Copyright:
Dr.Edi Gobec
| Del
slavnostnega govora profesorja dr. Edija Gobca na 39. Slovenskem dnevu
v Torontu, 5. julija 1998. V njem na podlagi primerov zavrača občutek hlapčevstva
in manjvrednosti, utrjuje lepši pogled na slovenstvo in dviga zdravo narodno
in državljansko zavest, ki sta med bistvenimi pogoji našega preživetja
in napredka v domovini, zamejstvu in izseljenstvu. |
Slovenci smo prvi med slovanskimi
narodi prejeli dar krščanske vere, ki je istočasno eden najbolj poglavitnih
virov zahodne civilizacije. Slovenščina je jezik Brižinskih spomenikov,
to je najstarejših ohranjenih zapisov v katerem koli slovanskem jeziku.
Kot smo omenili že v leta 1958 v Kanadi izdani knjigi This is Slovenia,
je bil po izjavi vodilnega francoskega misleca Jean Bodina karantanski
slovenski običaj ustoličenja koroških knezov in vojvod ťenkratenŤ in ťni
imel sebi enakega demokratičnega obreda nikjer drugje na svetu.Ť Deset
let pozneje je prof. Felicijan objavil svoje čudovito odkritje, da je Tomaž
Jefferson natančno 200 let po Bodinovi knjigi prav opis ustoličenja zaznamoval
s svojimi začetnicami, kar je storil le, kadar je opazil kaj izjemno važnega
in v tem slovenskem obredu je odkril konkretni zgodovinski primer tako
imenovane socialne pogodbe, ko suvereno ljudstvo pogojno in preklicno prenese
oblast na vladarja ali vlado, lahko pa vladi to oblast tudi odvzame, kar
je seveda bistvo vsake resnične demokracije. Harvardski zgodovinar Crane
Brinton pa nam pove, da je ta slovenski obred igral pomembno vlogo v razvoju
zahodnih demokratičnih ustanov vsekakor zgovoren dokaz, da smo Slovenci
doprinesli svoj častni delež k demokratizaciji in civilizaciji Evrope in
Amerike.
Kaj bi se zgodilo s Srednjo Evropo
brez junaškega odpora Hrvatov in Slovencev proti takrat izredno močnim,
krvoločnim in roparskim Turkom? Poglejmo le en bleščeč primer! Čeprav so
Turki imeli veliko premoč, jih je na dan svetega Ahaca, 22. junija 1593,
v bitki pri Sisku temeljito porazila krščanska vojska pod poveljstvom Andreja
Turjaškega z gradu Turjak na Dolenjskem. Sam papež Klemen VIII. je Andreju
Turjaškemu poslal zahvalno in pohvalno pismo, cesar Rudolf II. je v dunajski
dvorni kapeli zaukazal slovesni Te Deum zahvalo vsega cesarstva za to
pomembno zmago, Slovenci pa so jo hvaležno proslavili z izgradnjo cerkve
svetega Ahacija v Malem Ločniku pri Turjaku.
In končno, kje na svetu vidite
na tako malem prostoru toliko cerkvic in cerkva, mnoge na vrhovih hribov,
kjer jih je tudi v obrambo pred Turki zgradil naš trdoživi narod in premnoge
od njih so prave umetnostne zakladnice.
Naš dr. Ambrožič je pred leti opozoril,
da je bil svetniški slovenski škof Anton Martin Slomšek ne le čudovit dušni
pastir, vzgojitelj in širitelj prosvete, ampak tudi začetnik ekumenskega
gibanja, ki se je iz te slovenske Slomškove sadike razraslo in razcvetelo
in danes igra tako pomembno povezovalno vlogo med verstvi vsega sveta.
Svetniški škof Friderik Baraga, ki je bil med drugim tudi odličen lingvist
in njegov indijanski slovar še danes ponatiskujejo kot najboljšega, pa
je prvi med vsemi ameriškimi škofi izdal svoja pastirska pisma tudi v indijanski
očipejščini in mu ameriški sociolog Joseph Roucek pripisuje začetništvo
kulturnega pluralizma v Ameriki. Šele nad sto let po Baragovi smrti je
ameriški kongres namesto anglosaksonske teze uradno sprejel kulturni pluralizem
kot pravilno opredelitev ameriške družbe.
