313 Merrylands Road
Poštne pošiljke: PO BOX 280
Merrylands NSW 2160
Phone 02 9637 7147 Fax 02 9682 7692, Mobile 0409 074 760

pater Darko Žnidaršič OFM

Arhiv dogodkov 2023Arhiv dogodkov 2022Arhiv dogodkov 2021Arhiv dogodkov 2020Arhiv dogodkov 2019Arhiv dogodkov 2018Arhiv dogodkov 2017Arhiv dogodkov 2016Arhiv dogodkov 2015Oznanila misijona sv. Rafaela v letu 2015Oznanila misijona sv. Rafaela v letu 2016Oznanila misijona sv Rafaela v letu 2017
Oznanila misijona sv Rafaela v letu 2018Oznanila misijona sv Rafaela v letu 2019 Oznanila misijona sv. Rafaela v letu 2020Oznanila misijona sv. Rafaela v letu 2021Oznanila misijona sv. Rafaela v letu 2022Oznanila misijona sv. Rafaela v letu 2023

Oznanila misijona sv. Rafaela 2024

Oznanila

28.4. 2024
5. VELIKONOČNA NEDELJA

Mašni nameni

DANES JE 5. VELIKONOČNA NEDELJA. Pri sv. maši je ljudsko petje. Maševal bo G. JOSEPH THOMAS, ker je šel p. Darko v Slovenijo na pogreb svojega očeta.

P. DARKO JE ODSOTEN OD 24.4. DO 9.5.  V tem času bodo maševali:
- OBE SOBOTI IN NEDELJI, 27. IN 28.4., 4. IN 5.5.: G. JOSEPH THOMAS iz Harris Parka.
- OBA ČETRTKA, 25.4. in 2.5.: P. KLAUDIO MILOHANOVIĆ iz St. John’s Parka.
- V PETEK, 26.4.: P. WOJCIECH ŠLIWA, v PETEK, 3.5.: G. JOSEPH THOMAS.
- P. JEREMY SANTOSO V SREDO, 24.4., IN V PONEDELJEK, 29.4.

- P. DAVID ŠRUMPF bo maševal ob pogrebih. V primeru pogreba ga pokličite, prosim, na M. 0497 097 783.

- Ostale dni (med tednom) bodo sv. maše odpadle.

VELIKONOČNA SV. MAŠA V QUEENSLANDU v nedeljo, 5.5., ODPADE!

V maju ne bo rednih obiskov in obhajila bolnih in starejših. Za previdevanje pokličite svoje najbližje duhovnike.

ŠMARNICE 2024: Letos bomo spoznavali Božjo služabnico Cvetano Priol (1922-1973). Šmarnice je napisal stiški župnik p. Branko Petauer, cistercijan.

Vsako soboto ob 8.00 zjutraj lahko poslušate SLOVENSKO RADIJSKO ODDAJO V. O. S. A. - VOICE OF SLOVENIAN AUSTRALIANS SYDNEY: na frekvenci 2GLF-FM 89.3. Povezava za poslušanje:
  https://893fm.com.au/listen-live/.
  Gl. tudi: https://www.facebook.com/slovenianaustralians/
  Obvestila pošljite do četrtka na naslov:  vosaradio@outlook.com.

Čimprej vrnimo šparovčke Project Compassion.

 

     NAŠI POKOJNI

V nedeljo, 21.4.2024 zvečer je v Tržiču umrl ALOJZ ŽNIDARŠIČ, oče p. Darka. Star je bil 84 let, rojen je bil v Struževem, župnija Kranj - Zlato polje. Pogrebno sv. mašo smo darovali v petek, 26.4.2024, v župnijski cerkvi Gospodovega oznanjenja Mariji v Tržiču. Pokopan je na tamkajšnjem pokopališču.

