posledica njegovega življenja z Bogom. In to se mi zdi, da je potrebno tistemu, ki je poklican za to, da služi v Cerkvi. Vedno je Bog na prvem mestu, da morejo vsi drugi v resnici biti na pravem mestu.

Letos ste rekli, da je frančiškan tisti, ki je podoben svetemu Frančišku, ki pa ne pomaga revežem, ampak sprejema uboštvo. Kako vas to zaznamuje?

Biti ubog, biti prijatelj ubogih. To je misel Fabricea Hadjadja, francoskega misleca, ki pravi, da Frančišek ni tisti, ki prihaja naproti zato, da bi ubogemu pomagal, ampak pravzaprav ubogemu jemlje. Na ta način, da sam postane ubog. To je tudi misel papeža Frančiška, ki vedno znova poudarja, da je treba iti na periferijo, da je treba stopiti na obrobje. Kajti samo dajati ubogim, nas dostikrat lahko uspava ali pa prestavi v nekakšno razmišljanje, v katerem se doživljamo kot dobrotniki. In se začnemo postavljati nad uboge. Takrat smo zgrešili poslanstvo. Zato Frančišek in tudi papež Frančišek hočeta, da Cerkev pride k ubogim, da Frančišek in njegovi bratje postanejo sami ubogi, sprejmejo uboštvo, kajti dokler sam ne stopiš v neke čevlje in ne hodiš v nekih čevljih, toliko časa ne razumeš človeka.

Koga pa naj bi poiskali na obrobju v Sloveniji?

Zelo dobro ste rekli, da je treba poiskati. Mislim, da je dovolj tega, da čakamo. Da čakamo, da bodo ljudje samo prihajali k nam in bomo mi bolj ali manj servis za njihove potrebe. Če se obnašamo na takšen način, postanemo bolj ali manj vedno bolj razočarani. Ker ljudje nas tako ne potrebujejo več, zato je treba iti na obrobje. Tam bomo našli celo kopico ljudi. Mislim, da bomo najprej našli ogromno staršev, ki so zaskrbljeni za svoje družine, za svoje otroke. Našli bomo otroke in mlade, ki so v negotovosti. Kakšna bo njihova prihodnost, za kaj naj si sploh prizadevajo, za kaj naj živijo, zakaj naj se učijo, zakaj naj študirajo. Našli bomo celo vrsto mladih, ki so nesrečni, ker ne morejo oblikovati svojega življenja, se postaviti na svoje noge in so prisiljeni, da živijo doma. Našli bomo toliko zapuščenih ljudi po raznih domovih za onemogle, bolnikov, ostarelih, ki doživljajo osamljenost. Ni težko biti ne star ne bolan, težko pa je biti osamljen. Se pravi, ne imeti ljudi ob sebi. Potem bomo našli celo vrsto ljudi, ki so razočarani, ker ne najdejo smisla. Ne vedo, zakaj bi sploh živeli. Tako da se ne bojim, da ne bi našli teh, ki na obrobju potrebujejo besedo poguma in veselja. Ampak je pa treba iti.

Enemu samemu, ki gre skozi trpljenje, je težko, če jih je več skupaj, je lažje, pravi vaša sestra Cirila. Kako se vam to sliši, kar pravijo tudi vaši najbližji?

Ne samo da človek težko sam nosi trpljenje. Zdi se mi, da mora enako zares človek tudi deliti veselje. Kajti, če križ neseta dva, če si ga podelita med sabo, je za polovico lažji. In če veselje dva ali pa še več podelijo med sabo, se veselje zelo pomnoži. Kakor je lepo povedal tudi Gregorčič, ko pravi: "Gorje mu, kdor v nesreči biva sam in srečen ni, kdor srečo uživa sam."To se mi zdi, da je danes kar škoda, ker ljudje namesto tega druženja, namesto da bi uživali drug drugega, da bi se hranili drug z drugim, da bi se hranili z bližino, se umikamo v svet pametnih telefonov, računalniških ekranov in na ta način siromašimo svoj svet. Težje doživljamo življenje in manj je v njem veselja in radosti.