Ne le v svoji domovini Sloveniji
in Novem svetu, ampak tudi na Dunaju smo Slovenci pokazali, da marsikaj
zmoremo. Ljubljančan Jurij Sladkonja (Slatkonja, Slatkonia) je pod
cesarjem Maksimilijanom I. leta 1498, torej pred 500 leti, organiziral
Hofmusikkapele ali Dvorno glasbeno ustanovo in postal njen dosmrtni voditelj
in kapelnik. V njej je zbral in poučeval tudi skupino mladih pevcev in
tako je zaživel Dunajski deški zbor, znan kot Wiener Saengerknaben ali
v angleščini The Vienna Boys Choir. Na silvestrovo, na pragu novega leta
1998, so na Dunaju s posebnim koncertom pod taktirko znamenitega dirigenta
Zubin Mehta proslavili 500-letnico tega svetovno znanega deškega zbora,
kar je predvajala tudi televizija po vsem širnem svetu. Tako je pod Sladkonjo
zaživela in zaslovela dvorna glasbena ustanova in Dunaj je takrat postal
važno evropsko glasbeno središče, na kar so Dunajčani in Avstrijci še danes
upravičeno ponosni. Le zakaj ne bi bili ponosni tudi Slovenci, ki smo jim
Sladkonjo dali?! Sladkonja pa je bil tudi izobražen humanist in matematik
in se je ukvarjal celo z astronomijo. Leta 1513 je postal prvi redni na
Dunaju živeči škof in je dal postaviti tudi prvi škofijski dvor na Dunaju,
ki je bil zgrajen po vzorcu sicer manjšega, a starejšega ljubljanskega
škofijskega dvorca. (Ljubljanska škofija je bila ustanovljena že leta 1461.)
Skratka, Dunaj se je razcvetel v evropsko glasbeno in avstrijsko versko
središče pod Slovencem Sladkonjo, ob veliki naklonjenosti cesarja Maksimilijana,
ki se je učil tudi slovenščine. V katedrali sv. Štefana, kjer je Sladkonja
pokopan, stoji tudi velik spomenik na čast temu duhovnemu velikanu.
Ob Sladkonji bi se morali spomniti
še številnih drugih duhovnikov, učenjakov in glasbenikov. O vlogi slovenskih
duhovnikov in misijonarjev bi rad povedal naslednje: po skoraj petih desetletjih
proučevanja slovenske kulture in njenega doprinosa, kljub občasnim slabostim,
ki jih najdemo v vseh poklicih in navadno v nadpovprečni meri prav med
najhujšimi kritiki, ne poznam nobenega poklica, ki bi toliko doprinesel
ne le k naši slovenski krščanski omiki, ampak tudi k ohranjevanju slovenstva,
kot prav naši požrtvovalni duhovniki. Nič čudnega torej, da so ob okupaciji
Slovenije nacisti najprej in najbolj neusmiljeno preganjali in pozaprli
in izgnali domala vse duhovnike in da so jih in jih še vedno neusmiljeno
napadajo komunisti in preoblečeni komunisti in po njih zapeljani podmladkarji.
Koliko slovenskih velikanov so odkrili, usmerjali v šole in podpirali prav
slovenski duhovniki! Kot mi je pred tedni v Avstraliji povedal pater Valerijan
Jenko, je bil tudi študentu Lojzetu, današnjemu kardinalu, vzornik in moder
svetovalec njegov stric, frančiškanski pater Bernard Ambrožič, ki je neumorno
deloval med izseljenci v Ameriki in Avstraliji in mu je g. kardinal še
danes za vse globoko hvaležen. Dodal bi tudi, da je domala čudež, da po
skoraj pol stoletja komunistične tiranije, ko matere niso smele prižgati
svečke ob breznih, kjer trohnijo njihovi sinovi in ni bilo dovoljeno niti
normalno praznovanje božiča, tudi danes delujejo naši misijonarji in duhovniki
v vsaj 38 državah sveta, od legendarnega Petra Opeke na Madagaskarju; dolgoletnega
pomočnika Matere Tereze, pesnika in slikarja Jožeta Cukaleta v Indiji;
Ernesta Sakside v Braziliji do tudi slovensko govorečega papeškega nuncija
nadškofa Morettija v Belgiji, ki mi je še pred kratkim pisal, kako živo
ga še zanima slovenska dediščina, saj je bila njegova mati Slovenka iz
Rajhenburga ali Brestanice.
