TV Slovenija
Oddaje o rojakih v Avstraliji na slovenski televiziji v sklopu oddaj
Pričevalci

 

Naslovna stran Home Slovenia News Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja Novice v arhivu Društva organizacije Slovenian clubs, associations and other organisations in Australia Diplomatska predstavništvaVerska središča Slovenian religious centres in Australia Misli Glas Slovenije Historical Archives for Slovenian in Australians HASA – NSWMediji Slovenija, Slovenci po svetu, zanimive povezave E-uprava SlovenijePišite nam Prispevki objavljeni na straneh Stičišča avstralskih Slovencev ne izražajo vedno mnenja uredništva. Avtorji posameznih prispevkov odgovarjajo za svoja mnenja in objave. Prosimo, da nas v kolikor najdete napake, spremembe v naslovih ipd., obvestite. Stičišče avstralskih Slovencev je redno arhivirano v Pandora arhivu v Canberricanberra

jozeMozinaRTVSLO
Pogovore je posnel in uredil
Jože Možina
slovenski zgodovinar, avtor dokumentarnih filmov, 
sociolog, novinar in televizijec, ki nas je obiskal v letu 2017

Jože Možina, slovenski zgodovinar, avtor dokumentarnih filmov, sociolog, novinar in televizijec
V mandatu 2006–2010 je bil direktor Televizije Slovenija, prej pa novinar notranje politične redakcije TVS. Znan je avtor dokumentarnih filmov med katerimi so najbolj odmevni Zločin, ki ne zastara, ki govori po povojnih pobojih na Slovenskem, Zamolčani – moč preživetja[1], o revolucionarnem nasilju med drugo svetovno vojno,Dosje: Slobodan Milošević,o vzponu in padcu srbskega komunističnega voditelja. Možina je avtor več dokumentarcev iz Afriške celine; Angole, Konga, Burundija, Ruande. Med njimi je najbolj prepoznaven film o slovenskem misijonarju, ki je postal svetovno znani humanitarni delavec - Pedro Opeka – dober prijatelj.
 Možina je tudi avtor dokumentarnih filmov iz obdobja slovenskega osamosvajanja in najnovejše slovenske zgodovine. Slovenski plebiscit je dokumentarni film o prelomni odločitvi Slovencev 23.12. 1990, da želijo živeti v samostojni in neodvisni državi. Film Domovina in država pa govori o vojni za Slovenijo, ki se je podtalno začela že ob prvih demokratičnih volitvah maja 1990 z razorožitvijo slovenske Teritorialne obrambe in trajala do odhoda zadnjega vojaka jugoslovanske armade 25.10. 1991. Urok Depale vasi je dokumentarec v katerem avtor rekonstruira vpliv preddemokratičnih struktur na strmoglavljenja obrambnega ministra Janeza Janše leta 1994.
Od leta 2014 pripravlja serijo dokumentarnih pričevanj z naslovom Pričevalci. V njej se je zvrstilo že več kot 100 oseb povečini starejše generacije, ki so spregovorili o svojem življenju in osebnih spominih na travmatična obdobja slovenske zgodovine. Jože Možina je na Filozofski fakulteti v Ljubljani pridobi doktorat znanosti s področja zgodovine. Raziskuje zlasti vzroke za medslovenski konflikt v času druge svetovne vojne ter povojno revolucionarno nasilje.

Možina je dvakrat prejel Jurčičevo nagrado, ki jo podeljujeta Društvo slovenskih pisateljev in Nova revija ter gong ustvarjalnosti in gong popularnosti časnika Delo. Leta 2012 je za film o Pedru Opeki prejel nagrado za najboljšega režiserja dokumentarnih filmov na festivalu ITN v Hollywoodu, leta 2013 pa je pa Nagrado za odličnost v filmskem ustvarjanju na Canada Film Festival.
Za film o Pedru Opeki je bil nominiran tudi za najboljšega režiserja na festivalu St. Tropez v Nici, istega leta pa je v Jakarti na mednarodnem filmskem festivalu Mir - inspiracija -enakost, (International Film Festival Peace - Inspiration - Equality), zmagal v kategoriji dokumentarnih filmov ter pridobil še nagrado za odličnost. Na filmskem festivalu Okolje - zdravje kultura (International film festival Environment - Health -Culture) pa je za film o Pedru Opeki dobil posebno nagrado žirije in priznanje za odličnost. Leta 2014 je za film Pedro Opeka dober prijatelj prejel Nagrado Prešernovega sklada.