Pri vaši družini imam občutek, da ste izredno med seboj povezani. Da res vse nosite skupaj. Pravijo tudi, da ste vi zelo podobni mami. Vi ste prvi otrok v družini.

Da, zdaj, ali sem podoben mami, to bomo verjeli njim.

Ste vi tisti, ki jih povezuje?

O tem ne morem soditi. Ne. Mislim, da nas zelo povezuje dom, tam, kjer smo bili doma, kjer je sestra. Pravzaprav zelo veliko na tem področju naredi tudi brat Franci. Skratka, zdi se mi, da imamo kar vsi to željo prihajati skupaj in zato tudi ni nobene težave najti razloga za to, da pridemo skupaj in nam je lepo skupaj. Mislim, da to izhaja iz našega otroštva, iz našega druženja, skupnega doživljanja, tistih otroških let in ostaja prisotno tudi danes. Pravzaprav je to kar potreba vseh nas tudi danes.

V svoji pesmi Kruh ste zapisali: "Zmelji me, gospod. A ko boš mlel, povej mi vedno znova, da boš spekel kruh. Zamesi me, gospod, a ko boš gnetel, mi šepeči, da se gnete kruh. Naloži na peč, gospod, a ko bo žgalo, mi govori, da postajam kruh." Kaj naredite, ko vam je težko?

Ko mi je težko, po navadi grem pred Gospoda in mu povem, da naj mi pomaga stvar nositi, naj mi odpre tiste prave poti, v katerih bom poiskal pravo rešitev. Včasih je potem treba iti k človeku, ker odvisno je zdaj tisto, kar je v posameznem primeru težkega, zahtevnega v človeku, se z njim pogovoriti, z njim podeliti svoje breme. Nimam pa navade kar brez potrebe z neko težavo obremenjevati drugih. Po navadi so to kakšne skrbi, ki jih prinaša služba, ko je treba stvari premisliti, prespati, premoliti, v posameznih primerih tudi predebatirati in se potem odločiti, tako da, da bi imel pa kakšne osebne križe, težke, hude, to pa za zdaj ne. Hvala bogu.

Verjetno to še pride, kajne? Poglejte, družina je vedno zelo v vašem srcu, posebej družina v stiski. Od vsega začetka ste član Aninega sklada, ki pomaga družinam. Tudi sinoda je bila na temo družine. Vemo, da so se zelo čutile izpostavljene družine, v katerih so starši razporočeni, ponovno poročeni. Čemu boste vi posvetili svojo skrb kot novi nadškof? Bodo imeli mesto v tej Očetovi hiši?

Ne glede na to, nadškof ali ne nadškof, ti ljudje imajo mesto v Očetovi hiši. Vsak na svoj način, vsak je del tega občestva. Zdi se mi, da je to zelo pomembno vedno znova poudarjati. Iz občestva ni nihče izključen, čeprav vsak v občestvu živi nekoliko na svoj način. To, kar se mi zdi zelo pomembno, je pomagati družinam, da začnejo biti ponosne na to, da so družine, da se začnejo veseliti očetovstva, materinstva. Da se začnejo veseliti tega, da sta zakonca med sabo, da začnejo to veselje prenašati tudi naprej. Zakaj se mi zdi to tako pomembno? Ker v družinah se rojevamo. Tam dobivamo življenje ne samo v tem osnovnem smislu biološkega, telesnega življenja. V družinah se rojevamo tudi v svoje medčloveške odnose. V družinah se rojevamo za vrednote. V družinah se rojevamo tudi v vero, v vernih družinah. Zdi se mi, da je tem družinam treba pomagati, da prenašajo te vrednote, da prenašajo vero s staršev na otroke, s starejših na mlajše generacije. Bolj kot bodo naše družine zdrave, bolj bodo iz teh družin prihajali zdravi ljudje. Ponosni, pokončni, ki jih ne bo mogel, če uporabim svetopisemsko misel, zanašati vsak veter nauka, ki bodo znali stati na svojih nogah, sprejemati odločitve in da tudi takšni ljudje potem družbi lahko največ dajo. Delati za družino, delati za družbo, delati za Cerkev.