Danes domala vsakdo pozna legendarnega
slovenskega laičnega misijonarja dr. Janeza Janeža, domobranca, ki se je
z begom rešil smrti in sta ga na Tajvanu obiskala tudi kanadska Slovenca
Riko in Francka Zimffeld; iz Lemonta dr. Kalist Langerholz, član slovenskega
državnega gibanja, ki se je sredi napadov in sramotenj skozi desetletja
pogumno borilo za samostojno Slovenijo; iz Argentine takratni urednik Katoliških
misijonov in občasni predsednik izjemno ustvarjalne Slovenske kulturne
akcije, lazarist Lado Lenček, s Koroške pa čudoviti župnik in prosvetar
Vinko Zaletel. Tu naj dodam le, da dr. Janež kot zdravnik daleč prekaša
svetovnoznanega dr. Alberta Schweitzerja, saj ima svetovni rekord skoraj
80.000 operacij, ki je brez dvoma tudi eden izmed rekordov izjemne človeške
dobrote in požrtvovalnosti. V angleški Enciklopediji ameriške katoliške
zgodovine sem naštel samo v Združenih državah Amerike devet slovenskih
škofov, med njimi nadškofa Eltona Curtissa, ki je ponosen na svojo slovensko
mater. Vatikanska katoliška enciklopedija pa omenja škofa Friderika Barago
kot ťenega največjih misijonarjev Amerike v vsem modernem razdobjuŤ.
Vse od Sladkonje dalje je bilo
na dunajski univerzi tudi lepo število slovitih slovenskih učenjakov in
rektorjev, katerih imena so vklesana tudi na veliki zgodovinski plošči.
Dr. Fran Miklošič iz Ljutomera, eden največjih jezikoslovcev 19. stoletja
in koroški Slovenec ter slavni fizik in rektor dunajske univerze dr. Jožef
Štefan, pa sta počaščena še z doprsnimi spomeniki. Če preskočimo iz Dunaja
v Gradec ali Graz, se bomo tam srečali z Ljubljančanom dr. Friderikom Preglom,
rektorjem graške univerze in prejemnikom številnih priznanj, ki je leta
1923 dobil tudi Nobelovo nagrado na področju kemije. V tej zvezi je izredno
pomembna izjava dr. Hammerstena, takratnega tajnika Nobelovega odbora za
kemijo, ki se mi jo je posrečilo dobiti iz Stockholma in med drugim pravi:
ťBrez Preglove elementarne analize bi ne imeli organske kemije v znanstvenem
smislu, niti razširjene kemične industrije, zrasle iz metod Preglovega
dela.Ť Sloviti znanstvenik Asimov pa nam pove, kako so k Preglu prihajali
študirat iz vsega sveta in so ponesli njegovo znanje in svetovno priznane
metode v svoje domovine, dr. Levenc na primer v Ameriko.
V stiski za čas spustimo vrsto
drugih slovenskih rektorjev od Dunaja, Innsbrucka in Rima do Minnesote
in Kalifornije in omenimo le, da je tudi danes na čelu ene največjih univerz
na svetu dr. James Stukel, sin emigrantskih staršev iz Jolieta. Je predsednik
kompleksa University of Illinois v Chicagu in Urbani-Champain. To je mega
univerza, ki ima nad 61.000 študentov, nad 4.900 profesorjev in nad 15.600
drugih uslužbencev.