MOLITEV ZA DUHOVNO OBHAJILO

Gospod Jezus, verujem, da si navzoč v Najsvetejšem Zakramentu. Zahvaljujem se Ti za Tvojo ljubezen do mene, ki si mi jo izkazal s svojo smrtjo na križu. Želim Te ljubiti bolj kakor vse drugo, predvsem pa Te želim sprejeti v svojo dušo. Ker Te ne morem prejeti zakramentalno, Te prosim, da prideš k meni duhovno: prosim Te, da vstopiš v moje srce in prebivaš v njem.
(Kratek premor, da se povežemo z Jezusom …)
Hvala, Jezus, za to duhovno obhajilo, hvala za Tvoj objem,
hvala za to duhovno združitev s Teboj. Ne dovoli, da bi se ločil od Tebe, ampak mi pomagaj, da ostanem v Tebi.
(sv. Alfonz Ligvorij)
(Molitev končamo z znamenjem križa.) 

A SPIRITUAL HOLY COMMUNION

My Jesus, I believe that You are present in the Most Blessed Sacrament.
I love You above all things, and I desire to receive You into my soul.
Since I cannot now receive you sacramentally,
come at least spiritually into my heart.
I embrace You as if you were already there,
and I unite myself wholly to You.
Never permit me to be separated from You.
(Saint Alphonsus Liguori)
(We conclude the prayer with the sign of the Cross.)

 

+ ALOJZ (LOJZE) ŽNIDARŠIČ
(rojen 23. 05. 1939 Struževo pri Kranju, u. 21. 04. 2024
Bistrica pri Tržiču)
Pogrebna maša v petek, 26. aprila 2024 ob 14.00: Tržič

Spoštovani bratje in sestre, dragi sorodniki in prijatelji pokojnega Alojza (Lojzeta) Žnidaršiča.
Iskreno sožalje in sočutje v znamenju vere v Vstalega Gospoda v imenu nas vseh tukaj ob gospodu nadškofu patru Stanetu in provincialu p. Marjanu zbranih duhovnikov in bratov frančiškanov, izrekamo Lojzetovi družini: hčerki Janji in družini; tebi, dragi pater Darko; družinam pokojnih Lojzetovih sester Metke, Tince in brata Jožeta, sestri Angelci in družini ter vsem sorodnikom, tudi po mamini strani.

Ko umre nekdo, ki ga imamo radi, umrjemo nekoliko tudi mi sami. Nikoli več ne moremo biti taki, kot smo bili do tedaj.

Utrip življenja, domač glas, skupne poti doživljanj in spominov – vse to se naenkrat pretrga in nič ne more biti in ni več tako, kot je bilo.

Na različne načine smo poznali Lojzeta Žnidaršiča ali njegove najbližje po sorodstveni, prijateljski ali preko redovniškega in duhovniškega bratstva z Lojzetovim sinom, patrom Darkom. Tudi po vseh teh vezeh smo rastli in rastemo v to, kar smo in se zavedamo, da smo dar drug drugemu.
To seveda še posebej doživljamo Tvoji sobratje, dragi pater Darko, ki že 19 let deluješ med Slovenci v Sydneyu in ostajaš trdno povezan s sobrati duhovniki v domovini in po svetu. Zato smo sedaj s teboj in vsemi tvojimi povezani v molitvi, ki kakor mavrica povezuje vse daljave sveta, zato so v tej sveti daritvi poleg vseh nas s teboj in tvojimi v molitvi za pokojnega očeta Lojzeta povezani tudi tvoj škof Vincenc iz Sydneya – škofija Parramatta, škof Brian Mascord iz Wollongonga, avstralski provincial pater Phillip Miscamble in sobratje, nadškof pater Martin Kmetec iz Izmirja v Turčiji, melkitski škof Robert Rabbat iz Sydneya, številni duhovniki, sestre, na poseben način pa seveda patra Simon Peter in David ter številni rojaki iz Avstralije.

Ob današnjem slovesu od vajinega dragega očeta Lojzeta, draga Janja in pater Darko, ne moremo tudi mimo spomina na pokojno mamo Magdaleno, ki je po kratki in težki bolezni umrla 13. maja 1994, slaba dva meseca pred novo mašo sina, patra Darka.