Monsignor Stanislav Zore, velika so pričakovanja, vi pa ste v eni od svojih pesmi zapisali: "Ko bom velik, bom pilot, šofer, zdravnik. Ko sem zrastel, sem ostal otrok, ki se igra v naročju tistih sanj, ki jih moje dneve riše Bog." Danes boste posvečeni v 36. ljubljanskega nadškofa metropolita. Kaj je vaša naloga kot novi nadškof? Kaj so vam rekli na kongregaciji za škofe?

Najprej bi glede tega omenil neki stavek iz knjige kardinala Ouelleta, ki je prefekt kongregacije za škofe, v kateri govori o aktualnosti in prihodnosti koncila in med drugim napiše tudi misel, ki mi je v tem trenutku blizu, me zelo nagovarja. Pravi namreč, da ni nobene šole za škofe. Takrat, ko je nekdo imenovan, ko je postavljen na to mesto, se začne učiti. Druga misel, ki jo je izrekel upokojeni mariborski nadškof doktor Marjan Turnšek v nekem krogu duhovnikov, v katerem so izrekali svoja pričakovanja glede prihodnjih škofov, in on je iz svoje osebne izkušnje rekel tole. Pravi, škof bo postal nekdo izmed vas. In se bo začel učiti, kako biti škof. Vi, duhovniki, mu pa pomagajte, da se bo ob vas naučil biti škof. To se mi zdi tolažilno v tem trenutku prevzemanja te odgovornosti na svoja ramena, da se je treba znati učiti.
Znati poslušati, znati združevati stališča in potem tudi sprejeti odločitev. Predvsem v tistem tretjem področju škofovske službe, škofovske odgovornosti, se mi zdi, da je pomembno, da znamo biti skupaj, zlasti v Cerkvi. Mislim, da moramo ustvarjati tisto področje edinosti, kjer vsak lahko izreče svoje mnenje, svoja pričakovanja in ker je vsak tudi pripravljen poslušati mnenja in pričakovanja drugih in kjer smo potem sposobni sprejeti skupno stališče, skupno odločitev in za tem tudi stati. Verjamem, da je samo v takšnem medsebojnem sodelovanju moč in prihodnost. Zlasti na tem tretjem področju se mi zdi, da je res pomembno poslušanje, kajti oznanjuješ lahko še kolikor toliko iz svojega srečevanja z Bogom, iz molitve, iz premišljevanja božje besede in iz tišine. Tudi posvečevalna služba škofa je morda na neki način podobna. Ta vodstvena, upravljavska služba škofa je pa nujno vezana na sodelovanje z drugimi.

Da, papež pravi, da niste izbrani za škofa tisti, ki bi bili najbolj modri, najbolj pametni, ampak da je to dar in zahteva od vas, da služite. Po kakšnem principu si boste izbirali nove sodelavce? Papež Frančišek res na začetku si ni izbral takoj novih sodelavcev, ampak potem vemo tudi, do danes je zamenjal ljudi in zdaj ima okrog sebe ljudi, s katerimi lahko dela in se nam zdi, da je to pomembno tudi za novega nadškofa.