Vir Wikipedija

pricevalci

 

ANTON KONDA
PRIČEVALCI
Datum: 8. dec. 2015

toneKonda
Pričevanje 90-letnega Antona Konde iz Avstralija je izredno zanimivo. Bil je partizan, politkomisar, aktivni oficir in naposled obsojenec na Golem otoku. V iskreni pripovedi nam oriše razmere v rodni Beli Krajini pred vojno in med vojno samo, odhod v partizane in težke preizkušnje, ki jih je preživel med vojno, velikokrat na pragu smrti. Bil je v Tomšičevi brigadi, deloval v partizanski bolnici in v XIV. diviziji, ki je med pohodom na Štajersko prek Hrvaške utrpela hude izgube.
Bil je tudi zraven, ko je padel pesnik Karel Destovnik, najdemo pa ga še na eni najbolj znanih partizanskih fotografij, ko skopaj z župnikom Lampretom in še dvema nesejo ranjenca. Leta 1948 je kot aktivi oficir jugoslovanske armade padel v kolesje Informbiroja in pristal na Golem otoku. Po prihodu nazaj je pobegnil v Avstralijo in kmalu mu je sledila tudi njegova bodoča žena s katero sta si ustvarila lepo družino.
Pretresljiva izpoved o preživetju in močni veri, še vedno ključni v življenju pričevalca, ki se je boril za svobodo, a jo je naposled doživel šele v Avstraliji.

RTV Slovenija
IVO IN TEJA BAVČAR
PRIČEVALCI

ivoTeaBavcar2018
Pričevanje Iva in Teje Bavčar iz Ajdovščine nam ponuja izredno zanimiv vpogled v življenje ter politične in socialne razmere na Primorskem v času fašizma ter po prihodu partizanov. Ivo Bavčar, ki se je rodil leta 1929 v Ajdovščini, se spominja, kako so morali v šoli govoriti samo italijansko in kako so uživali pri pouku slovenščine, ki ga je v cerkvi vodil zavedni duhovnik Dušan Bratina.
Spominja se partizanske zasedbe Ajdovščine po razpadu Italije, ko so v strahu pred revolucionarnim terorjem in grožnjami bežali. Partizani so po prihodu Nemcev zbežali v Trnovski gozd, po koncu vojne pa je vsa Bavčarjeva družina zaradi strahu pred režimom zbežala čez mejo. Živeli so po različnih begunskih taboriščih v Italiji in nato dve leti v Nemčiji. Ivo je potem sam odšel v Avstralijo. Sprva, leta 1949, je delal v gozdovih Zahodne Avstralije in se kasneje pridružil svojim staršem Ivanu in Frančiški v Sydneyju. Leta 1960 se je vrnil v domovino in si poiskal ženo. Zaljubil se je v domačinko Tejo Brecelj, se z njo poročili in jo odpeljal v Avstralijo, tam so se jima rodili trije otroci.
Pričevanju se pridruži tudi žena Teja, ki prav tako izvira iz Ajdovščine. Pripoveduje o hudi revščini, trdem življenju in ustrahovanju, ki jih je doživljala njihova družina. Bili so verni, njen brat je bil v semenišču, zato jih je nova oblast šikanirala. Ganljivo pripoved zakonca Bavčar končata z besedami, da imata dva domova: Slovenijo, kjer sta rojena, in Avstralijo, ki jima je dala kruh in možnost dobrega življenja. Od vsega začetka sta zelo aktivna in nepogrešljiva člana slovenske skupnosti v Sydneyju, njuno delo danes nadaljujejo tudi njuni vnuki. Oba sta opravila ogromno prostovoljnega dela in bila za to tudi nagrajena. Teja in Ivo Bavčar sta zgled pristnih primorskih Slovencev, ki so ves čas ohranjali pripadnost narodu in veri.

RUDI BREŽNIK

PRIČEVALCI

rudiBreznik_2018
Rudi Brežnik je bil rojen leta 1934 v znameniti podjetniški družini Brežnikovih iz Šentjurja pri Celju. Njegova babica je bila avstrijskega rodu, stari oče pa trgovec. Doma so govorili nemško in slovensko, vendar so bili vzgojeni kot zavedni Slovenci. Za očeta pravi, da je bil razmišljajoč človek, mama pa je imela v večji meri v rokah družinsko ekonomijo. Pred vojno so dobro poslovali, saj je družina občini podarila zemljišče za postavitev avtomatske tehtnice za kmetijske pridelke, ki so jih kmetje potem v veliki meri prodajali prav Brežnikovim. Rudi je kot otrok doživel nemško okupacijo in represijo. Vojaki so se naselili tudi v njihovi hiši, vendar so bili disciplinirani in jim niso delali težav.