Gotovo nam vsaj malo poučeni in
pošteni tujci ne morejo nikdar očitati, da smo narod hlapcev, saj smo Slovenci
dali državna kanclerja Nemčiji in Avstriji; Ameriki pa med drugimi guvernerja
ohijskega Lincolna in senatorja Franceta Lauscheja in predsedniškega kandidata
senatorja Tomaža Harkina, tri državne guvernerje in kar sedem kongresnikov.
Dali smo generale Avstriji in Nemčiji in vsaj sedem generalov Ameriki;
admirale Avstriji, Nemčiji, Angliji in Švedski in vsaj šest Ameriki, med
njimi admirala Zlatoperja, ki je s svojo mornarico in letali skrbel za
varnost 52 odstotkov zemeljske oble in se je učil tudi slovensko. Avstraliji
pa smo prispevali prvega emigrantskega in neanglosaksonskega zveznega senatorja
Milivoja Lajovica, medtem ko je njegov brat Dušan ustvaril pravi mednarodni
industrijski imperij, mnogo pa je storil tudi za slovensko skupnost. Slovenec
Janez ali Johann Puch, ki je zaslovel po vsej Evropi kot graditelj modernih
koles, motornih koles in pozneje letal, je že leta 1901 postavil na cesto
avtomobil znamke Puch, dve leti pred ustanovitvijo Fordove tvrdke, Bucik
pa je izdelal avtomobil prihodnosti, ocenjen na četrt milijona dolarjev,
ki je bil ponos Amerike na svetovni razstavi leta 1965 v New Yorku. Ameriški
viri so pisali o Maxu Stuparju (ne da bi vedeli, da je bil rojen kot Slovenec)
kot važnem pionirju ameriškega letalstva in ga imenovali očeta množične
proizvodnje v letalstvu, dr. Raspet pa je slovel kot graditelj najmodernejših
ameriških letal, da ne omenjamo, kako je bil Slovenec tudi ameriški pilot
leta in slovenski general, poveljnik Ameriške letalske akademije. Mar ni
razveseljivo vedeti, da ima trikratni svetovni prvak in olimpijski zvezdnik
v drsanju Elvis Stojko zavednega slovenskega očeta, ali da je bil Slovenec
Vehar ameriški izumitelj leta, da so ob papeževem obisku Amerike igrali
skladbe slovensko-ameriškega skladatelja dr. Retzla in da je predsednik
Nixon vzel s sabo na Kitajsko računalnik HP-35, soizum metropolitovega
soimenjaka in sorodnika dr. Franceta Rodeta iz Kalifornije, kot ťprvenstveni
dokaz visoko razvite ameriške tehnologijeŤ. Naj dodam še, da astronomi
proučujejo starost in evolucijo zvezd s pomočjo Štefanovega zakona in so
se ruski vesoljski znanstveniki učili tudi iz leta 1929 izdane knjige Slovenca
Hermanna Potočnika Noordunga, ki je bila leta 1934 prevedena v ruščino
in šestdeset let pozneje v angleščino, v naših arhivih pa imamo doslej
izjave kar treh vodilnih ameriških strokovnjakov, ki trdijo, da je bil
oče vesoljskih programov dr. Wernher von Braun pod znatnim vplivom Potočnikovih
razprav.
Kaj vse bi lahko še povedali o
slovenskih glasbenikih, dirigentih in skladateljih; o naših arhitektih,
umetnikih in pisateljih, med slednjimi o čudovitem, občečloveškem Francu
Sodji, ki še vedno služi Ljubezni v tako vzornem torontskem slovenskem
starostnem domu Lipa; o vodilnih znanstvenikih, zdravnikih in izumiteljih,
katerih izume nevede prej ali slej uporablja domala vsak Američan; o slovenskih
podjetnikih in velepodjetnikih, o bistrih slovenskih obrtnikih in marljivih
kmetih in delavcih in o naših požrtvovalnih vzgojiteljih in društvenih
in kulturnih garačih, o slovenskih ženah in skozi stoletja tako vzornih
materah, ter o čudovitem slovenskem doprinosu vsem celinam sveta in številnim
vesoljskim programom, med njimi tudi poletu na luno! Majhen slovenski narod
je bil trdoživ v domovini in prinašal je čudovite darove domala vsem deželam
sveta, od Finske do Tasmanije in od Kanade do Argentine, Egipta in Madagaskarja!