Vsekakor. Predvsem se mi zdi, da ko ste omenili papeža Frančiška, ni prišel v Rim, ni prišel v Vatikan in takoj zamenjal celotne garniture, vsega personala tam. Ampak je bil tam in potem je delal korake, ki jih je spoznal kot potrebne. Zdi se mi, da je odgovornost v tem, da ničesar ne narediš samo zato, da se nekaj naredi. Da nobene zamenjave ne narediš zato, da je zamenjava narejena. Po drugi strani bi bilo pa neodgovorno, da če vidiš, da je zamenjava potrebna, pa je ne narediš. Najslabša odločitev je neodločitev. Predvsem pa se mi zdi, da je pomembno najprej spoznati, potem najti boljšo možnost, dokler nimaš boljše možnosti, se mi zdi, da ostani tam, kjer stvari so. Seveda pa to ne pomeni, da ostanemo kar na mestu. Iščemo druge možnosti. Se mi zdi, da ne smemo na nobenem področju ravnati tako, da bi zavrgli staro zato, ker se nam zdi, da več nikogar ne nagovarja, če ne nagovarja nas samih, ne da bi bile hkrati pripravljene boljše rešitve in boljše odgovore na posamezna vprašanja.

Kakšno mesto pa bodo pri vas imeli zdaj redovniki, redovnice? Vi več ne pripadate frančiškanskemu redu. Ali še?

Ne pripadam več v smislu pokorščine svojemu provincialu. Ali pa pokorščine generalnemu ministru. V srcu pa še vedno pripadam frančiškanskemu redu in tudi vedno bom. Še vedno sem na neki način vpisan v matično knjigo naše province.

Računate tudi na redovnike in redovnice, da res predano služijo po svojih karizmah in so neki pionirji v Cerkvi na Slovenskem?

Seveda, seveda. Bog varuj, da jih ne bi bilo. Upam, da bodo vsi z veliko predanostjo, z veliko zvestobo živeli vsak s svojo karizmo. To je bogastvo Cerkve. Ko vsak prinese svoj dar. In iz teh darov začne po božjem blagoslovu nastajati nekaj lepega. Ne samo za Cerkev. To je obogatitev za narod kot takšen.

Želimo vam veliko, veliko blagoslova, monsignor Stanislav Zore. Bom končala z mislijo iz vaše pesmi o prijatelju: "Prijatelj, roko mi daj in stopi z menoj. Greva človeka iskat."

 Hvala vam in želimo vam, da bi imeli vedno ob sebi pravega človeka, ki vam bo pomagal voditi nadškofijo, ki čaka z nekim novim upanjem, in da tudi cela Slovenija računa na vas, da boste mož molitve in mož Evangelija.
Hvala lepa. Zahvaljujem se vam za povabilo.

http://www.rtvslo.si/slovenija/ce-kriz-nosita-dva-je-za-polovico-lazji-ce-delimo-veselje-se-to-pomnozi/351835