Eden od stricev je bil mobiliziran v nemško vojsko, vendar se po dopustu ni hotel vrniti na rusko fronto in je zbežal v partizane. Ko je padel, je šel Rudi skupaj z mamo in dobri dve leti mlajšim bratom Fredom na partizanski pogreb, ki se mu je močno vtisnil v spomin. Babico je po koncu vojne nova oblast zaprla na Teharjah, mami jo je uspelo obiskati, toda kmalu je za babico izginila vsaka sled. Bila je žrtev povojnih pobojev, podobno kot številni predvsem premožnejši prebivalci okoliških vasi in trgov. Njen greh je bil večje premoženje, pa tudi avstrijske korenine. Nova oblast jim je s tem izgovorom vzela premoženje. Rudijeva mama je vodila gostilno in bila zelo podjetna ter je med vojno pomagala partizanom, po vojni pa se je le s težavo prebijala skozi življenje. Kljub temu si je z vsemi močmi prizadevala, da bi izšolala oba sinova. Rudiju še danes odmevajo njene besede ki so postale njegovo vodilo skozi življenje: »Uči se, saj ti znanja nihče ne more vzeti.«

Rudijev oče se je zatekel v Avstrijo in je kmalu potem, ko je videl, kakšen režim vlada v Jugoslaviji, emigriral v Avstralijo ter družini pomagal, kolikor je bilo mogoče. Pozneje, po študiju elektrotehnike, se mu je pridružil tudi Rudi in nato še ostali, tako je bila družina zopet združena. Za Avstralijo Rudi pravi, da je bila zanje kakor obljubljena dežela, v kateri te nihče ne vpraša, kakšne vere si, kakšno je tvoje politično prepričanje. Vsi imajo možnost, za napredek. V Avstraliji si v pravem pomenu svoboden človek, tega pa pri vas ne poznate, še doda Rudi Brežnik. S svojim znanjem in inovativnostjo si je ustvaril visokotehnološko podjetje, poučeval pa je tudi kot profesor.
Čeprav je v Avstraliji zaživel svobodno in uspešno življenje, se je z represijami novega režima srečeval vedno, kadar je obiskal domovino. Novačili so ga za sodelovanje, da bi režimu poročal o delu zavednih, slovenskih rojakov v Avstraliji, kar je z nasmehom zavračal. Rudi je trdno zasidran v avstralsko družbo, vendar zvest in dejaven član slovenske skupnosti v Sydneyju.

STANKO IN MARY PROSENAK
PRIČEVALCI

stankoMaryProsenak
Pričevanje Stanka in Mary Prosenak je izredno zanimiva pripoved o slovenskem človeku, ki se preizkušnjam navkljub zna postaviti zase in si odpreti vrata v boljšo prihodnost. Mary je potomka tistih redkih Slovencev, ki so se v Avstralijo preselili že pred drugo svetovno vojno. Stanko pa je bil rojen v delavski družini v Slovenski Bistrici. Oče je bil mizar in z dodatnim zaslužkom v tovarni Impol je preživljal družino. Stanko je obiskoval nemško šolo in še danes se spominja, kako so se ob letalskih napadih spuščali po žlebovih in iz šole bežali domov. V Slovenski Bistrici je bilo veliko nemške vojske, zato so partizani prihajali ponoči in odpeljali tudi njegovega očeta, ta pa se je kmalu vrnil in delal pri mednarodnem Rdečem križu. Velikokrat je reševal ranjence, ko so bombardirali Pragersko, kjer je bila takrat pomembna železniška postaja. Stanko pretresen pove, da je bila že eno leto svoboda, ko so neke noči mimo hiš neprestano vozili in ropotali kamioni, in slišala se je eksplozija. Naslednje jutro so ugotovili, da je izginilo veliko prebivalcev Slovenske Bistrice. Kasneje so izvedeli, da so večinoma izobražence, premožne meščane, ljudi nemškega rodu in ujetnike strpali v bunker za tovarno Impol in jih pokončali. To je bil zadnji večji pomor, ki so ga zagrešile komunistične oblasti v Sloveniji januarja 1946. V dveh bunkerjih so po letu 2000 odkopali posmrtne ostanke kar 431 premožnejših meščanov iz Slovenske Bistrice in okoliških krajev. 