Tudi tokratna dolga in gotovo še v tem času ne načrtovana pot iz Sydneya, je bila za tebe, pater Darko, gotovo polna razmišljanj, čutenj in molitve. Podobno sem izkusil tudi sam dvakrat – ob smrti očeta in mame.

Lojze Žnidaršič se je rodil v Struževem pri Kranju, mladost je preživel v Sebenjah –»Pr’ Čevk«, se je reklo po domače. S svojim bratom Jožem, sestrami Metko, Tinco in Angelco, se je vedno zelo dobro razumel. Čevkov Lojze se je izučil za kovača. Že kot vajenec se je zaposlil v Tovarni kos in srpov v Tržiču, kjer je odslužil polno delovno dobo do upokojitve.
V Tržiču je spoznal mlado Magdo, ki je iz Bele krajine prišla na šolanje v Tržič, in v Tržiču tudi ostala. V zakonu sta se jima rodila hči Janja in sin Darko.

Pred skoraj 40 leti je njegovo življenje popestril zet Vili, kateremu ni bil samo tast ampak tudi drugi oče. Skupaj z Janjo so bili še posebno povezani. Z rojstvom vnukinje Eve je Lojze postal dedi, in tako so ga radi klicali tudi ostali sorodniki, ne samo vnukinja. Včasih celo p. Darko!
Smrt mame Magde leta 1994 je v vse zarezala globoko bolečino.

Pred petnajstimi leti je Lojze sorodno dušo prepoznal v Marički, s katero sta si polepšala jesen življenja, si znala prisluhniti in pomagati. Še posebno so jima bili v veselje obiski Maričkinih sorodnikov na Štajerskem, kateri so Lojzeta zaradi njegove vesele narave in odprtega srca sprejeli za svojega. Rada pa sta bila tudi doma, saj sta bila obdana z dobrimi sosedi, ki so jima vedno srčno priskočili na pomoč.
Pred petimi leti je Lojze z rojstvom Oliverja postal pradedek. Pravnuk mu je prinesel nove radosti v življenje.
Lojze je bil družaben, rad obdan z veselimi ljudmi in tudi sam se je znal zelo dobro pošaliti. Njegova srčnost in poštenost sta bili neomajni.

Očeta Lojzeta sedaj izročamo v roke Stvarniku. Po Njegovih rokah je bila darovan tudi nam.
Lojze je sedaj že v objemu svojega Stvarnika, usmiljenega in dobrega nebeškega Očeta. Tako nam je razodel Jezus Kristus, ki je s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem premagal smrt. Jezus nam je večkrat povedal, da mora pšenično zrno umreti v zemlji, da obrodi obilen sad.
To je težek nauk; ga pa pogosto tudi sami doživljamo v našem življenju prepletanja luči, sence in teme, veselja in žalosti; je pa to nam vedno težko razumeti in sprejeti.

Veliki indijski pesnik, Nobelov nagrajenec Rabindranath Tagore, je zapisal: »Smrt ni ugasnitev luči, pač pa slovo od svetilke, kajti nastopila je zarja.« Zarja novega dne v večnosti. »Zato je namreč Kristus umrl in oživel, da gospoduje mrtvim in živim«, smo slišali v današnji Božji besedi.

Dragi bratje in sestre v Kristusu, ko se danes Bogu zahvaljujemo za Lojzeta, za njegovo skrb in ljubezen za družino in za skupnost, naj naša zahvala postaja molitev: Nebeški Oče, ustvaril si nas zase in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Tebi.
Podari nam, da bomo sredi spremenljivosti in minljivosti tega sveta naravnali svoja srca na večno domovino, kjer bomo našli pravo srečo. Saj vendar poznamo pot, ki jo je Jezus pokazal apostolu Tomažu: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni.« (Jn 14,6).
Zato naš nebeški Oče, posveti z lučjo Kristusovega vstajenja v ta naš preizkušani čas bolečine in slovesa, ko molimo za Lojzeta in za vse, ki so ga imeli radi, kajti ljubezen je močnejša od smrti!