Kot vsak narod imamo Slovenci gotovo
tudi svoje slabosti, ki jih priznavamo in obžalujemo. Sram nas je vseh
morilcev, toda mnogo bolj smo ponosni na tisoče mučencev, ki so tolikokrat
naravnost svetniško prenašali peklenske muke in so umirali kot junaki.
Ponosni smo na tisoče Slovencev, ki so se in se zgrinjajo k Mariji Pomagaj
na Brezjah in na stotisoče drugih, ki v domovini, zamejstvu in domala povsod
v izseljenstvu izkazujejo ljubezen in spoštovanje do Marije, med njimi
tudi mnogo resnično velikih in celo nesmrtnih umetnikov, ki so pri Mariji
našli navdih za največje umetniške mojstrovine. In ponosni smo tudi na
najbolj izobraženega ameriškega astronavta (zdaj že trikratnega doktorja)
Jerryja Linengerja, ki je poleg naših slovenskih zastavic s ponosom ponesel
v vesolje tudi podobo Marije Pomagaj. Njegovo sliko najdemo na naslovni
platnici letošnje junijske številke avstralske izdaje Reader's Digesta,
notri pa opis, kako je vsemu moštvu na vesoljskem vozilu Mir grozila strašna
smrt, ko je nastal požar. Mar ni zanimivo, da je v tistih groznih trenutkih
imel naš vesoljec, vnuk slovenskih priseljencev iz Radovljice in Tržiča,
pri sebi podobo Marije Pomagaj z Brezij?! Uspešno so pogasili smrtonosne
plamene, kot bo tudi slovenski narod prej ali slej pogasil pritlehni ogenj
in razpršil črni dim sistematičnega zavajanja, cenzure, prostaštva, tatvin
in podkupovanj, krivic in sovraštva.
Sram nas je kulture smrti grozljivega
upadanja rojstev, večanja števila splavov, rekordnega števila samomorov,
pa tudi kriminala, gospodarske in politične korupcije, zasvojenosti z mamili,
nenasitnega uživaštva premožnih in revščine ene tretjine Slovencev in otopelosti
in brezciljnosti, ki po skoraj pol stoletja rdeče tiranije uničuje toliko
Slovencev. Toda toliko bolj smo ponosni na kulturo življenja, na odločnost
našega novega kardinala dr. Ambrožiča in na junaške napore nadškofa in
metropolita dr. Franceta Rodeta in slovenske Cerkve, slovenskih katoliških
gimnazij in na veliko število idealnih posameznikov in verskih in vseh
ostalih odraslih in mladinskih skupnosti, ki se posvečajo kulturi življenja
tisti žlahtni kulturi, ki se ji kot trdoživ in ponosen narod ne mislimo
nikdar odpovedati in ki ji bo posvečena tudi slovenska sinoda ob sodelovanju
zdravih sil slovenskega naroda v domovini, zamejstvu in izseljenstvu. Vredni
najboljših hčera in sinov slovenskega naroda nočemo biti hlapci niti tujcem,
niti preostankom starih tiranij in nikdar ne bomo sprejeli vloge pogrebcev
slovenske dediščine in vsega, kar je najboljšega v slovenski kulturi. Nasprotno,
obvezujemo se, da bomo ponosni, pogumni in neutrudni kovači življenja in
lepše in srečnejše slovenske zgodovine.
V naših srcih še vedno
odmeva klic svetega očeta Janeza Pavla II: Korajža velja! Z veseljem
prisluhnemo tudi priljubljenemu goriškemu slavčku Simonu Gregorčiču, ki
vsem in vsakomur izmed nas kliče:
Uvodnik  
St.Albans
|