Med ljudmi je še posebej po teh umorih zavladal strah. Mati jim je zabičala, naj o tem molčijo. Leta 1947 so jim oznovci odpeljali očeta, nova oblast pa jih je vrgla iz hiše. Ko se je oče po dobrih dveh letih vrnil iz ujetništva in s prisilnega dela, je bil uničen in zagrenjen. Stanko pove, da teroriziranja še zdaleč ni bilo konec. Bili so zaznamovani in spominja se, da je bil prikrajšan za kozarec mleka v šoli le zato, ker niso bili po volji režimu. 
Pričevanju se pridruži tudi žena Mary, ki je bila rojena v Avstraliji, vendar njene korenine segajo v Beneško Slovenijo in zna še vedno govoriti »po naše« ter zapeti tudi kakšno beneško pesem. Pričevanje Stanka in Mary je bogata pripoved o trdem delu, o krčevitem boju za slovenstvo in moči mladih Slovencev, ki so si v tujini ustvarili lepše življenje. Ob prvih obiskih v Sloveniji je Stanka vedno iskala Udba in ga zasliševala, vendar se jih ni bal in jim je marsikaj vrgel v obraz. Iskriva pričevalca sta si v Avstraliji ustvarila lepo družino. Danes sta dejavna člana slovenske skupnosti v Melbournu in velika podpornika slovenske cerkve. Stanko pa je posebej odločno deloval v času osamosvajanja Slovenije, ko so Slovenci iz Avstralije tudi pomagali pri vzpostavljanju slovenske demokracije. Čeprav so otroci in vnuki pognali korenine v Avstraliji, Prosenakova prvotne korenine še vedno čutita in negujeta vezi s sorodniki v Sloveniji in Beneški Sloveniji.

IVAN LEGIŠA
PRIČEVALCI

ivanLegisa

Ivan Legiša, pesnik in zaveden Slovenec, se je rodil leta 1934 v Medji vasi, na kraški kmetiji pri Šuškulov, kot so rekli po domače. Oče je bil v prvi svetovni vojni ranjen in je ostal invalid, vendar je kljub temu svojo družino preživljal z delom v ladjedelnici v Tržiču. Doma so bili zelo zavedni in ves čas izpostavljeni pritiskom menjajočih se oblasti. Ivan je najprej obiskoval italijansko osnovno šolo, ki so jo leta 1943 skupaj z vasjo požgali, po vojni pa nadaljeval v slovenski šoli. Po končani gimnaziji v Trstu je odšel na učiteljišče, študija ni končal, zato je delal na avtobusih. Njegov brat je po priključitvi Trsta k Italiji leta 1954 odšel v Avstralijo in Ivan mu je sledil čez slabi dve leti.

V Seymourju se je najprej izučil za strojevodjo, vendar se je kasneje z bratovim posredovanjem zaposlil v železarni v kraju Port Kemblo, tam je ostal tri leta in nato odšel v Snežne gore. Kljub številnim selitvam je spoznal Slovenko in se z njo poročil. Z Roziko, ki se je rodila v Markovcih pri Ptuju, sta se skupaj odselila v Južno Avstralijo in tam začela delati z opali. Po devetih letih sta se skupaj s sinovoma preselila v Adelajdo. Ivan Legiša je svoje trpljenje in muke prenašal kleno in pokončno. Pisati je začel že v gimnaziji in si tako lajšal bolečino zaradi zatiranja.

K pisanju ga je ponovno spodbudil misijonar dr. Ivan Mikala v Snežnih gorah. Poleg objav v mesečniku Misli je Ivan izdal šest zvezkov poezije, pesniški zbirki Jesensko listje in Ocvirke in kot zadnjo pripoved Županov Žiga. Ivan Legiša je eden od stebrov slovenske skupnosti v Adelajdi. Čeprav daleč od slovenskih šol in domovine, ni le ohranil slovenskega jezika, ampak ga zna v pesmih in zapisih tudi izvrstno uporabljati.

 

ANGELA DODIČ
PRIČEVALCI

ANGELA DODIČ

Angela Kajnih, poročena Dodič, se je rodila leta 1938 v vasi Grabonoš, v fari svetega Jurija ob Ščavnici. Njeno otroštvo je zaznamovala nemška okupacija, obiskovala je nemški vrtec. Vendar pa se ne spomni, da bi takrat ljudje trpeli lakoto. Vsesplošno pomanjkanje je nastopilo po vojni, ko bi morala zavladati svoboda. V šoli so nekega jutra, sprva razposajeni pred učiteljevim prihodom, vsi otroci obnemeli.