Povežimo sedaj te v besede prelite misli z mislimi in besedami pokojnega profesorja dr. Janeza Marolta; lani julija smo ga pokopali na Homcu pri Kamniku:

»V zapovedih ljubezni so srečanja,
v zapovedih srečanj so slovesi in bolečina.
Morda v življenju zorimo zato,
da bi mogli seči onstran spoznanj,
da bi zmogli v zadnjih mejah in zadnjih
resnicah videti obljubo novega dne,
da bi verjeli v Življenje, ki je močnejše od smrti.«

V večeru nedelje Dobrega Pastirja, 21. aprila 2024, je bilo Lojzetovo zemeljsko romanje sklenjeno. Danes, na spomin Marije, Matere dobrega sveta, smo zbrani v hvaležni molitvi zanj in vse njegove.

Somaševanje je vodil nadškof metropolit pater Stane Zore, provincial p. Marjan me je zaprosil za pridigo, kar sem sprejel.   -  pater Ciril A. Božič

 

Večni Arhitekt in arhitekt Mejač sta se srečala ...

Križev pot v slovenski cerkvi v Sydneyu
p. Ciril A. Božič OFM

Najprej bom povzel vse to, kar sem napisal in objavil v reviji Misli-Thoughts o umetniku Robertu Cvetu Mejaču, avtorju 15 postaj križevega pota v slovenski cerkvi sv. Rafaela v Sydneyu – Merrylandsu, ob njegovi smrti leta 1992; glej revijo Misli – Thoughts, marec 1992, strani 39 – 40.

»Slovenski Kamnik in avstralski otok Bribie Island v Queenslandu sta Mejačeva mejnika: rojen 3. maja 1914 - pokopan 28. marca 1992. lz evkaliptove sence njegovega zadnjega počivališča je ob slovesu odmevala pesem "Slovenec sem" kvarteta Big Ben. "Slovenec sem, od zibeli do groba ... " - to je bil naš veliki umetnik: inženir, arhitekt, kipar in slikar.

Pokojni ROBERT CVETO MEJAČ je bil velik strokovnjak, genij, zaveden Slovenec. Po svoje kontroverzen karakter in tragična osebnost - a znal je svojo osebno tragedijo uporabiti kot snov za ustvarjalnost. Ker ni bil povprečen - iz povprečnosti se namreč ne da ustvarjati - tudi ni imel veliko prijateljev. A četudi se nisi mogel z njim strinjati, si ga pa moral vseeno občudovati: v njegovi delovni vnemi, izvirni ustvarjalnosti, polnosti idej vse do zadnjega.

Življenjska pot je Mejača vodila iz starodavnega Kamnika v Sremsko Mitrovico, kjer je naredil malo in veliko maturo. Arhitekturo je študiral na univerzah v Beogradu, Firencah, Műnchnu in še v Melbournu. Leta vojne so bila težka, saj je bil na Reki od ltalijanov obsojen na smrt, na ponovnem procesu pa na dvajset let zapora. Okusil je Begunje in Mathausen. Po drugi svetovni vojni je delal na Ministrstvu ljudske zaščite - v vojaški industriji in gradbeništvu. Takrat je risal načrte tudi za Gotenico - ne da bi vedel, kje in kdo bo njegove načrte, ki so seveda delo skupine arhitektov in inženirjev, končno uresničil. Dne 1. oktobra 1948 je pri kamniških Žalah skočil iz vlaka, da si je rešil življenje. Na koncu poti ga je namreč čakala v smodnišnici gotova smrt, kakor mu je prišepnil spremljevalec. Pot ga je preko planin pripeljala v Avstrijo, po mnogih naključjih in sreči pa je v septembru leta 1949 prispel v Avstralijo. V Tasmaniji je našel svojega sošolca dr. Kaico Milanova. Takoj je stopil v areno življenja te zemlje in delal, delal. Leta, desetletja. Svojo zadnjo dobo je preživljal v skromnosti in lepoti queenslandskih hribov, prav zadnje leto pa ne daleč od nekdanjega prebivalca na otoku Bribie lsland, velikega slikarja lana Fairweatherja. Mejač je bil prav do konca življenja ustvarjalec in garač.

