MOJI SPOMINI NA LJENKA URBANČIČA

Sydneyski Slovenci in tudi veliko Avstralcev se je marca letos poslovilo od našega znanega rojaka Ljenka Urbančiča, bivšega domobranca-ljotičevca. Kadar si ga označil s tem prilastkom, je bil na to izredno ponosen. S prepričanjem v svoj prav je gotovo tudi legel k večnemu počitku, saj od svoje ideologije ni nikoli odstopal.

Rojen je bil 19.12.1922, družina Urbančič je živela zadnja leta v Logatcu in v Ljubljani. Že leta 1941, ob nemškem napadu na Jugoslavijo, se je pridružil prostovoljcem, ki so se želeli boriti proti okupatorju v okviru takratne jugoslovanske kraljeve vojske, vendar je na njihovo žalost ta vojska kmalu razpadla. Tako se je pridružil upornikom proti okupatorju zunaj OF in ostal zvest tedanji jugoslovanski vojski. Zaradi tega so ga Italijani odpeljali v koncentracijsko taborišče Gonars, po kapitulaciji Italije pa se je vključil v vrste slovenskih domobrancev. Ob koncu vojne se je skupaj z drugimi begunci umaknil v Italijo, kjer je bil nekaj časa pripadnik »jugoslovanske kraljeve vojske zunaj domovine«, ko pa je bila razpuščena še ta, se je umaknil v Avstralijo.

Bil je predan svoji slovenski deželi – pač na svoj način. V letih, ko je ni mogel obiskovati, je bil poln bolečine, domotožja in sanj o njeni svobodi. Od tod tudi ideja, da si na pogorju Blue Mountains, ki se vzpenja na obronkih Sydneyja, »ustvari svojo Slovenijo«: nekaj hektarjev skalnatega zemljišča, poraščenega z grmičevjem in evkaliptom. Tej Sloveniji je dal ime Mt. Milena (po svoji materi) in bila je kraj, kjer so se zbirali mnogi slovenski rojaki, Ljenkovi  »liberals«,  bil je namreč član te avstralske stranke, zanimiva pa je bila tudi za mnoge novinarje iz Slovenije in Avstralije.

Do svojega posestva je moral najprej mimo prave vojaške stražarnice s slovensko zastavo. Po poti do okrogle trdnjave, ki jo je počasi gradil sam, so ga spremljale njegove skulpture, ki jih je izklesal iz skal – verjetno je vanje »izjokal« ves svoj bes, sovraštvo, razočaranje, bolečino, domotožje po starem kraju, hrepenenje in sanje. Te so se mu uresničile, ko se je Slovenija osamosvojila in ko jo je po več kot petinštiridesetih letih lahko obiskal skupaj s svojo Beverly, ameriško akademsko izobraženo življenjsko sopotnico. V nekem intervjuju, ki sem ga imela z njim, mi je povedal, kako se je čudil in kako ponosen je bil, ko se je pri ljubljanski glavni pošti ustavil ob prodajni mizi in zagledal tam svojo prvo knjigo Srečanja, portreti, dejanja (kasneje je napisal še več), knjiga je izšla v slovenščini in angleščini. V njej med drugim opisuje tudi svoje trpljenje v italijanskem taborišču Gonars.

Ljenka Urbančiča sem prvič srečala 28. junija 1990 v Sydneyju – na dan, ko smo ustanovili Avstralsko slovensko konferenco za Svetovni slovenski kongres in se obenem tega dne zaobljubili k medsebojni spravi. Te smo se avstralski Slovenci držali vse od takrat naprej in tako sem se tudi jaz večkrat srečevala z Ljenkom, predvsem na piknikih na Blue Mountainsu. Nekoč sem zapisala, kako zelo sem se ga sprva bala srečati, takrat ob mojem prihodu v Avstralijo leta 1974. Kakšen kontrast sva si bila – jaz, pred časom svojih miselnih premikov režimsko usmerjena - on, bivši domobranec. Potem pa sem zagledala uglajenega, visokega gospoda, iz katerega je vel nepopisen mir. »V vaših rumeno zelenih očeh – ne jekleno sivih, kot je to zapisal Mark Aarons, avtor knjige Sanctuary, ki omenja tudi 'slovenske vojne zločince' - domobrance in plave četnike, sem našla nekaj povsem drugega kot tisto, po čimer slovite …

Ali ste kdaj pomislili, da vas bo cesta, ki ste jo izpeljali po vaši svobodni Sloveniji v avstralskih Modrih gorah, nekoč popeljala v resnično svobodno Slovenijo?«

Da, bilo je samo vprašanje časa! mi je odgovoril. Čeprav je bil Urbančič na jugoslovanski listi vojnih zločincev pod šifro Z 360, ni bilo nobenega dokaza, da bi ubijal ali da bi za sum zločinca obstajali kakršnikoli drugi dokazi, tako je ugotovil slovenski državni tožilec po osamosvojitvi Slovenije.