Križ, ki je bil prej na steni, je polomljen ležal na tleh, na njegovem mestu pa je visela Titova slika. Pozneje je prišel šolski nadzornik in otrokom v zadregi povedal, da jih morajo odslej učiti, da Boga ni. Usodni udarec za Angelino družino je bila smrt matere. Očetova ponovna poroka jo je pognala v svet. Njen prvi pobeg se je končal klavrno, saj je njen oče prijavil, da pogreša svojo hčer in kolo, zato so jo miličniki poiskali in privedli domov. Temperamentna Angela je očetu zagrozila in ponovno odšla od doma.

Pot jo je vodila prek Radgone in taborišča v Salzburgu v Genovo, od tam pa je z ladjo odpotovala v Avstralijo. Spominja se strašne vročine in nevzdržnih razmer, ko so po prihodu najprej bivali v skromnih lesenih barakah. Z veliko hvaležnostjo pripoveduje o frančiškanu patru Baziliju, ki je mladim slovenskim beguncem pomagal na različne načine. Iskal jim je službo, bivališče in jim nudil duhovno oskrbo. Angela se je v Avstraliji poročila s Slovencem in si ustvarila družino. Z možem sta veliko prispevala, da je v Adelajdi zaživela slovenska skupnost. Ta je priskrbela tudi finančna sredstva, da so zgradili cerkev in poskrbeli za duhovnika. Angela je pomagala tako, da se je lotila prodaje toplih napitkov in hrane.

Pričevanje Angele Dodič je polno upanja, življenjske moči in vere, zato gledalca nikakor ne pusti ravnodušnega.

TONE IN MARIJA BRNE

TONE IN MARIJA BRNE
»Mora biti pa hudič tam gor, da tako bežite,« je rekel prebivalec Opčin, ko je videl mojo ženo Marijo z malim sinom v naročju in kravami, ko smo leta 1948 skrivaj bežali čez mejo v Italijo, pove 96-letni Tone Berne. Pretresljiva pripoved njega in njegove žene Marije, ki sta se oba rodila leta 1922 v Podgrajah pri Ilirski Bistrici, nas popelje daleč v zgodovino, ko je bila Primorska okupirana s strani Italije. Oba danes živita v Melbournu, kjer sta tudi zelo dejavna v slovenski skupnosti. Pri Mariji, njen dekliški priimek je Toplar, je bilo trinajstih otrok. Tone, ki pa je bil v družini daleč najmlajši, je večino časa preživel skupaj z mamo. Očeta, ki je za posledicami ujetništva med prvo svetovno vojno bolehal ter zgodaj umrl, še prej pa je delal v Ameriki, skoraj ni poznal. Tone in Marija se podrobno spomnita razmer v času fašizma in raznarodovalnega pritiska.

Ko je imel Tone 19 let so ga mobilizirali Italijani in po krajšem urjenju v Milanu je bil poslan na fronto v Grčijo, kjer pa so se Italijani slabo borili. Po kapitulaciji Italije je tudi Tone padel v nemško ujetništvo. Nemci so vojne ujetnike strpali na vlak in prek Balkana prepeljali na Nizozemsko. Tako je Tone božični večer leta 1943 lačen in sestradan preživel v zaprtem vagonu na železniški postaji v Ljubljani. Takrat je bil prvič v slovenski prestolnici, a ujetnike so odpeljali naprej v Nemčijo, blizu meje z Nizozemsko, pozneje pa na Poljsko in nazadnje v Berlin, kjer je dočakal konec vojne in osvoboditev. Tone nadaljuje zanimivo pripoved, ko se peš iz Berlina odpravi proti domu in v tistih nemirnih časih doživi marsikaj zanimivega. Doma na Primorskem pa se je navkljub pričakovanjem in velikim obljubam soočil s pritiski novega režima. Oba z ženo Marijo se spominjata kako so jih silili v Komunistično partijo in potem od njih zahtevali, da poslušata pod okni kaj ljudje govorijo ter o tem poročata na partijskih sestankih.
Temu se je pridružil še pritisk na kmeta, velika revščina in vsesplošno pomanjkanje, kar je veliko sposobnih mladih pognalo čez mejo v kapitalistično Italijo in naprej v svet. Tako pot sta izbrala tudi Marija in Tone, skupaj s sinom in celo z živino. Življenje jima tudi v tujini ni prizanašalo, saj sta tragično izgubila sina, vendar sta oba z globoko vero in slovensko vztrajnostjo zaživela boljše življenje v resnični svobodi, ki jo je ponujala Avstralija.