Nemogoče bi bilo našteti vse njegovo ogromno delo. Naj omenim le nekaj njegovih stvaritev: V letih 1946 - 48 je doma skupaj z našim patrom Martinom Percem obnavljal cerkev v Stranjah pri Kamniku. Načrte je naredil največji slovenski arhitekt Jože Plečnik, Mejač pa je delo nadzoroval in v tistih težkih časih preskrbel gradbeni material. Na Tasmaniji je bil gradbeni svetovalec ministru za gradnje, rudnike in zemljo, Ericu Reeceju. Leta 1953 je Mejač predstavil na konferenci v Alburyju železobetonsko gredo za železniške tračnice; njegov patent še danes uporabljajo.

Kaj vse je načrtoval in gradil! Spomenike, hotele, motele, trgovske centre, administrativna središča, šole, bolnišnice, olimpijske bazene, industrijske objekte, vrtne naprave in parke, celotna naselja ... Ulverstone na Tasmaniji se ponaša z Mejačevim edinstvenim spomenikom padlim, ki ga je projektiral in s skupino slovenskih fantov tudi sam postavil (o tem delu je takrat v Mislih pisal Mejač sam). Restavriral in posodobil je katoliško cerkev v Maryborough, restavriral zgodovinsko naselje Maldon, projektiral letalsko bazo v Ballaratu, mlekarno v Southportu. Naredil je razne objekte za zvezno vlado, njegov je Project Gold Coast, Hong Kong Art Centre, satelitsko mesto Subang Jaya - Kuala Lumpur s 14.067 stanovanji. 1979/664 je registracijska številka Mejačevih načrtov, ki jih je poslal na svetovni razpis za projekt novega parlamenta v Canberri. Njegovo delo sicer ni bilo izbrano, odkupila pa ga je Narodna univerza v Canberri kot izredno delo enega samega arhitekta ter ji služi kot študijska snov za poučevanje na fakultetah arhitekture. Leta 1965 so zgradili v Kőlnu v Zahodni Nemčiji 32-nadstropno zgradbo za Deutsche Krankenversicherung s popolnoma novim načinom gradnje, ki ga je patentiral Mejač in se imenuje gradnja s prednapetim betonom. Sistem se imenuje po njem in se tehnično piše M.E.J.A.C. – LB - SB System. Osnova temelji na spoznanju, da je nosilnost obtežbe na strukturnem ogrodju elementov: svoboda nevtralnih osi je v ravnotežju pozitivnih in negativnih momentov granolitično spojena v monolit projekta - žive teže. Prva javna zgradba, zgrajena na ta način v Avstraliji, je šola Villa Nova v Queenslandu, ki jo je Mejač postavil po naročilu irskih jezuitov.

Cveto je bil tudi mojster čopiča in barv. Narava in ljudje so bili zanj stalen ustvarjalen izziv. Uredil nam je slovensko cerkev vseh svetih v Wollongongu: zanjo je naslikal podobo brezjanske Marije Pomagai, svetega Frančiška Asiškega in zadnjo večerjo. Brezjansko Marijo je naslikal tudi za avstralsko podzemsko župno cerkev opalski polj v Coober Peddyju, kamor smo jo ponesli avgusta 1991 s škofom Metodom Pirihom. V veži slovenske cerkve sv. Rafaela v Sydneyu je njegova lepa slika škofa Baraga med lndijanci, v šolskem razredu pa slika škofa Slomška.