Ljenko pa je imel svojo filozofijo: »Če kažejo oni svoje liste zločincev, jih lahko posredujemo tudi mi; jaz in domobranske organizacije imamo svoje liste boljševističnih zločincev …«.

Kakorkoli, Ljenko Urbančič bo ostal  zapisan v zgodovino slovenskega naroda kot zanimiv človek, neomajen domobranec, trd liberalec, ki se je nenehno trudil pisati to, kar čuti; prva leta izseljenstva je v Sydneyju izdajal več časopisov, bil pa je tudi urednik domobranskega časopisa v času druge svetovne vojne. Vse do svojega konca pa je razpošiljal članke in majhne časopise, svoje papirčke, na katere ga je torej sililo izpisovati prepričanje, da je bilo tudi na drugi strani - nasproti partizanom -  veliko Slovencev, ki je dalo svoja življenja za domovino, čeprav so si izbrali kolaboracijsko pot z okupatorjem – samo da je bila antikomunistična, pa tudi za to naj bi imeli tehtne razloge; tako domobranci.

Vsako čustvo do domovine je svojevrstna ljubezen, mar ne? … Shakespeare je zapisal: »Če se ne spominjaš niti ene norosti, v katero te je pahnila ljubezen, potem nisi nikoli ljubil.« Le takšnega Ljenka, prepolnega ljubezni do Slovenije, če je bila »ta prava« ali ne, se bom spominjala jaz … o vsem drugem pa naj pove svoje mnenje nova, objektivnejša zgodovina.

Stanka Gregorič

Moja Slovenija Marec 2006

Kratka zgodovina

Ljenko Urbančič se je rodil 19. decembra 1922 v Šabcu, Srbija, kjer je oče Franjo služboval kot financar. Pri krstu so mu dali ime Miljenko. 1926 je bil oče upokojen in se je vrnil z ženo Mileno, rojeno Kahn, in edincem v svoj rojstni kraj Gornji Logatec.
Družina se je odselila v Ljubljano 1934.

Urbančič je maturiral na 1. Državni v Vegovi. Kot študent je objavljal črtice v Naši volji, Našem rodu in kasneje v Jutru pod literarnim uredništvom Ludvika Mrzela.
Svoje črtice je nekaj let objavljal tudi v avstralskih Svobodnih razgovorih.
Ob nemškem napadu na Jugoslavijo v aprilu 1941 je bil prostovljec, kar opisuje v črtici Bojevanje za poizkušnjo.

Že v sredi 1941 je organiziral podtalno nacionalistično skupino Petrova garda. Temu je sledilo v marcu 1942 fašistično koncentracijsko taborišče Gonars in Zapis iz katorge.
Bil je aktiven član Sokola in Ljotičevega Zbora ter eden vidnejših organizatorjev Slovenskega Domobranstva, njegov časnikar in propagandist ter sourednik dvotedenske ilustrirane revije Slovensko Domobranstvo, kakor tudi avtor besedila prve domobranske pesmi Legijonarji, domobranci.

Domovino je zapustil 6. maja 1945. žive1 in potoval je po Italiji in Nemčiji. 1950 je emigriral v Avstralijo, kjer je delal kot hlapec na posestvu ovac, potem kot delavec v Snežhih gorah in kot gradbeni in železarski delavec v Sydneyu. Aktiven slovenski delavec ter izdajatelj in urednik nekdanjega Žara. Uredil je tudi Slovenski obzornik v Avstraliji. Bil je član Slovenskega narodnega odbora, predsednik društva v Sydneyu in član Slovenskega narodnega sveta. V angleščini je urejeval Liberal Spectrum in Esprit de corps.

Je eden vodečih konservativcev v avstralski Liberalni stranki.
Od 1979 do 1986 je bil predmet ogorčnih napadov v avstralskih običih zaradi svoje domobranske aktivnosti v državljanski vojni. Napad so podpihovali jugoslovanska komunjstična mreža, fabijanski socialistični elementi in pa levičarsko usmerjeno krilo v sami Liberalni stranki.

1989 je izšIa knjiga izpod peresa Marka Aaronsa, člana poznane judovske stalinistične družine v Avstraiiji, Nacistični ubežniki v Avstraliji, ki posvea Urbančiču dva sovražna poglavja, vendar ni dosegla velikega učinka, ker je bil Urbančič trikratno rehabilitiran: v Liberalni stranki, v Senatu in na Vrhovnem sodišču.

Poročen je z Američanko Beverly Anderson.