 

RTV SLOVENIJA - PRIČEVALCI
Jože Košorok

jozeKosorok
Izjemna življenjska zgodba in pripovedna moč nekdanjega partizana in potem političnega preganjanca, Jožeta Košoroka, bo zanesljivo navdušila številne gledalce. Jože, doma iz Lončarjevega Dola pri Sevnici, je otroštvo preživljal na majhni kmetiji s štirimi brati in sestrami v skromnih razmerah. Oče je bil železničar, mama se je ukvarjala z lončarstvom za nekaj dodatnega zaslužka, Jože pa je pasel edino kravo. Mladost so zaznamovali spomini strica, ki se je boril v prvi svetovni vojni in je pripovedoval o svojih doživetjih na Soški fronti. Stričevo enoto je obiskal cesar Karel in ga tudi osebno nagovoril. Jože je odraščali v krščanski in močno domoljubni družini, kar se je zlasti pokazalo po nemški okupaciji leta 1941. Otroke je teroriziral in potujčeval nemški učitelj. Okupatorji so Jožeta kmalu vpoklicali na predvojaško usposabljanje, a je ob prvi priložnosti pobegnil in se pridružil partizanom. Sprva je bil srečen in ponosen, da je v partizanski enoti, vendar je kmalu sledilo razočaranje, ko je videl velike razlike med partizani in oficirji.

Kot mladenič je postal pogumen mitraljezec in se udeležil številnih spopadov. Bolj kot se je bližal konec vojne bolj so se Jožetove predstave o osvoboditvi razblinjale, saj se je razraščalo nasilje in tudi v partizanskih vrstah je bil prisoten strah. Pozneje je Jože po nekaj usposabljanjih postal bolničar in se dobro uživel v svoje poslanstvo. Zelo lepe spomine ima na partizanske zdravnike in njihovo požrtvovalnost. Tudi po vojni je delal v vojaški bolnici, sprva tudi kot politični agitator, a prišlo je do usodnega trenutka, ko je daroval kri obolelemu nemškemu ujetniku. Medtem ko je on, kot mlad fant razmišljal, da je vojne pač konec in da je dolžnost pomagati sočloveku, ga je komunistično vodstvo bolnišnice obtožilo pomoči sovražniku. Uvidel je da s svobodo ne bo nič in da bo prostost potrebno poiskati čez mejo.
Pristal je v Avstraliji, si ustvaril družino in boljše življenje. A navezanost na domači kraj, ki je trpel pod diktaturo, je ostala. Jože Košorok je bil izjemno angažiran pri idejah in pri podpori demokratičnim gibanjem v Sloveniji, o čemer bo tudi spregovoril v pričevanju. Njegove številne pobude za slovensko samostojnost in demokracijo so bile zelo pionirske. Ostaja dejaven član slovenske skupnosti v Sydneyju in dobrotnik različnim humanitarnim projektom. Zaradi bolezni v družini je bil deležen velikih preizkušenj, a je vse sprejemal z globoko vero in neusahljivim optimizmom, ki veje tudi iz pričevanja tega 90-letnega "mladeniča."

MARIJA IN JOŽEF PRINČIČ

marijaJozefPrincic
Tokrat v pričevanju prisluhnemo srčni izpovedi zakoncev Jožeta in Marije Prinčič, ki sta zaradi brezizhodnih razmer v domovini zbežala čez mejo v svobodni svet in si tam s trdim delom ustvarila družino in blagostanje. Jože je doma iz zavedne slovenske družine v Goriških Brdih. Beg čez mejo mu je za vedno spremenil življenje, a navezanost na domači kraj, starše in brate ostaja do danes.

Jože ne more pozabiti svojih požrtvovalnih staršev, posebno očeta, ki mu je bil svetel zgled – kakršen bi rad postal tudi sam. Marija, rojena Butinar, prihaja iz Hrušice na Primorskem. Kot sama pravi, njene lepe vasi ne bo nikoli pozabila, čeprav je komaj 17-letna zapustila mamo, očeta in brata ter odšla v svet iskat boljše življenje. V italijanskih begunskih taboriščih za prebežnike iz komunističnih držav sta se Marica in Jože spoznala in se hitro poročila. Kmalu po prihodu v Avstralijo se jima je rodila hčerka in sledil je tudi sin. V tokratnem pričevanju gre za ganljivo izpoved zakoncev, ki sta si navkljub vsem preizkušnjam ustvarila družino in dobro življenje daleč od rodnega doma in domačih. Trdo delo, ki sta ga bila vajena od doma, poštenost in zvestoba veri in narodu je bila tisto, kar jima je omogočilo uspeh in sožitje v slovenski skupnosti v Sydneyju, kjer sta še vedno aktivna. Čeprav so domači in domovina daleč, ostajajo v njunih srcih