Cvetovo zadnje delo pa je kot veličastni finale njegovega življenja - petnajst postaj križevega pota za sydneysko slovensko cerkev sv. Rafaela v Merrylandsu. V petih dneh in nočeh - seveda po dolgih urah študija in meditacije - v času, ko je naš narod leta 1991 doma bil bitko za svobodno Slovenijo, je umetnik Cveto Mejač v eksploziji doživljanja Kristusovega trpljenja, trpljenja naroda in svoje lastne bolečine naslikal petnajst postaj križevega pota. Kako naj bi lepše zaključil svoj življenjski opus? Te postaje križevega pota so milostni finale Mejačevega življenja, kjer je v vlogo Simona pri peti postaji portretiral samega sebe.

Dodana petnajsta postaja - Kristusovo vstajenje - pa je temelj naše vere in zdaj že tudi Mejačeve večnosti. Dne 12. februarja 1992 je v bolnišnici v Redcliffu (Brisbane, Queensland, Avstralija) umrl za ta minljivi svet in se srečal z večnim Umetnikom. Dne 15. februarja sem p. Ciril daroval zanj mašo zadušnico v cerkvi Srca Jezusovega v Redcliffu, nato je bilo truplo upepeljeno. Njegov pepel smo položili k počitku 28. marca 1992: v cerkvi svete Male Cvetke na Bribie lslandu sem opravil pogrebno sveto mašo, pri kateri je pel kvartet Big Ben iz Slovenije - kot simbolično priznanje matere Slovenije svojemu zvestemu sinu v daljni deželi je donela njihova pesem.
Dobri Cveto, v hvaležnem molitvenem spominu Ti kličem: Počivaj v miru!«

Temu svojemu zapisu, ki je bil objavljen v reviji Misli-Thoughts, tudi po 32 letih nimam kaj dodati. Doživljam pa kot posebno milost, da urejujem in povezujem te misli v besede v Avstraliji, prav v Queenslandu, na poti k Mejačevemu grobu, danes, v ponedeljek, 5. februarja 2024. Tudi sveto daritev, ki jo bomo obhajali v sredo, 7. februarja v Marijini dolini, v Marian Valley, mednarodnem romarskem kraju skupaj z rojaki, bo naša molitev zahvale objela tudi umetnika Mejača, saj je tam pred kapelico Mejačevo slovensko znamenje, na katerem so vklesana imena pokojnih slovenskih rojakov v Queenslandu. Na letošnjo pepelnično sredo, 14. februarja 2024, bom v slovenski cerkvi v Sydneyu prehodil pot od postaje do postaje Jezusovega križevega pota – upodobljenega po Robertu Cvetu Mejaču, umetniku, ustvarjalcu in prijatelju.
Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.

Pater Valerijan Jenko OFM je leta 1992 zapisal, prav tako v isti številki revije Misli, ki jo je urejeval pater Bazijil A. Valentine:

»NOVI KRIŽEV POT krasi stene naše cerkve. Napravil nam ga je zdaj že pokojni umetnik in arhitekt Cveto Mejač na prošnjo p. Cirila. Lepo slovesnost blagoslovitve smo imeli v nedeljo, 15. marca 1992, ko je bil med nami parramatski  škof Beda Heather. Pripravo na ta dogodek pa smo imeli že na predvečer, ko je p. Bazilij iz Melbourna pri večerni sveti maši govoril o križevem potu našega naroda skozi stoletja njegove zgodovine.

Da bo križev pot res služil svojemu namenu, našemu duhovnemu življenju, je seveda potrebno, da ga opravljamo. Radi se udeležujte te pobožnosti, kadar je na sporedu za skupnost, pa tudi sami, kadar pridete v tednu ali v nedeljo malo prej k maši. Naj ne bo nikogar sram iti od postaje do postaje in premišljevati prizore, ki jih je Mejač tako živo naslikal. Naj dodam še to, da je dosedanje postaje križevega pota, ki smo jih kupili s pomočjo darov leta 1969 še za prvo leseno cerkev, izprosil p. Bazilij za Melbourne. Tako niso zavržene, ampak bodo še naprej služile svojemu namenu, sicer drugje, pa vendar našim rojakom.« (Misli-Thoughts, marec 1992, stran 53).

Dogodki v sliki