Pismo papeža Frančiška

FRANČIŠEK, ŠKOF, SLUŽABNIK BOŽJIH SLUŽABNIKOV, ljubljenemu sinu, Stanislavu Zoretu iz reda manjših bratov, doslej tega reda provincialnemu ministru v Sloveniji, izbranemu za ljubljanskega nadškofa metropolita, pozdrav in apostolski blagoslov. Ker zelo cenimo sinovsko ljubezen in vztrajno služenje, ki ju naklanjata sveti Frančišek Asiški in njegov red vesoljni katoliški Cerkvi, kličemo njegovo nebeško varstvo in njegovim bratom radi zaupamo tudi opravljanje težjih nalog. Ker je bilo torej potrebno poskrbeti za metropolitansko Cerkev v Ljubljani, ki se ji je zaradi odpovedi častitljivega brata Antona Stresa izpraznil sedež, smo zaupljivo pomislili, da si ti, ljubljeni sin, obdarjen z ustreznimi vrlinami in darovi ter izkušen v upravljanju, zato ti zaupamo vodenje te skupnosti. Iz polnosti naše apostolske oblasti te torej, potem ko smo prejeli mnenje Kongregacije za škofe, postavimo za nadškofa metropolita ljubljanskega sedeža in ti podeljujemo dolžne pravice in nalagamo ustrezne dolžnosti. Pred škofovskim posvečenjem kjerkoli zunaj mesta Rima, ki ga moraš prejeti od kateregakoli katoliškega škofa, pri čemer je treba spoštovati naročila bogoslužnih uredb, je nujno, da po ustaljenem običaju izpoveš vero in izrečeš prisego zvestobe nam in našim naslednikom. Poskrbel boš tudi, da boš to naše pismo objavil duhovščini in ljudstvu svoje nadškofije, ki jih vztrajno spodbujamo, naj te sprejmejo za svojega duhovnega učitelja, zvesto hodijo za teboj in te podpirajo z molitvami in dejanji. Slednjič pa te, ljubljeni sin, izročamo priprošnji Bogorodice Brezmadežne Device Marije, svetega Frančiška in drugih blaženih tvoje domovine in tvoje redovne družine. Ko sprejemaš to odgovorno službo, si izprosi nenehno Božjo pomoč in marljivo poučuj, da je večno odrešenje mogoče doseči samo po veri v Jezusa Kristusa. »Najvišji Oče nam je po svojem svetem angelu Gabrielu oznanil, da bo njegova Beseda, tako zelo vzvišena, tako sveta in tako veličastna, prišla iz nebes v telo Device Marije. Iz Marijinega telesa si je privzela resnično meso naše človeškosti in krhkosti« (Sv. Frančišek Asiški, Pismo vsem kristjanom II, 4).
Dano v Rimu pri sv. Petru, 4. oktobra, na slovesni praznik sv. Frančiška Asiškega, leta Gospodovega 2014, v drugem letu našega papeževanja.
Frančišek

Franciscus Bruno, apostolski protonotar
Prevod iz latinščine: br. dr. Miran Špelič OFM

Življenjepis nadškofa
msgr. Stanislava Zoreta OFM

Nadškof msgr. Stanislav Zore OFM se je rodil 7. septembra 1958 v vasi Znojile, župnija Sela pri Kamniku. Prve štiri razrede osnove šole je obiskoval v podružnični šoli na Selih, osemletko pa je dokončal v Kamniku ter se vpisal na gimnazijo v Kamniku. Leta 1974 je stopil v Serafinski kolegij v Kamniku. Po maturi leta 1977 je šel v noviciat na Kostanjevici v Novi Gorici in naslednje leto naredil neslovesne zaobljube. Istega leta se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Od leta 1980 je služil vojaški rok v Koprivnici in Varaždinu, nato pa nadaljeval študij teologije, kjer je leta 1984 diplomiral. Tega leta je tudi naredil slovesne zaobljube. Leto pozneje, 29. junija 1985 je prejel mašniško posvečenje.

Po novi maši je opravljal kaplansko službo najprej v župniji svetega Frančiška v Šiški, potem pa še na več mestih. Večkrat je bil hišni predstojnik. Bil je definitor province, provincialni vikar in dva mandata provincialni minister Slovenske frančiškanske province sv. Križa. Dvakrat je bil magister novincev in magister bratov z začasnimi zaobljubami. Bil je tajnik provincialnega tajništva za vzgojo in študij. Bil je predsednik Južnoslovanske konference provincialnih ministrov OFM in član operativnega odbora Zveze manjših bratov Evrope. En mandat je bil tudi član zbora svetovalcev koprske škofije. Dvakrat je bil predsednik Konference redovnih ustanov Slovenije.
Sveti oče Frančišek je na god sv. Frančiška Asiškega, 4. oktobra 2014, Stanislava Zoreta imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita.

Škofovsko posvečenje je prejel na praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, 23. novembra 2014, v ljubljanski stolnici. S prejemom škofovskega posvečenja in umestitvijo je nadškof Zore uradno prevzel Nadškofijo Ljubljana. Msgr. Stanislav Zore OFM je 36. rezidencialni ljubljanski škof.
Za škofovsko geslo si je izbral svetopisemske besede: “Veselite se v Gospodu” (Flp 4,4)