ANICA IN ALOJZ MARKIČ

anicaAlojzMarkic
V oddaji bomo spoznali izvrstna pričevalca -  zakonca Markič, ki živita v Melburnu v Avstraliji. Anica je svoje zgodnje in tudi težko otroštvo preživela v Prlekiji ločena od staršev. 13 – letna je potem sama po 42 dnevnem potovanju z ladjo prispela v Avstralijo. Spomini iz domovine so prepleteni z revščino in ustrahovanjem, ki so ga pod komunističnim režimom doživljale zlasti verne družin.

Začetki v Avstraliji so bili težki, vendar ji je Avstralija hitro postala druga domovina, ki ponuja dobre možnosti za življenje. Anica je od vsega začetka zelo dejavna v slovenski župniji, slovenski skupnosti in bila tudi predsednica Slovenskega društva Melburne.

VIRGIL GOMIZEL I. DEL

virgiljGomize
Izjemna življenjska zgodba primorskega partizana, ki je povojno »svobodo« užil tako, da je končal na Golem otoku ter kasneje pobegnil in našel novo domovino v Avstraliji. Brez dvoma eno najzanimivejših pričevanj doslej. Leta 1928 rojeni Virgil nam v prvem delu obudi spomine na svojo mladost na domačiji v Križu pri Sežani. Spomni se pritiskov fašizma, tudi na otroke, ko je šolski sluga beležil, kdo govori slovensko, učitelj pa je tiste nato kaznoval. Kot mlad fant se je pridružil partizanom in doživel ognjeni krst. Nihče mu ni povedal ali pokazal kako ravnati z orožjem.

Gomizel govori o idealizmu pa tudi o slabi organiziranosti partizanskih enot in o neprestanem bežanju pred sovražnikom.

VIRGIL GOMIZEL 2. DEL

ANICA LAH

anicaLah
Življenjska zgodba Anice Lah je ena najbolj pretresljivih. Rojena je leta 1938 v Plajnskem pri Majšperku, mati jo je zapustila, ko je bila stara devet mesecev. Na svoje otroštvo pri očetu ima trpke spomine, saj je bila kot nezakonski hči zaznamovana in pogosto nesprejeta. Bila je samorastnik in začela služiti že zelo zgodaj. Verjela je obljubam bogatega kmeta, da bo zanjo na njihovi kmetiji življenje boljše in tudi obeti, da se bo pri njegovi ženi izučila za šiviljo so bili mamljivi.

Kmalu je izkusila kruto realnost, saj so z njo zelo grobo ravnali in jo grdo izkoriščali. Zaradi preobilice kmečkega dela je velikokrat zamudila pouk ali sploh ni smela oditi v šolo. 18-letna se je odločila, da si bo košček sreče poiskala drugje in je s prijatelji pobegnila čez mejo v Avstrijo, kjer so se nadaljevale nove preizkušnje. Izkusila je avstrijska delovna taborišča, zaslišanja in zapore ter nenazadnje le prispela v Avstralijo, ki je sprejemala samo mlade, zdrave ljudi. Nemudoma je pričela delati in se prilagajati novi deželi. Bilo je težko, vendar ni obupala. Kmalu je tudi spoznala moža Slovenca in skupaj sta zgradila farmo in si ustvarila družino. Anica živi danes v Adelaidi in še vedno rada obišče in je del aktivne slovenske skupnosti, ki še živi v Avstraliji.

DANILO KREŠEVIČ

daniloKresevic
Pripoved Danila Kreševiča ponudi dragocen vpogled v dejansko dogajanja na Primorskem med vojno in po njej. Nepopisno navdušenje, obljube in velika pričakovanja po vojni so se hitro razblinila in ljudje so v povojni Jugoslaviji zaživeli v velikem pomanjkanju in strahu pred režimom. Rojen je bil leta 1935 v Račicah v Brkinih, ki so bili takrat pod Italijo. Prihaja iz velike družine devetih otrok.

Njegovi starši so bili podjetni in so imeli trgovino. Ko je začela vojna so njegove starejše brate mobilizirali v italijansko vojsko, a nekaterim je uspelo pobegnili v partizane. Danilo se spominja, da so bili osvoboditve zelo veseli in so se nadejali svobode in lepšega življenja. Čeprav so bili bratje v partizanskih vrstah jim je povojni komunistični režim zasegel trgovino in zaprl očeta. Zapor v Sežani je bil za očeta usoden, saj je za posledicami trpljenja kmalu umrl. Po vojni pa se je vzdušje zelo spremenilo tudi med domačini. Predvojna sproščenost, prijateljstvo in sodelovanje med ljudmi se je razblinilo. Prevladal je strah kdaj bo kdo kaj napačnega rekel in kdo ga bo prijavil. Življenje je bilo težko in postopoma so se vasi začele prazniti – zlasti mladi so množično bežali iz socialističnega »raja« v Italijo in naprej po svetu. Tako je tudi iz njihove družine 9 otrok kar 7 zapustilo domovino in zbežalo s trebuhom za kruhom.

Danilo pove, da je v času 1948/49 iz njegove vasi in okolice pobegnilo okoli 120 mladih fantov. On sam je po begu čez mejo pristal v begunskem taborišču, kjer so vladale težke razmere. Naposled je prispel v Avstralijo, kjer si je s pridnim delom in zavzetostjo ustvaril družino ter uredil življenje. Ima štiri otroke in kopico vnukov, zelo pa ga je prizadela nedavna smrt soproge. Danilo Kreševič je zvest član in podpornik slovenske cerkve v Adelajdi. Bil je tudi pomemben sodelavec in pobudnik za nastanek slovenksega društva, kjer vseskozi radodarno in aktivno sodeluje. Čeprav je kot mladenič odšel v Avstralijo, kjer si je ustvaril novo življenje, se mu orosijo oči, ko se spomni domovine, saj je njegovo srce še vedno močno vezano na Slovenijo.

Albina in Branko Kalc

albinaBrankoKalc
Pričevanje Albine in Branka Kalc je med najbolj atraktivnimi, saj sta njuni življenjski zgodbi prepletata z optimizmom in celo humorjem, ki nam veliko pove o sproščenem življenju naših izseljencev v Avstraliji. Oba pričevalca prihajata iz okolice Ilirske Bistrice in danes živita v Adelajdi. Albina, rojena Vičič leta 1937, je zelo zgodaj izgubila starše in svoje rano otroštvo z bratom in sestro preživela pri babici, kjer je doživela tudi nemški požig vasi. Ves čas so živeli zelo skromno, vojna pa jih je pahnila v še večjo revščino in različne oblike zatiranja in tudi konec vojne ni prinese prave svobode. Zato je Albina kmalu po smrti babice odšla s trebuhom za kruhom v svet, v drugem poskusu uspela zbežati čez mejo in pristala v Avstraliji, kjer je spoznala tudi moža.

Branko Kalc, ki se je leta 1934 rodil v Kuteževem pri Ilirski Bistrici, se kot otrok spominja grozot vojne in množice nemških vojakov, ki so se ob koncu vojne umikal. Kot otrok je bil priča posledicam povojnih pobojev, saj so trupla ujetih Nemcev ležala vsepovsod. Branko se spominja, kako so bili starši in sploh starejša generacija sprva navdušeni potem pa razočarani nad delovanjem nove oblasti, saj ni bilo niti približno tako, kot so obljubljali med vojno. Bila je revščina, lakota, pomanjkanje ob vsem tem pa še pritiski komunistične oblasti, ki je ljudi silila v svoje politične projekte. Sklenil je, da pobegne čez mejo, kot so to storili že mnogi pred njim in za njim. V Brkinih, pove z žalostjo, so se takrat po vojni, ko je nastopila »svoboda« izpraznile vasi. Odhajali so seveda mladi fantje in dekleta in ti kraji si do danes niso opomogli.
Branko je v Avstralijo prišel iz Barija, kamor se je kot prevajalec umaknil iz Trsta, saj mu je bila udba za petami. V Avstraliji sta se z Albino poročila, dobila dve hčeri in sedaj že vnuke. Oba sta bila zelo dejavna v slovenski skupnosti in župniji, najprej v Sydneyu, sedaj pa v Adelaidi. Avstralije jima je omogočila dober zaslužek tako, da sta potovala po celem svetu. Prav v času vojne za Slovenijo sta bila v domovini, kjer se je Branko celo prijavil za Teritorialno obrambo. Avstralija je njun drugi dom, prvi pa ostaja v srcu in spominih vedno le Slovenija.